Peščeni planet,
prepoln navdiha

Si na izletu, oddihu, dopustu. Hodiš, voziš se, letiš. Potuješ proč od vsakdana, tisočkrat videnega. In potem zagledaš tisto. Prizor se razpre pred tabo kot pomladni cvet in te napolni z radostjo. Morje. Sončni zahod. Katedrala. Oseba. Žival. Stvar. Tvar. Navdihne te, počutiš se, kot da letiš, kot da lahko naposled storiš tisto, kar si si od nekdaj želel. In potem rečeš najdražji ali najdražjemu: »Lepo je,« daš fotko na insta in greš na ocvrte kalamare, katerih fotka prav tako roma na instič.

Takšnih krajev ni malo. »Čarobno!« se pridušajo obiskovalci razgledniškega Blejskega jezera in lepijo na facebook po 76 fotk naenkrat. »Odtenki rdeče in rumene kakor pri kalejdoskopu krožijo po velikih skalah v daljavi, medtem ko se na obzorju rišejo obrisi počasi potujočih kamel,« v spletnih aplikacijah pravijo tisti, ki so obiskali Mesečevo puščavo Wadi Rum v Jordaniji. Ne omenjam je po naključju. Ampak do nje še pridemo.

No, pri nekaterih je vseeno drugače, oziroma je bilo pri marsikom, dokler nas ni omrežilo Omrežje in marsikoga spremenilo v odvisnika od dopamina, instantne zadovoljitve in všečkanja. V določenih ljudeh znajo naravne in/ali človeške lepote (še vedno) sprožiti nekaj višjega, neki navdih, ki preseže notranji občutek in se razlije naokrog, da se pri njem napojijo vsi. Zanimivo je videti in vedeti, kaj vse je na ta način navdihnilo velika književna in filmska dela, in ker je letos po kinih zaokrožil drugi del filmskega epa Peščeni planet oziroma Dune, ga ni napak vzeti za merilo.

***

Razdrimo najprej kakšno o Franku Herbertu, pisatelju te knjige, ki jo imamo od leta 2018 tudi v slovenščini; v prevodu Igorja Harba je izšla pri založbi Sanje. Herbert jo je napisal sredi šestdesetih let minulega stoletja, ko hipijevsko gibanje in »osvobajanje misli« s »spodbudnimi« snovmi sicer še nista zares prodrli v ameriško javnost. A ti studenci so že tekli proti prihodnjemu vodotoku, ki je pomagal odplakniti militarizem in nepravičnost.

Eden teh pritokov je bil Dune, Herbert pa je navdih zanj deloma našel v razgledu na sipine. Ne sicer v Sahari, kot bi si človek mislil na prvo žogo, temveč v domačih ZDA, v zvezni državi Oregon, katere obalo med drugim tvorijo prostrane peščine. Oblasti so skušale njihovo širjenje že pred stoletji preprečiti s sajenjem in sejanjem rastlin, kar je dalo Herbertu misliti. Navdušila ga je moč sipin, ki so se počasi, a nezadržno širile in goltale rodovitno zemljo, in njihovo moč je opeval v pismu svojemu literarnemu agentu. Pesek je namreč že v 18. in 19. stoletju prekril številne ceste in hiše, ki so jih postavili priseljenci iz Evrope. Še nekaj je zanimivo: v Oregonu se morska obala dotika sipin, kar je vzporednica Dunovi ikonični dvojnosti med puščavo in vodo, med puščavskim planetom Arrakis in svetom Caladan. S slednjega prihaja dinastija Atreides in z njo Paul, prerok Muad’Dib, osrednji lik začetnih romanov v dolgometražni seriji, ki se odvija daleč v prihodnosti. Paul z družino prispe na Arrakis, da bi za imperatorja pridobival slovito začimbo, ki omogoča »pregibanje uma in prostora«, a stvari se seveda krepko zapletejo.

To in druge ideje v Peščenem planetu – začimba melange so spore »čarobnih gobic«, s katerimi si je Frank rad »širil obzorja«, orjaški peščeni črvi so ličinke, ki so se gostile s taistimi gobicami, čarovnice-vidkinje Bene Gesserit ustrezajo mehiškim kultom … – so se pomešale v pisateljevem s substancami obogatenem umu. Nastala je imenitna »pravljica za odrasle«, ki nam pomaga sanjati o tem, kam bi se človeštvo nekoč utegnilo razširiti, in doumeti, kako bi shajalo v tako ogromnem razmerju. Krovni mehanizem povesti je enak kot pri pravljicah, ki razlomijo, prebavijo in na novo sestavijo realnost v poenostavljeno sliko, ta pa otroku pomaga razumeti zanj preveč kompleksno realnost. To (znanstvena) fantastika stori za odraslega. Pri tem je zanimivo, kako močna je ekološka nota in kako moderen je zato Dune. Za nekatere je to ultimativni ekološki roman, saj problematizira izkoriščanje Arrakisa, začimbo vzporeja z nafto in streže s citati, kot je: »Najpomembnejša naloga ekologije je razumevanje posledic.« Sloviti gromozanski črvi, ki živijo pod peskom na Arrakisu, so utelešena moč narave, ki se odziva na človeško tvorjenje pravilnih vzorcev. »’Hoditi morava brez ritma,’ je rekel Paul in si priklical spomin na može, ki hodijo po pesku.« Kajti ritem prikliče črva, medtem ko črvi »branijo pesek z začimbo«.

***

Ampak knjiga je eno, film pa drugo, in režiser Denis Villeneuve, ki je prevzel štafetno palico od Davida Lyncha (ter malce od Alejandra Jodorowskyja, čigar nedokončani Peščeni planet naj bi ljudem, ki niso vzeli LSD-ja, vzbudil vtis, da so ga), se je znašel pred težko nalogo. Kako na platnu prepričljivo upodobiti Arrakis, da bo izvenzemeljski, ob tem pa še vedno prepoznaven in ne čisto tujski ali računalniško ustvarjen? Iskanje lokacij se je začelo že leta 2018, toda na srečo je Villeneuve prej posnel film Ženska, ki poje (Indcendies), ki se je delno odvijal v puščavi na Bližnjem vzhodu.

V debatah z drugimi ustvarjalci se je spomnil obiska Mesečeve puščave Wadi Rum v Jordaniji (pa smo prišli do nje!), kjer sredi prostranih sipin stojijo visoke skale. Tak je Herbertov Arrakis, za nameček pa so tam okrog posneli več hollywoodskih filmov, od Lawrencea Arabskega do devetega dela sage Vojna zvezd. Slednje je precej ironično, če vemo, da se je George Lucas pri njenem snovanju med drugim naslonil na Dune. Luke Skywalker je recimo doma na puščavskem planetu Tatooine, in lahko bi rekli, da je slovita Sila priredba Herbertovih »višjih dimenzij uma« prek gobic in pejotla.

Ne vem, ali je Villeneuve dal na svoj insta kako fotkico iz pravljičnega Wadi Ruma ali bližnjega mesta Petra, ki smo ga občudovali v tretjem Indiani Jonesu. A prav jordanska puščava je v njem zanetila filmotvorsko iskro in botrovala čudoviti kinematografski izkušnji. Če bi ljudje bolj prisluhnili takšnemu navdihu in se manj brigali za nastopaštvo na družbenih omrežjih, bi bila človeška kulturna zakladnica nedvomno dosti bogatejša.