Boris Pahor (1913) je velikan slovenske in svetovne književnosti ter intelektualec, ki ne potrebuje dodatne predstavitve. Njegova dela imajo ne samo veliko literarno, temveč tudi sporočilno vrednost. Ohranjajo spomin na dogodke zgodovine, ki se, kot je rad pravil sam, ne smejo nikdar več ponoviti. Svojo izkušnjo življenja v koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof opisuje v avtobiografskem romanu Nekropola (1967). Mnogi bivši taboriščniki so se po osvoboditvi zavili v molk in svoje zgodbe odnesli v grob, on pa je svojo rad ponavljal in jo želel predati naslednjim generacijam. Mladega ustvarjalca, prav tako zamejskega Slovenca, je Nekropola še posebej nagovorila. Jurij Devetak (1997) je s Pahorjevo privolitvijo ustvaril strip, ki zgodbo ene generacije pove skozi oči druge. Ilustracije, ki ustvarjajo kontemplativno vzdušje, spremlja le malo besedila. Iz njih vejejo bolečina, krivda in osamljenost glavnega lika, ki se neomajno pomika skozi ostanke preteklosti. Pahor izida Nekropole v stripu ni dočakal. Poslovil se je na dan, ko je Devetak končal zadnjo risbo. Verjamemo, da bi bil vesel tega dela ter pogovorov in razmislekov, ki jih odpira med generacijami, ki vojne nismo doživele in se moramo, posebej ob aktualnem dogajanju ne tako daleč stran, zavzemati, da je tudi prihodnje ne bodo.
Z Jurijem Devetakom, avtorjem dela Nekropola: roman v stripu, ki je letos poleti izšlo pri založbi Mladinska knjiga, smo se pogovarjali o njegovi risarski poti in ustvarjanju prve knjige, na kateri je delal dve leti.
Šolal si se na Akademiji za strip v Padovi. Nam lahko poveš kaj več o tem, glede na to, da česa takega pri nas ne poznamo?
Vedno sem rad risal, že kot otrok. Po zaključeni srednji šoli v Trstu, kjer sem na zavodu Jožefa Štefana dokončal srednjo šolo za elektroniko in elektrotehniko, sem se odločil, da je risanje tisto, s čimer bi se rad ukvarjal v življenju. Na višji šoli sem risanje čisto opustil, v ta svet pa me je nazaj povlekel dober prijatelj, ki me je prosil, če mu lahko narišem motiv za majčko za ansambel Ne boj se ga. Za to sem mu res hvaležen. Starši so mojo odločitev po končani maturi podpirali. Pobrskal sem po spletu, kje bi lahko študiral. V Italiji je strip zelo razvit (čeprav bi lahko bil še bolj, ima velik potencial), zato je veliko takih šol. Meni najbližja je bila v Padovi, kamor sem se vozil tri leta. Pouk je potekal dvakrat tedensko, vsakič po tri ure.
Kaj te je gnalo k mediju stripa?
Želel sem si samo risati in znati risati. Na informativnem dnevu so predstavljali različne smeri in jaz sem si izbral stripovsko, ker je to smer, ki je najbolj celostna. Učili so nas vse, anatomijo, perspektivo, teorijo luči in senc, scenaristiko in režijo, pa tudi marketing. Druge smeri po mojem mnenju niso bile tako celostne. Pri stripu si res umetnik na 360 stopinjah.
Kateri so tvoji največji zgledi? So kakšni avtorji, ustvarjalci, za katere bi rekel, da so še posebej vplivali nate?
Že kot otrok sem začel z Miltom Kahlom. Bil je eden največjih risarjev za otroke, risal je Disneyjeve risanke, tudi Robina Hooda leta 1974, ki je meni najljubši. Potem je tu njegov naslednik Glean Keane, ki je narisal tudi Tarzana. Potem striparja Manu Larcenet in Jordi Lafebre. Prvi, ki sem ga spoznal na višji šoli, je bil naš Miki Muster. Predstavil mi ga je profesor, jaz pred tem nisem vedel, kdo je. Pokazal mi je njegove risanke, Trdonjo in ostalo. Zelo sem navdušen nad risankami. Moje sanje so prav risanke in animirani filmi.
Ko sem malo pregledovala tvoj profil na Instagramu in karikature, ki si jih ustvarjal za Primorski dnevnik, se mi niso zdele temačne oziroma podobne ilustracijam v Nekropoli. Risal si bolj zabavne stvari. Si moral za ustvarjanje te knjige odkriti tudi neko novo plat oziroma dimenzijo svojega ustvarjanja?
Ja, Nekropola je popolnoma drug svet, bolj temačen, tesnoben. To je moja prva knjiga in ima zelo zahtevno tematiko taborišča in tamkajšnjih grozot. Nerad ostajam na površju, želim se poglobiti in pogosto zapadem v razmišljanje. Pri Nekropoli me je pritegnilo to, da so bili česa takega zmožni inteligentni ljudje. In sem čisto opustil fantastični svet risank. Ta knjiga je od mene zahtevala velik trud, veliko intenzivnost, psiha je morala stati pokonci in bile so tudi krize. Zame je bil to en velikanski izziv, ne samo z risarskega zornega kota, ampak tudi življenjskega.
Kakšno je bilo tvoje prvo srečanje s Pahorjem – je bil najprej mož ali knjiga?
Pahorja sem osebno prvič spoznal leta 2018. Takrat sem risal potrete starejših ljudi, zaradi vseh teh gubic na njihovih obrazih. Na spletu sem videl Pahorjevo fotografijo in sem si rekel: njega bi lahko narisal. Narisal sem njegov portret in mu ga potem leta 2018 tudi podaril v kulturnem domu na Proseku. Takrat sva se spoznala, prvič sva govorila. Minili sta še dve leti, ko mi je prijatelj med karanteno predstavil knjigo Nekropola. Napisal mi je sporočilo, da se je lotil branja v italijanskem jeziku. In knjiga je bila tista, ki mi je dala idejo o stripu. Sicer smo Pahorja v zamejstvu imeli vedno za veliko osebnost, bil je naš, živel je v Barkovljah, pet kilometrov stran od nas, in ko smo se vozili z avtobusom v šolo, je tudi on pogosto stopil na avtobus. Bil je stalna figura v naših življenjih, imeli smo ga za znanca. Vedeli smo, da je velik človek, tudi če je bil bolj majhne rasti.
Je bil del odločitve, da si se lotil tako težkega besedila, kot je Nekropola, tudi to, da si s Pahorjem delita zamejstvo?
Jaz lahko v Pahorju vidim svojo zrcalno podobo prav zato, ker on je vedno hotel biti sam, zgražal se je nad vsem svetom, nad italijansko in slovensko stranjo. Bil je samosvoj in trmast človek, kar prepoznam tudi v sebi. In jaz sem si želel svojo kariero začeti z nečim posebnim, želel sem si velikega projekta, pa tudi uspeha. Tega projekta sem se lotil, čeprav mi je oče prigovarjal, da je to težka knjiga, naj za začetek izberem kaj lažjega. V zamejstvu je bil Pahor velik človek tudi po vztrajnosti.
Zdi se mi, da si uspel s tako malo besedami odlično ujeti rdečo nit zgodbe, ki jo Pahor pripoveduje na 200 in nekaj straneh. Se ti je zasnova izrisala že ob prvem branju ali je bilo potrebno vračanje k besedilu?
Končna grafična oblika z besedilom je peta verzija. Začel sem s tem, da sem prebral knjigo, ampak risba je bila tista, ki je podpirala mojo izbiro odlomkov in ne obratno. Dolgo sem risal in samo metal v smeti, ker nisem našel prave oblike. Gre za zelo zahtevno tematiko. Na svoje risbe sem skušal pogledati z očmi bralca, ki bo to videl prvič, iskal sem obliko, ki bo dovolj sporočilna za bralca. Porabil sem ogromno tuša in črnila, preden je končno prišlo do prave oblike. Ko sem imel sliko, sem iskal odlomke v knjigi, ki bi se k njej podali. Risba je bila torej tista, ki me je podpirala pri vsem in ne obratno, ne besedilo.
Tvoje delo je danes, z aktualnim političnim dogajanjem tako v Italiji kot v svetu, še bolj aktualno kot pred dvema letoma, ko si ga začel ustvarjati. Si imel tudi to v mislih, ko si delal?
Na začetku ne. Na začetku sem bil samo zadovoljen, da se začenja nekaj, en lep projekt, potem sčasoma je to razmišljanje naraščalo. Spoznal sem tudi Pahorja, njegovo razmišljanje skozi njegove članke in vse, kar sem o njem prebiral. Poglobil sem se, ker sem liku v stripu želel dati nek karakter – ta lik v moji Nekropoli ni Pahor, ampak je Pahor, kot sem ga jaz videl. Po enem letu, ko sem stalno delal na Nekropoli, se so se tudi razmisleki povečali in se dosti bolj poglobili tudi v današnji svet. Takrat so bili ljudje že zelo inteligentni in sedaj smo še bolj. Imamo dostop do več informacij, več medijev, svet poznamo boljše in po mojem mnenju je strašno prav to, da bi se vsak trenutek lahko zgodilo kaj takega, kot se je med drugo svetovno vojno. Prav lahko, da se kaj takega ponovi, morda ne v isti obliki, ampak na drugačen način. Prav gotovo pa je za kaj takega potreben inteligenten človek. Bojim se, da bi lahko nastalo kaj takega, kar niti ne moremo predvidevati, saj bi tisti, ki bi to želel narediti, lahko z vso svojo inteligenco speljal to na način, da sploh ne bi opazili, da se kaj dogaja.
Z Nekropolo pripoveduješ zgodbo ene generacije skozi oči druge. Je bil tvoj namen, da zgodbo predaš oziroma približaš svoji generaciji? Kaj se tebi zdi bistveno sporočilo Nekropole za nas, mlade?
Kot povem vedno in kot je govoril že Pahor, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Prav je, da imamo te občutke, tudi če so negativni, in da poznamo našo polpreteklo zgodovino, da jo imamo vedno v žepu in pri srcu. Upam, da se kaj takega ne bo več ponovilo.
Tvoja Nekropola izpostavlja občutek krivde in osamljenosti, ki ju nosi preživelec. Je bilo poglabljanje v ta občutja naporen proces, je bilo ustvarjanje čustveno naporno? In kako si se ti soočal s tem?
Bilo je res zahtevno, vzdušje ni bilo prijetno. Sedel sem k mizi in začela se je tesnoba in prav težka atmosfera. Kot so se širili razmisleki, tako je naraščalo tudi težko vzdušje v meni. Po enem letu sem bil psihično na tleh. Vedel sem, da sem v Nekropoli, da rišem samo mrtve in Pahorja, razmišljal sem, kako se je on počutil v tistih trenutkih. Meni je takrat pomagala samo risba. Rekel sem si: »Jurij, poglej, ti rišeš, ne moreš zdaj imeti krize – tu ni nobenega mrtveca, ni taborišča, ni teh grozot.« Moral sem se na nek način oddaljiti in se ne preveč poglabljati, ampak to je bilo res težko. Največja podpora pa so bili moji starši in sestra, s katerimi živimo skupaj. V tem obdobju sem se tudi oddaljil od svojih prijateljev in na začetku nihče ni vedel, s čim se ukvarjam, razen družine. In moram se jim res zahvaliti, ker so mi zelo pomagali. Tudi v knjigi sem napisal, da se zahvaljujem vsem, za priložnost Pahorju in Mladinski knjigi, vsem prijateljem pa, ker so mi pomagali pri nastanku te knjige.
Pahor je imel rad mlade ljudi in je rad govoril. Z idejo o stripu se je strinjal, čeprav ni več dobro videl. Si imel občutek, da ti je zaupal?
Meni se je zdelo zelo čudno, ko sem ga prvič poklical in je samo govoril in se spominjal starih časov, mi omenjal Spacala in Černigoja, naše velikane, pogovor pa se je zaključil z »V redu, adijo«. Nisem pa dobil odgovora, ali mu je moja ideja všeč ali ne. Rekel sem si: »V redu, gospod Pahor, pokličem zopet naslednji teden«. Imel sem to črno piko, idejo, in sem bil odločen, da jo spravim v en predal. In ko sem ga zopet poklical, sem bil zelo presenečen, ker mi je v pogovoru povedal, da je že uredil kontakt s takratnim predsednikom uprave Mladinske knjige, Petrom Tomšičem. Nikoli mi ni rekel »ideja je dobra« ali »ideja je slaba«, on je samo dal naprej in konec. To sem vzel, kot da me je malo preizkušal, ker medtem, ko je govoril, je imel več pavz in sem mu moral tudi kaj povedat. Rad je poslušal, ampak rad je tudi govoril. In verjetno je želel preizkusiti, če bi ga jaz kaj prekinjal, da bi videl, ali sem res razumel, kaj je Nekropola, ali res poznam njega in njegovo delo. V drugem pogovoru pa je bilo »uau«, povezal me je že z vsemi in jaz sem skakal od veselja. Ko je to naredil, ko je sprejel idejo, sem bil najbolj vesel človek na svetu.
Si tudi sicer bralec? Po čem najraje posežeš?
Doma imam veliko knjig, tako imenovanih art books, ki opisujejo nastanek in produkcijo določenega animiranega filma. Od oblikovanja likov do oblikovanja okolja, kako poteka animacija in tako naprej. To imam najraje, risanke so moje sanje. Imam pa tudi par stripov, tudi v francoskem jeziku, ampak svet stripov spoznavam šele zadnjih pet let. Všeč mi je, ker sta strip in animacija popolnoma različna svetova, imata pa nekaj skupnega: prvič, da sta narisana, in drugič, da si lahko vse izmisliš, ustvariš junaka in ga pošlješ kamorkoli. Medij je drugačen, ampak oba sta na osnovi risbe.
Katere stripe bi predlagal vsem, tudi tistim, ki se s stripom morda še ne poznamo tako dobro?
Blacksad, ki ga je narisal Juanjo Guarnido – je bolj kriminalka. V Pordenonu in Furlaniji-Julijski krajini je bila zdaj tudi njegova razstava, res odlične risbe. Potem Nonostante tutto, takšen je naslov v italijanščini, Jordija Lafebreja. Spremljamo zgodbo dveh zaljubljencev v retrospektivi, do takrat, ko sta se spoznala.
Vem, da želiš prihodnje projekte obdržati zase. Mi zaupaš morda samo, ali lahko kaj pričakujemo v kratkem?
Trenutno delam na otroški knjigi, besedila nisem napisal jaz. Tudi za naslednje leto imam par projektov. In še so ideje v nekem oblačku. Bom videl, kako bodo zadeve potekale, ker jaz ciljam na risanke in animirane filme.
Bi za konec rad še kaj sporočil bralcem?
Naj berejo. Več kot bereš, več se lahko tudi pogovarjaš in boljše razmišljaš. Jaz najprej nisem bil navdušen nad branjem, ampak mi je oče vedno govoril, da moram brati, in sem mu za to zelo hvaležen.