Koncerta je bilo konec. Publika se je izkričala, bend je zaigral dve dodatni pesmi, ob katerih se je pod odrom ustvaril mosh pit. V njem so ostala njegova očala in najina preostala energija tistega večera.
»Lahko ti voziš? Jaz si takole utrujen in slep ne zaupam.«
»Se bom potrudila. Če bi vedela, ne bi spila še enega pira. Koliko lahko napiham?«
»Do 0,3 promila.«
»O, fak, precej manj kot v Sloveniji.«
»Ah, jebiga, jaz ti zaupam. Pelji po lokalni cesti, tam ni copsov. Kar v smeri tistega kupa luči, jaz pa ti bom nastavil mapse.«
»In to svetlobno onesnaženje je …?«
»Petrokemični industrijski kompleks. Romantično, ne? Enkrat sem ga v temi slikal, fotko poslal kolegu in rekel, da sem v New Yorku. Pa mi je verjel.«
»Čakaj, kemično industrijo imaš dobesedno pred vrati? Pa imate potem tisti, ki tu živite, večjo možnost, da fašete raka?«
»Hahah nisi ti biokemičarka? Seveda. In po vsej verjetnosti bomo sterilni. Zato mi je pesem, ki so jo igrali čisto na koncu, tako blizu. Patrimoni mundial de fum i de tumors, matrimoni entre romans, petroli i merda … Govori o tej usrani industriji v mestu Unescove kulturne dediščine. Tudi oni so iz Tarragone, kjer smo vsi v istem dreku. Franco je več kot očitno sovražil Katalonce, ampak da ti sem naserje največjo naftno rafinerijo IN petrokemični industrijski center v južni Evropi, je pa next level.«
Vozim po ovinkasti lokalni cesti, postaja mi slabo in ne vem, če od vožnje ali pogovora. Zapeljem ob rob ceste, ugasnem, sunkovito odprem vrata, zajamem zrak in stopim iz avta. Pod nama se lesketa morje, v katerega se je verjetno že večkrat izlila kakšna sumljiva odplaka. Nekaj časa skozi sprednjo šipo opazuje mojo zadnjico, potem pa lenobno izstopi, prisede na havbo in me objame čez ramena. Gledava strupeni New York in vdihujeva sedemkrat večjo prisotnost karcinogenih snovi od dopustne. Pomakne se predme in me položi na pleh. Jezik zarine v moja usta in jaz ga zgrabim za rit. Z roko drsim po hrbtu navzgor do njegovih kodrov. Odmaknem usta in napadem njegovo uho. Luči kemične tovarne se bleščijo med prameni las, zato raje zaprem oči in narahlo ugriznem v ušesno mečico.
»Imaš kondom? Jaz sem jih pozabila.«
»Ah, drek, mislim, da ne.«
»Nima veze, lučke za tabo mi pravijo, da ga verjetno niti ne rabiva.«
Okameni, me odrine, sleče majico, jo odvrže na streho avta in odkoraka proti vodi. Skesano se priplazim za njim in ujamem njegovo roko. Otrese se je in prazno strmi v povišano vsebnost nevarnih kemikalij.
»Moj dedek se je v iskanju boljše službe v šestdesetih priselil iz Pirenejev, ker v lesni industriji, kjer je delal, ni bilo denarja. Tu so ga seveda zaposlili v tistem gigantskem razsvetljenem sranju. Lani je umrl za poklicno boleznijo. Včasih me obišče v sanjah. Vsakokrat nosi bel skafander in vsakokrat mu povem, da si želim, da bi ga nosil v službi. Da si želim, da bi ga sploh lahko, takrat so se seveda gladko posrali na vsakršne varnostne standarde. Tako prekleto ga pogrešam.«
Molče se pogreznem še globlje v sram.
»V sedemdesetih se je rodila moja mama. Verjetno zadnji človek v tej familiji, ki je nastal po naravni poti. Jaz sem seveda iz epruvete. No, mama ima že od otroštva hudo astmo. Trikrat lahko ugibaš, kaj jo je sprožilo. Vsako leto mora na ultrazvok dojk, in če pride domov brez čudnih izvidov, odpremo šampanjec. Zdaj pa odjebi nazaj v svojo državico s čistim zrakom in 56 procenti gozdov. Mimogrede, ta številka je statistična verjetnost, da bom dobil raka pred šestdesetim.«
Iz sramu mi zdaj gleda samo še konica nosu. Obotavljajoče oplazim njegove prste. Ne odmakne jih. Pomaknem se proti njemu in prepletem roke okoli drgetajočega telesa. Močno stisnem, ga potegnem navzdol v pesek in ovijem še noge. Eno roko zataknem v njegove lase in gladim kožo pod njimi. Kodrasto glavo položim na svoje koleno in pritisnem usta na čelo. Nekaj metrov stran od naju pljuska voda, v kateri odsevajo luna in luči industrijskega kompleksa.
»Jaz se grem namočit, ti pa kakor ti paše. Če bova imela srečo, bo notri poleg rakotvornih snovi še plast sončne kreme. Nadloga številka dve ste tu turisti.«
Nerodno se pobereva s tal. Sledim visoki silhueti, ki zakoraka proti migetajoči gladini. Vrževa se v vodo in privijem se k njemu, kot bi ga hotela zaščititi, bolj kot Unesco ščiti antične stebre. Za najinima hrbtoma se jasni, svetla črta tik nad hribi se je razširila in ukleščila strupeni New York, da njegove luči bledijo. Objeta stojiva v vodi do kolen. Po mokri koži ob moji odtekajo leta življenja, s kopalk se cedijo v morje, v katerem so pred nekaj dnevi spet našli snov, ki je tam ne bi smelo biti. S prsi ob svojih poližem sol in kemikalije in jih prenesem v njegova usta. Jezika se prepleteta kot nafta z rimskimi izkopaninami, industrija s kulturno dediščino, turizem s stanovanjsko stisko, nevarni izpusti z vsakdanjikom prebivalcev Tarragone.
***
Utemeljitev žirije, ki so jo sestavljali Davorin Lenko, Ajda Bračič in Jan Krmelj:
Patrimoni mundial je zgodba o dvojnostih. Vsaj do pasu pogreznjena v okoljevarstveno problematiko (ki v tej zgodbi ni več »zgolj« problematika, ampak srhljivka) slika nočni svet, kjer se mešata dve svetovni dediščini (= patrimoni mundial); ena je tista, ki jo poskuša ščititi UNESCO, ena pa tista, ki jo za sabo pušča onesnaženje težke industrije. Podobno kot scena pa sta razdvojena tudi protagonista, ki se kot pijana zibljeta med nihilizmom in eksistencializmom, med aktivizmom in nemočjo, med zaskrbljenostjo in brezbrižnostjo, njuna spolnost pa na tej točki bolj kot biološka potreba izpade kot biološka nevarnost, zato ta deluje tako samouničevalno kot ironično.
Zaradi teh razpetosti, ki so navsezadnje del osnovnih gradnikov »človeškega stanja«, ter izrazito nemoralizirajočega, prikazovalnega tona zgodbe, ta udari močno in neposredno. Kot punk-rock komad z začetka zgodbe, po katerem je ta dobila naslov. Umazati (tudi: samožrtvovati) se v imenu ironije, užitka, frustrirajoče nemoči in obenem »jebiga« brezbrižnosti je – po bogati tradiciji rocka in vseh njegovih izpeljank – vendarle tudi dejanje upora.