Bolgarskega pisatelja Georgija Gospodinova smo slovenski bralci že spoznali s prevodoma romanov Fizika žalosti in Naravni roman. Nedavno je vse, ki obožujemo njegovo lirično, mestoma kar precej temačno, vsekakor pa mojstrsko napisano prozo razveselila novica o svežem prevodu romana Časovno zaklonišče. Že naslov sam kar v veliki meri namigne na njegovo vsebino, ki se sprva zazdi kot poskus družbene utopije, a se kmalu pokaže kot globok komentar rabe kolektivnega spomina in njegovega zakritega (a očitno ne tako skritega) proizvajanja na ravni izgrajevanj nacionalnih pa tudi osebnih identitet.
V Časovnem zaklonišču spoznamo pripovedovalca, sveže ločenega pisatelja iz Bolgarije, ki s svojim nenavadnim in skrivnostnim prijateljem Gaustinom sodeluje pri projektu vzpostavljanja »klinik preteklosti« za paciente z diagnozo Alzheimerjeve bolezni, ki lahko živijo zgolj še v spominih in se počutijo doma samo v določenih zgodovinskih obdobjih. Gaustin je nenavaden lik, saj o njem ne izvemo praktično ničesar, razen tega, da je bil svoj čas precej obubožan pisatelj. Izvemo pa, da mu je s pripovedovalcem, poleg strasti do literature, skupna prav neverjetna obsedenost s preteklostjo. Gaustin torej najame svojega prijatelja Gospodinova (pripovedovalec si z dejanskim avtorjem romana namreč deli priimek) kot neke vrste asistenta, ki naj bi mu pomagal pri rekonstrukciji določenih zgodovinskih obdobij. Njuna klinika ima tako posebno nadstropje za šestdeseta, sedemdeseta in petdeseta leta. Kmalu pa se izkaže, da pacienti z Alzheimerjem niso edini, ki hrepenijo po povratku v preteklost. Tako Gaustinove klinike zrastejo kot gobe po dežju po celi Evropi, sprejmejo pa vsakega, ki ga muči prehuda nostalgija po minulem času. Tu pa se okoliščine zaostrijo. Gaustinovo idejo pograbi politika.
Milan Kundera je nekoč slavno zapisal, da je prebivalec Evrope nekdo, ki je vedno nostalgičen za Evropo. V Časovnem zaklonišču spremljamo prav omenjeni fenomen. Prebivalke in prebivalci Evrope se namreč v vsesplošni evforiji po vrnitvi v boljše stare čase in pravi mali eksploziji vsesplošne nostalgije odločijo za množični referendum o preteklosti. Prebivalke in prebivalci vsake države tako glasujejo o tem, v katero leto svoje narodne zgodovine bi se najraje vrnili. Pripovedovalec močno navija, da se bo vsaj ena izmed evropskih držav odločila za povratek v njemu ljubo revolucionarno leto 1968, a pri tem nima sreče. Nemčija recimo glasuje za leto 1989, natančneje za predvečer padca Berlinskega zidu. Češka izbere devetdeseta. Pridruži se ji tudi Slovenija. Celotno poglavje o zgodovinskem referendumu tako postane neke vrste razlaga kolektivnega spomina Evrope, v kateri se avtor sprašuje tudi, kdaj so bili ljudje sploh srečni. Na koncu se izkaže, da je večina ljudi glasovala za vrnitev v leta svoje mladosti. To ni daleč od pripombe Immanuela Kanta, da so nostalgiki ljudje obsojeni na razočaranje, saj ne hrepenijo za krajem svoje mladosti, marveč za mladostjo samo.
Hrepenenje po preteklosti se vzpostavlja kot glavna tema romana. Vzpostavljena pa je tudi zanimiva dihotomija kolektivna amnezija/hiperprodukcija spomina. Avtor se sprašuje, koliko preteklosti lahko človek sploh prenese in ali ima preteklost rok trajanja. Pripoved nas vrže v Evropo, ki jo je »virus preteklosti« zgrabil za vrat. Pripovedovalec sam pa med tem ugotavlja, da tudi sam ni nikoli prebolel svoje osebne zgodovine. Ko na literarnem večeru ob izidu nove knjige podpisuje izvode, se mu približa ženska, ki jo je močno ljubil, njegova bivša žena Emma, vendar se njenega imena nenadoma ne spomni več in od samega šoka tako močno stisne robove steklene mize, pred katero sedi, da se mu ta zdrobi v rokah, njegova kri pa pošprica platnice knjig.
O čem torej govorimo, ko govorimo o kolektivnem spominu? Susan Sontag je v svoji knjigi Pogled na bolečino drugega zapisala, da ne obstaja kolektivni spomin, marveč le kolektivno dogovarjanje. S tem je seveda mišljeno, da je naše dojemanje preteklosti vselej podvrženo načinu, kako to preteklost obeležujemo, kako o njej pripovedujemo in kdo je tisti, ki si lasti pravico do nje. Toda kaj se zgodi, ko se preteklost enkrat izmuzne skozi pore časa? Kaj se zgodi z nami, če nam zataji spomin?
»Če se ne spomnim točno, kdo sem bil, bi lahko bil kdorkoli,« pravi Gospodinov. Zato si njegov soimenjak v romanu vse najmanjše podrobnosti svojega vsakodnevnega življenja mrzlično zapisuje v rumeno beležnico, zato cele dneve poseda v knjižnici, da bi se pregrizel skozi tisoče in tisoče strani enciklopedij. Konec koncev je »klinike preteklosti« patentiral pisatelj, Gaustin, ki nekje sredi romana izgine neznano kam in pusti pripovedovalca samega z vso kaotično sedanjostjo. V knjižnici pisatelj sreča brezdomca, ki prebira Avguštinove Izpovedi. Spomni se znamenitega citata tega velikega filozofa, v katerem je trdil, da preteklosti ni več, prihodnost pa še ni prišla. Ta občutek bivanja v časovni razpoki, nekje »vmes«, preveva celoten roman. Na nek presenetljiv način je morda prav vprašanje časa, ki v slavnih Izpovedih pred več kot tisoč šesto leti ni dalo miru Avguštinu, tudi danes vprašanje, ki zaznamuje našo kolektivno psiho. Kot preberemo v romanu: »Nenehno proizvajamo preteklost. Smo tovarne preteklosti /…/ je iz preteklosti sploh mogoče narediti kaj drugega kot preteklost? Ali jo je mogoče v nasprotni smeri reciklirati v nekakšno prihodnost, pa čeprav rabljeno? Tukaj so vprašanja.«
Morda nam preteklost preprečuje, da bi živeli v sedanjosti in jo gradili na temeljih skupnih spominov, ki nas povezujejo. Morda pa trka na naša vrata kot procesija duhov, nas stalno cuka za rokave in čaka za vsakim vogalom. V tem primeru si je najbolje poiskati časovno zaklonišče, v katerem bomo varni pred vselej padajočimi bombami včerajšnjega dne. Kot je zapisal Gregor Podlogar v eni izmed svojih pesmi:
»zgodovina skozi okno vrže prazno steklenico
in se porežeš«
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.