Ko si vbiješ v glavo, da boš izrazil obstoječe, tvegaš, da boš našel zgolj neobstoječe.
Frantz Fanon: Črna koža, bele maske
Stanovanje se nahaja v pariškem 4. okrožju. Vabilo na večerjo je bilo izrečeno po telefonu, po poznem delavniku, od 20. do 20.30. Zdelo se je, da je vsa francoska ležernost zaobjeta v tem časovnem razmiku, vse druge zamude so recimo temu malomarnost. Toda ko smo vstopili skozi velika železna vrata, ki so se za nami takoj zapahnila, so vseeno sledili poljubi na lica. Kako dolgo se že nismo videli? Sedem, osem let. V to stanovanje sem vstopila v nekem drugem življenju, ko se je še vse zdelo mogoče. Tudi zdaj se zdi mogoče, le da je nekaj od teh možnosti že za menoj.
Plašče smo odložili na ozkem hodniku in s čevlji zaškripali po parketu. Velika miza v osrednjem prostoru je bila prekrita s prtom in ob oknih so stale rože ter doprsni kipi. Gospa, ki se je spominjam z na kratko pristriženimi lasmi, je sedla na konec mize. Verjetno, da bi imela lažji dostop do kuhinje, deloma je to izražalo njen položaj. Vedno je bila glava družine, brez moža, z ljubimci, usmerjajoč življenje svojega sina, ki je nekoč, v nekem prejšnjem življenju, zataval v Afriko. Želel se je ukvarjati z glasbo, vendar ga je mati potisnila v “resno službo”. Zdaj je Gospejin sin, z obrito glavo in velikimi očali s črnimi okvirji, rezal piščanca, nosil kozarce, nalival vino, medtem ko je njegova partnerka Emillie skupaj z Gospo vodila pogovor. Ko sem Emillie vprašala, ali jo je strah tega, kar se trenutno dogaja v Franciji, torej vrtoglavega vzpenjanja skrajne desnice, se je naslonila na mizo, roke dvignila visoko pred obraz, in jih prekrižala. “Ni me toliko strah Marine Le Pen, kot me je strah banalizacije zla.”
Emillie, drobna, s temnimi, kratko pristriženimi lasmi, ki nima nič opraviti s stereotipno podobo razvihrane Parižanke na visokih petah in v vintage plašču, dela na zunanjem ministrstvu. Ko je Gospa omenila, da sta si z njenim sinom pred dvema letoma kupila stanovanje v 6. okrožju Pariza, prelepo stanovanje, je rekla, je Emillie zavzdihnila in komentirala, da je premajhno. Ni bilo jasno, premajhno za obiske, premajhno za bližajočega se otroka, precej verjetno pa je bilo, da je njen zavzdih samo posledica zadržanosti. Kasneje je bilo med pogovorom omenjeno, da si velika večina mladih življenja v centru Pariza ne more več privoščiti.
“Pred petnajstimi leti, ko je oče Marine Le Pen, Jean Marie Le Pen, kandidiral na predsedniških volitvah, in se je s 16,86 odstotki prebil v drugi krog, je na ulicah završalo, hkrati pa se je celoten francoski politični spekter, od desnosredinskih strank do levice, združil proti njemu. Tedaj je na cestah protestiralo več kot milijon ljudi. Kot posledico tega je Jacques Chirac dobil 82 odstotkov glasov. In danes?” Emillie je spustila roke. “Danes vsi samo mirno gledamo paradiranje njegove hčere.”
Zdelo se je, da nima smisla dodajati, da je Marine Le Pen z umirjeno, pogosto smehljajočo se podobo humanizirala stranko Nacionalne fronte, ki jo je leta 1972 ustanovil njen oče. Na začetku svojega vzpona je pogosto govorila o izkušnji bombardiranja očetovega stanovanja leta 1976 (kar je bila, mimogrede, največja bombna eksplozija v Franciji od druge svetovne vojne). Toda bolj kot tovrsten poskus mehčanja javne podobe pripadnikov Nacionalne fronte je zanimivo, da je stranka pod vodstvom Marine Le Pen začela zagovarjati pravico do splava, civilne poroke med istospolnimi partnerji, s seznama pa je bila zbrisana tudi zahteva smrtne kazni. Hkrati je bilo iz stranke izločenih kar nekaj kontroverznih članov, med njimi Jean Marie Le Pen, in sicer avgusta 2015. Medtem ko je oče požel zgražanje, ko je izjavil, da so bile plinske celice “detajl v zgodovini druge svetovne vojne”, je Marine Le Pen izjavila, da je šlo za “vrhunec barbarizma”.
Gospa, ki si je zdaj že prižgala cigareto in se zazrla proti francoskemu oknu, katerega pogled se je odpiral na notranje dvorišče, se je očitno strinjala z mnenjem nekaterih francoskih novinarjev, da je podoba “skrajne desnice s človeškim obrazom” še bolj nevarna. Prejšnji mesec je Marine Le Pen na množičnem zborovanju v Lyonu na primer citirala iz pesmi Victorja Hugoja L’année terrible, napisane leta 1872. Dve leti poprej je bila Francija ponižana v francosko-pruski vojni. Filozof Michel Eltchaninoff je dejal, da izbira Hugojevega verza ni naključna, in sicer v smislu, da je Marine Le Pen zavrnila diskurz očetove stranke, predvsem iz 80. (prejšnjega stoletja), in se je potemtakem obrnila k starejšim virom. Po filozofovem mnenju bi naslonitev na De Gaulla asocirala na francoske kolonialne vojne, posebej na alžirsko državljansko vojno (v kateri je bil Jean Marie Le Pen obsojen vojnih zločinov), če bi se oprla na retoriko na primer iz tridesetih, bi to aludiralo fašistično stigmo. V svojih govorih se torej naslanja na obdobje med leti 1870 in 1914, ki je čas Tretje republike, saj je Francijo tedaj ponižala tuja sila.
Tovrstne reference francoski političarki seveda ne preprečujejo, da po drugi strani ne bi dajala kontroverznih izjav. Decembra 2010 je med kampanjo v Lyonu dejala, da je tedensko ilegalno blokiranje javnih cest in trgov v različnih francoskih mestih s strani muslimanov primerljivo z okupacijo delov francoskega teritorija med drugo svetovno vojno. Omemba nacistične okupacije Francije v tem kontekstu je prinesla obsodbe. Francoski svet za muslimansko vero (CFCM) jo je obsodil manipuliranja, pripadniki drugih muslimanskih skupnosti v Franciji so vložili legalno pritožbo, katere iztek je bil (sodišče v Lyonu), češ da njena izjava ni bila uperjena v vse muslimane in da gre za “svobodo govora”.
Med razpravljanjem, ali je medijsko pojavljanje Marine Le-Pen na televiziji in radiu pomembno prispevalo k njenemu političnemu vzponu tako na nacionalni kot lokalni ravni, me je prešinilo, da se Gospa bolj približuje stereotipu Parižanke; zdaj nekoliko daljše lase si je na vrhu glave spela z masivno sponko. Oblečena v temne hlače in s srebrno verižico je sporočala, da se je obiska veselila. Ne samo da je pripravila celotno pojedino, od predjedi do solate in sirov tik pred koncem, tovrstni večeri jo spravljajo v “njeno” razpoloženje. S pepelnikom na svoji levi je nekdanja visoka bančna uslužbenka neusmiljeno udrihala po zdajšnji predsedniški kandidatki: “Njen jezik je zavajajoč. Ko obljublja izstop Francije iz Evropske unije, ko trdi, da se bo francoski denar vrnil v Francijo, ko zagovarja zaščito francoskih delavcev, je jasno, da so te obljube utopija. Toda po drugi strani je zanimivo, kako njeno distanciranje od skrajno desničarskih idej povzemajo tudi drugi evropski desničarji. Seveda to, da je uradno obsodila antisemitizem in privzela nekatere bolj liberalne usmeritve, tudi glede migrantov, ne pomeni, da ni fašistka.”
Spremenljive barve Marine Le Pen se resda kažejo preko njenega odnosa do, na primer, Donalda Trumpa. Medtem ko so drugi evropski populisti že sprejeli njegovo kandidaturo, ga je francoska predsedniška kandidatka, ki se je zdaj z minimalno razliko prebila v drugi krog volitev, podprla zgolj z izjavo: “Za Francijo je vse boljše od Hillary Clinton.” Še bolj kontroverzna je bila njena podpora Sirize v času grških volitev leta 2015, zaradi katere je Nicolas Sarkozy izjavil, da je Nacionalna fronta postala levičarska stranka. Podobno je pisal francoski konzervativni časopis Le Figaro, in sicer da je Nacionalna fronta že v času predsedniških volitev leta 2012 postala levičarsko usmerjena, še posebej pod vplivom svetovalca Floriana Philippota. To je bil tudi čas, ko je Marine Le Pen prvič kandidirala na francoskih predsedniških volitvah. Bolj kot na imigracije ali vzpostavitev reda, kar sta bili desetletja prioriteti stranke, se je osredotočila na vprašanja, kot sta globalizacija in delokalizacija.
Aprila 2012 je v prvem krogu volitev zbrala 17,9 odstotka glasov (od 6,421.426) in pristala na tretjem mestu, tik za Francoisom Hollandom in Nicolasom Sarkozyjem. Dosegla je večje število glasov, kot njen oče na predsedniških volitvah 2002 (16,86 odstotka v prvem krogu volitev in v drugem krogu 17,79 odstotka). Najbolje se je odrezala v ruralnih predelih Francije, najslabše v zahodnem delu Francije, posebej v velikih mestih, kot je Pariz, v francoskih kolonijah in med Francozi, ki živijo v tujini. Francoski sociolog Sylvain Crépon je analiziral večinske volivce Nacionalne fronte iz leta 2012 in prišel do zaključkov, da so za Marine Le Pen volile predvsem žrtve globalizacije; trgovci na drobno, podplačani delavci iz privatnega sektorja, brezposelni, med njimi tudi mladi. Crépon, ki je detektiral povečano število ruralnih volivcev stranke Nacionalna fronta, kar pomeni ljudi, ki se izseljujejo iz velemest, ker si življenja tam ne morejo več privoščiti, je pravzaprav potrdil Emillijine domneve. “Mnogi od teh ljudi, ki se izseljujejo, imajo izkušnjo življenja v t. i. banlieues, kar pogosto ne pomeni samo socialne ogroženosti, pač pa tudi problem varnosti,” je dejala, ko je Gospejin sin na mizo postavil umetelno sladico, nekaj med omleto in sladolednim sorbetom.
Pod kristalnim lestencem se mi ni zdelo primerno komentirati, da smo se zadnje dni z družino prehranjevali v enem izmed takšnih banlieues, kjer se nahaja pretežno malijska skupnost. Ozek, temačen prostor, v katerem se nahajajo zgolj lesene mize in klopi, v nekaterih drugih nadstropjih pa menda tudi železne postelje, je bil ustanovljen po drugi svetovni vojni, in sicer za migrantske delavce iz nekdanjih kolonij, torej Magreba in subsaharske Afrike. Čeprav se tovrstne Foyer des Immigres v javnosti pogosto navaja kot primer institucionalizirane oblike diskriminacije, desničarske stranke pa govorijo o leglu ilegalne imigracije ter ilegalnih dejavnosti, je očitno, da gre za nikogaršnje ozemlje, kjer je mogoče poceni jesti in prespati, če le pokažeš določeno mero spoštovanja do tamkaj prebivajočih. Ženske ob velikih loncih, oblečene v tradicionalna afriška oblačila, so se prijazno nasmihale in spraševale, ali imajo otroci raje pomfrit z ribo ali bel riž s čebulno omako. Ena si je konstantno popravljala ogrinjalo, in šele ko sem sprejela krožnik z rižem, se je videlo, da je noseča.
Ko sem Gospe v šali dejala, da bi morala biti solidarna z žensko predsednico, je jezno prhnila predse in ugasnila cigareto. “Na Marine Le Pen ni nič feminističnega,” je dejala. “Z vsem manipulira in s provokacijami skuša razdeliti Francoze. Zadnji napad v Westminstru, na primer, je uporabila sebi v prid. Na twitterju je objavila, da se moramo proti terorizmu boriti z zaprtjem meja in deportacijo vseh skrajnih tujcev! Toda ideja, da migranti ogrožajo identiteto in varnost države, je zgrešena. Tisti, ki trdijo, da Franciji z novo predsednico ne bo več treba čutiti krivde zaradi kolonialne preteklosti, tavajo v temi.” Potem je, zroč v doprsni kip, nekaj časa molčala, kot da išče besede za tisto, kar je sledilo in kar se je zdelo kot slogan iz ust opozicijskega predsedniškega kandidata Emmanuela Macrona: “Francoska kultura ne obstaja. Braniti moramo kulturno raznolikost in pluralizem. Ta država ne pomeni nacije, pač pa prostor, v katerega vsak lahko vstopi. Macron to razume. Čeprav je bil v nekdanji Hollandovi vladi, je bil eden prvih, ki je sprevidel, da je francoska politična nomenklatura v krizi in da je treba iznajti alternativno rešitev za izginjajoči srednji in delavski razred. Zaloputnil je vrata za seboj, s čimer pa si je odprl nova. Čeprav kot samostojni kandidat nima pravega političnega zaledja, mu je uspelo mobilizirati 200.000 ljudi, med njimi imajo mnogi prvič opravka s politiko. Ob tem, da se razume na ekonomijo. Razume, da je vse, kar šteje človeška produktivnost.”
Tik preden smo se poslovili, je Emillie dejala, da jo skrbijo tisti, ki se volitev ne bodo udeležili. Tisti, ki jih izbira med dvema političnima opcijama, torej med Francijo, ki bi zaprla meje, in Francijo, ki želi reformirati že obstoječi sistem, ponižuje. “Obstajata dva tipa volivcev Nacionalne fronte; tisti, ki stranko in njene vrednote resnično podpirajo, in tisti, ki bodo Nacionalno fronto volili zaradi upora. Za te zadnje me ne skrbi, saj jih bo Macron prepričal. Kar je vprašljivo, so zamolčani glasovi, ki bodo v prid Marine Le Pen,” je dejala, preden je poklicala taksi. Gospejin sin je ves ta čas mirno stal poleg nje, dokler ni odklenil tesno zapahnjenih vrat ter še ne dveletnemu dečku, ki mu je sledil na hodnik, zavezal vezalke na čevljih. Menda si želi družino, vendar Emillie ni pripravljena.
Na poti domov, opazujoč razkošne trgovine, ki se nahajajo pod Gospejinim stanovanjem, sem se spomnila prizora v Foyer des Immigres. Dva temnopolta moška sta sedeč za mizo in sredi pomenka, zaradi katerega sta se zdela kot dva ljubimca, z rokami zajemala iz plastičnega lavorja. Medtem ko raznorazni ljudje onstran njunega horizonta razpravljajo o tem, ali sredi Pariza živita in jesta kot v Bamakoju in ali je to stvar pomanjkanja sredstev ali pa njune izbire, si onadva polnita trebuhe. Seveda vesta, da sta v danih razmerah postala grešna kozla za družbo, ki temelji na mitih napredka, civilizacije, liberalizma, razsvetljenstva, uglajenosti. Predstavljata opozicijsko silo, ki ni zasnovana toliko na rasi ali spolni ali religiozni usmerjenosti, pač pa predvsem na ekonomski manjvrednosti. Toda to ne spremeni dejstva, da živita in bosta, ne glede na to, kdo bo 7. maja zmagal na predsedniških volitvah, še naprej živela v podzemlju Pariza.
