Pasji park – odlomek

Sofi Oksanen (1977), ena najbolj priznanih in mednarodno uveljavljenih sodobnih finskih pisateljic, se med slovenske bralke in bralce vrača z romanom Pasji park, pravkar izdanim pri Beletrini. Pisateljica, ki je leta 2017 gostovala na festivalu Fabula v Ljubljani, pri nas domuje že z romani Očiščenje (prevedla Bibi Ovaska Presetnik, Didakta, 2011) ter Ko golobice izginejo (Beletrina, 2016) in Stalinove krave (Beletrina, 2019), ki ju je kakor tudi Pasji park prevedla Julija Potrč Šavli.

Dogajanje v najnovejšem, šestem romanu Sofi Oksanen je razpeto med Helsinke in Ukrajino. Glavna junakinja Olenka, po očetu Ukrajinka in po mami Estonka, se je v mladosti odločila za darovanje jajčnih celic. Nadomestno materinstvo in tovrstno darovanje sta pred vojno v Ukrajini cvetela zaradi manj restriktivne zakonodaje in precejšnjega števila deklet, pripravljenih sodelovati. Olenka kasneje postane koordinatorka v podjetju, ki se ukvarja z iskanjem nadomestnih mater za neplodne zahodnjaške pare. V industriji, kjer se obrača veliko denarja, pa lahko hitro komu postaneš trn v peti, zato mora Olenka kmalu pobegniti, da bi si rešila življenje … Zelo napet roman odpira številne teme, kot so neplodnost, korupcija, revščina, osamljenost, postavljanje dobička pred zdravje žensk, sanje o lastni družini, je pa tudi pretresljiva ljubezenska zgodba.

V enem uvodnih odlomkov, ki vam ga danes ponujamo v branje, srečamo Olenko, h kateri v pasjem parku prisede ženska – znanka iz prejšnjega življenja, ki se zlepa noče posloviti …

***

Helsinki
2016

Srce mi je poskočilo, ko sem videla očeta družine slediti mami in psu v park. Zraven sta bila tudi otroka. Fant je hodil nekoliko za drugimi; videti je bil razigran, segal je v zavojček hitro kopnečih rozin, da je šumelo. Avtomatično sem pokimala, odobravajoč njihove zdrave prehranske navade. Prejšnji teden otrok ni bilo na spregled, za kar sem krivila trebušno virozo, ki je razsajala. Zdaj so bili vsi videti zdravi. Za njo si ne bi nihče mislil, da je prebedela noči ob otrocih, celo po nakupih ji je uspelo iti – nov pomladanski dežni plašč peščene barve bi pristajal tudi meni, punčka pa je nosila šal, ki ga še nisem videla. Zazvonil je telefon, on se je oglasil in se nasmehnil ženi kot v opravičilo. Ona ga je lahno pobožala po roki in mu na hitro naslonila čelo ob ramo. Celo šnavcer, ki je bil zdaj spuščen, je dirkal naokrog v stilu. Zaradi svoje neobičajne bele barve je zbujal pozornost, na pasjih razstavah je vedno zmagoval. Nekaj časa sem občudovala njegovo tekanje in pozorno prežo, kadar je v daljavi opazil kaj zanimivega. Fantek se je zataknil pri vhodu. Vrečko je stresel, da bi iz nje odstranil ostanke, potem pa je ni vrgel na tla, odnesel jo je v koš. Dobro vzgojen, lepo se obnaša, tudi jaz bi ga tako naučila.

Tlesk vžigalnika me je zmotil med opazovanjem. Ženska poleg mene si je prižgala cigareto. Jezno sem jo ošinila in prepoznala cvetlični vzorec na zavojčku tankih cigaret, preden sem se spet posvetila družini, ki je izginjala za veliko skalo. Moja soseda ni bila Finka, tu ne kadijo cigaret Glamour.

»V Ameriki so nam rekli angeli. Ste se tam tega naučili?«

Nisem bila prepričana, ali sem jo prav slišala ali se mi je vse skupaj le dozdevalo. Še vedno sem s pogledom sledila družini, še vedno sem imela privzdignjeno brado. Nisem si upala zasukati glave, se prepričati. Ženska je nadaljevala, in bolj ko je govorila, bolj sem bila prepričana, da ni šlo za pomoto. Poznala sem jo in ona je poznala mene, sedeli sva na klopci v helsinškem parku, kot da vmes ne bi minilo že toliko let. Z vsako besedo je odstranila po en kamen s temeljev življenja, ki sem si ga tako skrbno zgradila.

Nikoli si nisem mislila, da se bo zgodilo na tak način. Da se bo začelo z lepo zvenečimi opisi, ki jih je metala v zrak kot čajne skodelice iz porcelana Lomonosov in preverjala, ali se spomnim, o čem govori. Če se spomnim, da sem bila jaz tista, ki je pred leti uporabljala podobne besede, ker sem hotela zvabiti dekleta k nam, in da sem to počela tudi njej, seveda sem se spomnila, spomnila sem se vsake v sladke pridevnike zavite pasti, ob vsaki so se mi ramena še malo bolj povesila, kot bi mi to pomagalo izginiti s klopce, z vsakim zlogom sem čutila, kot bi se manjšala.

»Vedno ste znali najti dekleta, ki jih ni nihče hvalil. Točno takšne ste iskali.«

»Ti nisi bila ena izmed njih.«

»Veliko pa jih je bilo.«

Tlesknila je z ustnicami in pretegnila roke kot balerina.

»Kaj si že rekla?« se je spraševala. »Labodje jezero. Moje roke so ti v misli priklicale Labodje jezero, ni res?«

»To še vedno drži.«

Zasmejala se je, vetrovka ji je zašumela in opazila sem poznani gib. Prevzel me je njen nadzorovani način gibanja. Stopalo se ji je ob vsakem koraku dotaknilo tal, kot bi jo gledala polna dvorana.

Ko smo jo fotografirali za osebno mapo – takrat je bila še dekle –, je naredila špago v obleki, ki sem jo sama izbrala. Čeprav se je pred fotografiranjem šele dobro ogrela, je bilo v tej kombinaciji nekaj nepozabno intimnega: rožnata obleka A-kroja, telovadnica, gibki gležnji. Skoraj kot bi pozabila na fotografa. Maskerka ji je dobro uro s čopiči nanašala ličila na obraz, ampak tega človek ne bi nikoli uganil. Ko je bila mapa končana, sem vedela, da bo Darja postala moja zvezda in da bo iz mene naredila zvezdo.

Darja je vstala in se napotila proti vhodu ograde za pse. Takrat sem si že toliko opomogla od šoka, da sem vedela, kaj to pomeni. Počasi se je bližala družini; z vsakim metrom mi je na misel prišlo vse več podob tega, kaj bo sledilo, ko jo bo on prepoznal. Najprej bo iz sebe, potem bo izvlekel telefon. Ženska se bo začela dreti, pes bo pobesnel, punčka bo bruhnila v jok, fantek pa bo strmel v naju, povzročiteljici kaosa, in ko bo mama ob vse glasnejšem tuljenju policijske sirene potegnila otroka na varno, se bo fant ozrl, pogled na dve Rusinji, ki sta spravili njegova starša ob pamet, se mu bo vtisnil v spomin za vse večne čase.

Medtem ko sva se pogovarjali, se je družina razkropila. Darja je za hip postala, kot bi razmišljala, komu naj se najprej približa. Oče je prijel punčko za roko, napotila sta se za psom, ki mi je izginil iz vidnega polja, mama je pozornost posvečala mladiču zlatega prinašalca, pogovarjala se je z njegovo lastnico. Fant je postopal po ulici. Darja je nagnila glavo, odločila se je in odprla vrata ograde. Od mame jo je ločilo le še deset metrov ravne skale. Čez nekaj trenutkov me bodo razkrinkali; izgubila bom vse, kar mi je uspelo zgraditi v zadnjih šestih letih, lahko se poslovim od svojega novega življenja v Helsinkih. Čas mi bo štet v dnevih, morda celo v urah.

Pogledala sem navzgor. Mama je verjela v Boga in svetnike, jaz nisem. Vseeno sem si s šalom prekrila glavo, kot bi bila v cerkvi, in zamrmrala nekaj, kar bi lahko bila molitev; šele gib, s katerim sem si prekrila glavo, me je opomnil, da imam še vedno dve delujoči nogi. Moram jo ustaviti.

Šnavcer se je podil nekje za hribčkom s terierjem za petami, člani družine so bili povsem osredotočeni na divjanje domačih ljubljencev. Niso opazili mojih opotekajočih se korakov in tega, da bi se skoraj spotaknila ob šal, pa tudi tega ne, kako so se mi ljudje umikali, kot bi bila pijanka. Darja je bila le še nekaj metrov stran od nje, že je odprla usta.

»Bi rada denar? Si zato prišla?«

Kot kaže, nisem bila prepozna. Ustnice so se ji privihale v nasmešek. Mama se je oddaljevala, kazala nama je hrbet. Psa sta bila pod nadzorom. Karabin je kliknil, ko sta se povodca zapela za ovratnici.

»Koliko mi daš?«

Za trenutek sem že pomislila, da se bo zasmejala in pripomnila kaj o mojih oblačilih in splošnem videzu, ki ni kazal na premožnost, a se je samo ustavila, ni se mi skušala izmotati iz prijema. Sledila sem njenemu pogledu. Družina se je začela odpravljati iz parka, mama je punčki popravila plašč in ona jo je objela okoli vratu; Darja se je zdrznila, kot bi jo kdo udaril. Čutila sem, kako se ji koščena podlaket trese. Kaj, če v park vendarle ni prišla zato, da bi izsiljevala mene ali družino? Toda vse na njej je potrjevalo mojo domnevo, da je na tesnem z denarjem. Shujšala je. Oblačila so visela z nje. To so bile cape, umetno usnje se ji je luščilo s škornjev. Torbica je široko zevala, raztrgana podloga je bila zalepljena z lepilnim trakom. Nekoč je dobro zaslužila. Za kaj je zafrčkala denar? Ji ga je kdo vzel, se je zapletla z napačnim moškim ali je vse pošiljala domov? Je vse namenila za to, da bi družino spravila iz vzhodne Ukrajine, stran od vojne? Ni imela dovolj, da bi si postavila novo življenje? Ali pa je vse že prej zapravila in je morala zdaj dobiti še več, da bi pomagala družinskim članom, ki so ostali doma? Mama je pravila, da je zdajšnja Doneška ljudska republika nekaterim vzela dom in drugim ponudila način za hiter zaslužek, saj so begunci za seboj pustili dovolj premoženja. Nekateri so se prostovoljno pridružili separatističnim skupinam, druge so vpoklicali na silo, ubežnike so ustrelili. Nekateri so se jim pridružili zato, ker bi jim v nasprotnem primeru zaplenili dom in drugo premoženje, družino pa nagnali. Je Darjin prihod mogoče povezan s tem? So separatisti enega od njenih bratov nasilno pridružili svojim vrstam in je hotel stran z bojišča? Morda je bil kateri od njenih sorodnikov ugrabljen? S pogledom je sledila družini, ki je zapuščala park; ko jih ni bilo več videti, ji je lesk v očeh ugasnil kot sveča. Globoko sem zajela sapo. Kupila sem si nekaj časa.

»Niti centa ti ne dam, če naju prepoznajo.«

»So te prepoznali?«

Usta je ukrivila v posmeh in si polizala kapljico krvi. Suhe ustnice so bile razpokane.

»Veš kaj,« je prhnila. »Tebe se ne spomnijo nič bolj kot mene. Zanje si točno tako posebna, kot sem bila jaz zate.«

Darji sem rekla, da je posebna. Najbolj posebna. Pohvalila sem njene kosti in znanje tujih jezikov, njeno pamet in dejstvo, da je včasih trenirala gimnastiko. Njen nasmešek je bil brez enega samega oblačka, kot nebo nad Teksasom, brada pa kot bleščeča žlička za kaviar iz biserovine.

»Mislila sem že, da se me niti ti ne boš več spomnila, tudi če bi se predstavila takoj, ko sem prisedla,« je rekla. »Najbrž nisi pričakovala, da te bom našla? Pred ostalimi.«

Spomnim se, kako sva se nekoč, ko sem bila majhna, z očetom ločila v nekem podhodu. On me je sicer takoj našel, toda jaz sem bila že prepričana, da ga nikoli več ne bom videla in da me bo izpod zidu iz temnih plaščev mimoidočih zgrabilo nekaj nepredstavljivega. Zdaj je bil občutek podoben. Le da me tokrat nihče ne bo rešil. Nihče drug kot jaz sama. Morala sem poskušati ugotoviti, kaj se dogaja.

»Bi se lahko o tem pogovorili kje drugje?« sem vprašala in se zazrla v svoje roke. Konice prstov sem imela bele.