Vaši pozornosti najbrž ni ušlo, da sem pred časom deaktiviral vse svoje profile na socialnih omrežjih. Reči, da to že od samega začetka ni bil moj svet, bi bilo svetohlinsko. Da sem človek, ki mu ni tuje nič človeškega, velja v mojem primeru veliko bolj kot le dokaz splošne izobrazbe, ki vključuje tudi latinske izreke. Kar je Jean Baudrillard pred dvajsetimi leti rekel za mobilne telefone, je približno deset let pozneje zaznamovalo naš odnos do socialnih omrežij: uporabniki so v svetu, skeptiki pa na cesti – izenačeni z redom tistih, ki si participacije v tem svetu ne morejo privoščiti. Namišljeni svetniki s samo njim vidnimi avreolami.
Vendar bi lagal sebi v škodo, če bi rekel, da me je k odločitvi, naj v virtualnem svetu sodelujem še sam, privedla prav omenjena, nekoliko antiutopična vizija sodobnosti. Dejstvo je, da se življenja na cesti ne bojim nič bolj kot življenja v svetu. Zavedam se, da sta tako odločitev za biti kot odločitev za imeti obremenjeni s številnimi lažnivimi izkazi. Sodelovati zgolj zaradi premagovanja strahu, da boš ostal zadaj, je najboljši pokazatelj tega, da že zdaj capljaš zadaj. Ne, premamil me je argument, da se je s prihodom socialnih omrežij na hudi preizkušnji znašla meja med javnim in zasebnim, zasebna življenja pa praviloma v javni diskurz prinesejo največ resničnosti. Facebook, Instragram, Myspace in vsa druga naj bi torej strastnemu zasledovalcu resničnosti ponudila izkušnjo, ki so je vsi zagledanci v izmišljene svetove deležni v video igricah. Žal me ob tem nihče ni spomnil, da je resničnosti dovoljeno zasesti le toliko prostora, kolikor ji ga je pripravljen odmeriti naš občutek za resničnost. Osnovna težava socialnih omrežij, na katero sem hitro naletel, je ta, da je odločitev o tem, koliko resničnosti spustiti v javni prostor, in tem, kaj naj sploh obvelja za resnično, v rokah iste osebe. Posredovanje resničnosti je le predmet v igri njenega oblikovanja, obvladovanja, prikrojevanja. Namišljena »resničnost« je postala močnejši identifikacijski moment od povsem oprijemljivega seštevka življenjskih dejstev.
Naivna predstava, ki se je tako vztrajno oprijemajo vsi zaverovanci v težo resničnega, je utemeljena na intuitivnem povezovanju resničnega s konkretnim. Ta povezava se je v postmodernem svetu izkazala za zelo trhlo predpostavko, saj poustvarjanje resničnosti kot gnetljive materije že dolgo ni več le privilegij vladajočega sloja, temveč si jo lahko privošči vsak malce bolj spreten in domiseln uporabnik sodobnih računalniških orodij. Kako prav ima Robert Kurz, ko pravi, da je v postmoderni dobi celostni umetnostni obrtnik sestopil s podstavka vrhovnega voditelja, se naselil v podobi mnogih malih življenjskih estetov in postal množični pojav. In kako naivno sem se motil, ko sem mislil, da bom ta mehanizem kot v nekakšni hamletovski mišnici zlahka razgalil z obratnim vedenjem na socialnih omrežjih: namesto pozitivne selekcije življenjskih dogodkov sem se namreč sprva odločil za negativno, a kaj hitro sprevidel, da ni prikaz nespodbudnih življenjskih okoliščin nič drugega kot hrbtna plat iste medalje.
In če smo že ravno v območju perutninskih metafor, ne morem mimo univerzalne šale, ki jo je Woody Allen ponudil v filmu Annie Hall, govori pa človeku, ki pride v psihiatrovo ordinacijo in potarna nad tem, da se ima njegov nori brat za kuro. Na psihiatrovo vprašanje, zakaj ga potem ne pripelje k njemu, pa odgovori, da bi to seveda storil, a kaj, ko potrebuje njegova jajca. Kar Allen postavi v kontekst realnih razmerij, se je v času prevlade virtualnih razmerij razpaslo v najbolj farsične dimenzije. Uporabnik socialnih omrežij se v ordinacijo bržkone ne bi zatekel v skrbi za svojega bližnjega, ki ga včasih odnese, a v razmerje tudi nekaj prinese, temveč v izključni skrbi za inscenacijo svoje junaške zgodbe, podprte s skrbno selekcioniranimi biografskimi podatki.
Ljudje so se lažje kot participaciji v igri všečnosti in vplivanja pripravljeni odpovedati konkretnim, mesenim razmerjem, saj so ta precej težje obvladljiva in veliko manj dovzetna za lepotne posege. Socialna omrežja me v svojem problematičnem jedru spominjajo na stare zagate zakoncev, ki so se znašli v primežu vzajemnega nerazumevanja – večina »prijateljev« se v slabšem primeru ne prenaša in v boljšem ne meni drug za drugega, a v tem odnosu vztrajajo, ker lahko le v njem uresničijo svojo prevaro. Brez razmerja pač ni prevare. Če so v liberalnem svetu popustile družbene spone, zaradi katerih sta nesrečna zakonca nekoč bila pripravljena vztrajati v svojem nesrečnem razmerju in iskala svoj skupni interes bodisi v skrbi za potomce ali svoj družbeni ugled, nas današnja oblika praktičnega ravnanja zavezuje k doslednemu zastopanju stališč, ki smo jih vgradili v javno zgodbo o sebi in jih predpostavljamo pri ljudeh, ki bi jim radi ugajali. Medtem ko so se »starosvetni« odnosi ponašali z oprijemljivo vsebino, ki naj s spretno rabo formalnosti ostane očem skrita, je danes prav vsebina posameznikovega življenja tista, ki se nadvse radodarno razgalja, da bi v parjenju z drugimi, v medmrežju lebdečimi eksistencami prišla do potrditve in si tako zagotovila smisel. Če v realnem svetu velja, da je obstoj (posameznika) podlaga za soobstoj (obstoj skupnosti), je v svetu socialnih omrežij vse postavljeno na glavo: skupnost je tista, ki obstoj posameznika šele omogoča, pri čemer seveda ciljam izključno na mehanizme, ki lahko sicer samcato življenje naredijo vidno. Skupnost je tista, ki ustoliči odnos do vsebin in določa njihove vrednosti. V manj krasnem svetu javno mnenje nastopa v vlogi razsodnika, ki potrdi ali ovrže tisto, kar se je kritičnemu javnemu očesu pripravljeno izročiti. V svetu socialnih omrežij je pritisk o(b)stajanja v svetu postal tako velik, da je posameznik pripravljen v zameno za sodelovanje hitro prilagoditi svoja stališča, kar se kaže v obliki brisanja in/ali popravljanja že objavljenih »statusov«, načinov, ki nam v zameno za odpoved lastnemu mnenju omogočijo izbris naših morebitnih mnenjskih grehov.
Kjer ni hierarhije in je spretna administracija nadomestila strokovne kompetence, pripade vsakemu mnenju le tolikšna teža, kolikor jo lahko nosi povprečni udeleženec v razpravi. Spoznavna vrednost analitične intervencije je zreducirana na golo uporabniško menjalno vrednost, pri kateri ima vsak »lajk« enako težo, seštevek teh vrednosti pa je postal vsaj relevantno, če ne kar edino merilo uspeha v očeh naročnikov. Estetizacija življenjskih vsebin, med katere seveda uvrščam tudi kritičen odnos do sveta in konkretnih družbenih danosti, je pobrala svoj davek v obliki premestitve poudarka s predstavitve na prikaz. Kar je v funkciji tega, da bi nagovorilo in zadovoljilo kar največ uporabnikov in je prilagojeno hitremu uporabniškemu zaužitju, tako rekoč prirejeno za drugega, je v svojem bistvu trudoma všečno, pretežno zabavljaško, dokaj relativno, skoraj banalno … Kakršenkoli poskus prevratnega dejanja ali vsiljevanja drugačnih pravil igre naleti na odziv, podoben vdoru slečenega navijača na travnik velikega nogometnega stadiona, o katerem se v najboljšem primeru poroča pod oznako »bizarno«. Golota demonstrativnega vdora v območje spektakla ne naleti na nobeno zadrego – novodobnemu cesarju je dovoljeno biti gol le na lastnem dvoru in izključno v družbi, ki se ni na vseh ravneh odpovedala hierarhičnim modelom, sicer bo vse, kar je ostalo za njim, le patos nemoči.
Moje pripravniško obdobje na socialnih omrežjih, ko se še nisem bil tako zlahka pripravljen odpovedati iluziji, da vsi vidimo isto sliko, le da si nekateri pri tem pomagamo s korekcijskimi očali, se je končalo, kot sem opisal. Za njim je nastopilo obdobje sprijaznjene vere, da vsak sistem dopušča občasne in delne odklone, izjeme, ki naj potrdijo pravilo. A izkazalo se je, da se je veliko laže odpovedati iluzijam, ki jih gojimo o drugih, kot iluzijam o sebi. Čeprav se nimam za togega človeka, nikoli nisem zmogel prilagoditve na svet, za katerega ne velja le, da vse gre, temveč tudi, da lahko svet dosežejo samo sporočila, ki so pripravljena pragozd predstaviti v obliki kozarca soka. Ki so se pripravljena v zameno za številčnejše spremstvo odpovedati bojnim načrtom. Ki raje kot pretresajo temelje trenutnih politik smešijo strankarske prvake. Ki se namesto analize zatekajo k poenostavljajočim geslom. Ki raje pretiravajo kot pomagajo razumeti. Ki jim več pomeni, kdo kaj pravi, kot kaj kdo pravi (da bi postal kdo, ki kaj šteje, pa se je treba dovolj dolgo naravnavati po merilcih večinskega mnenja). Narisati brke diktatorju za vsakdanjo rabo. Boriti se proti tujim predsodkom, da bi pripravili prostor lastnim. Oditi v svet, od koder bo dom videti kot cesta.
Zakaj ne namesto tega raje preprosto … zbirati milje na letalskem načinu.
P. S.: Če se boste kljub mojim heretičnim stališčem odločili deliti prispevek, me, prosim, o tem obvestite. Čakam na vaše in vseh drugih odzive, kajti v njih je nebeško kraljestvo.
