Ne končuje se kot v filmih ne s srečnim koncem in v objemu krepkega moškega ki ima razen širokih ramen naravo kot Jezus Kristus pripravljen da vzame nase tudi tvoj križ ko ti postane težak Niti v objemu najlepše in najnežnejše ženske z obrazom ki blago spominja na Mater Božjo Pa četudi bi bilo tako vam bo življenje prej ali slej podtaknilo pod nos tiste Orwellove podgane vi pa boste zakričali odnesite jih k njej odnesite jih k njemu in ne boste več mogli pogledati v spačen obraz tistega drugega ker vas bo spominjal na lastno pokvečenost
Ves dan zato ležim v postelji pokrita čez glavo in jočem in ker si ne morem nehati zamišljati edine odrešitve da boš prišel in me objel jaz pa se bom potem naučila pisati pesmi s srečnim koncem
Tanja Stupar-Trifunović, rojena leta 1977 v Zadru, je pesnica, literarna kritičarka, kolumnistka in urednica. Diplomirala je iz srbskega jezika in književnosti na Filološki fakulteti v Banjaluki. Je avtorica pesniških zbirk Hiša iz črk (Kuća od slova, 1999), Vzpostavljanje ravnotežja (Uspostavljanje ravnoteže, 2002), Na kaj mislijo barbari, ko zajtrkujejo (O čemu misle varvari dok doručkuju, 2008) in Glavni junak je človek, ki se zaljublja v nesrečo (Glavni junak je čovjek koji se zaljubljuje u nesreću, 2010) ter izbora iz kolumn Adornova sraka (Adornova svraka, 2007). Njena poezija je bila v Bosni in Hercegovini nekajkrat nagrajena, uvrščena je v več pesniških antologij ter prevedena v angleščino, francoščino, nemščino, poljščino in danščino. Tanja Stupar-Trifunović je letos dobila prestižno nagrado Evropske unije za književnost, in sicer za svoj romaneskni prvenec Ure v materini sobi (Satovi u majčinoj sobi, 2014). Je tudi urednica revije za književnost, umetnost in kulturo Putevi. Pesmi Tanje Stupar-Trifunović se berejo kot »poezija vsakdanjega življenja« – življenja, ki teče po ustaljenem tiru, nekega dne pa se nepričakovano zgodi preobrat, zaradi katerega čez noč postaneš drug(ačen) človek. To so presenečenja, ki vznemirjajo tudi govorce pesmi. Za svoje pesmi avtorica pravi, da so »življenje življenja«, saj v njih daje govoriti različnim (moškim, ženskim, otroškim) glasovom, ki jim v svetu, v katerem živi, intenzivno prisluškuje. V izrazito dolgih verzih – namenoma nenavadno lomljenih in brez ločil – je jasno razvidno pesničino zavedanje, da »naša življenja niso naša, dobili smo jih, so tu, v nas, in bodo nekoč nekam odšla« in da človek v tem svetu, kakršenkoli pač je, ni merilo vseh stvari.