Socializem »z okusom po rdečem vinu in empanadah«. Tako je čilski predsednik Salvador Allende rad imenoval politiko zmernega socializma med letoma 1970, ko je ob podpori koalicije levih strank zmagal na volitvah, in 1973, ko ga je v septembru odnesel državni udar, ki mu je sledilo sedemnajst let Pinochetove diktature. Kot podpornik Allendejevih socialističnih reform je koncem poletja v rodni Čile pripotoval tedaj dvajsetletni Roberto Bolaño in drobce dogajanja uporabil v eni od zgodb iz zbirke Telefonski klici. Slednja je pri Beletrini izšla lani, »njihov« letošnji Bolaño, tudi v prevodu Veronike Rot, pa nosi naslov Oddaljena zvezda.
Roman iz leta 1996, ki ga je kritika sprejela z veliko naklonjenostjo, je palimpsestično nadaljevanje nenavadne Nacistične literature v Amerikah (Beletrina, 2011), zbirke biografij apokrifnih južnoameriških književnikov, ki se spogledujejo z nacizmom. V (literarnem) predgovoru k Oddaljeni zvezdi Roberto Bolaño razkrije, da bi bilo zadnje poglavje omenjenega psevdodokumentarnega kompendija lahko bolje, koreniteje izpisano. Zgodbo o pilotu in pesniku, ki je z messerschmittom 109 po nebu pisal verze v latinščini, mu je bil namreč prinesel rojak Arturo B., ki pa da si je zdaj zaželel daljše, popolnejše pripovedi. Arturo B(elano) in Robero Bolaño se za poldrugi mesec zapreta v osamo in nastane – pričujoči roman.
Ni tako pomembno, kakšne vrste jed je empanada. Dogajanje je pač postavljeno ravno v čas Allendejevega mehkega socializma in Bolaño se (pač) neženirano, analitično in mestoma nalašč nekoherentno sprehaja skozi preteklost Južne Amerike in nacistične Nemčije. Šele tekom Pinochetove diktature se izkaže, da je skrivnostni pesnik samouk Alberto Ruiz-Tagle v resnici pilot čilskih zračnih sil po imenu Carlos Wieder, ki je kasneje odgovoren za izginotja vrste obetavnih mladih poetes. V drugi polovici romana združita sile zasebni detektiv in prvoosebni pripovedovalec Arturo B., ki Wiederja, avantgardnega pesnika in sadističnega morilca (ne nujno v tem vrstnem redu), izsledita v Kataloniji. Osrednji zgodbi, predvsem pa protagonistu, avtor podrži zrcalo s tremi stranskimi: visok svetlolas sovjetski Žid Juan Stein, profesor v pesniški delavnici v mestu Concepción, je prototip tihega revolucionarja v izgnanstvu. Njegovega tekmeca in prijatelja, pesnika Diega Sota, v Španiji pokonča tolpa neonacistov. Lorenzo je kot otrok rad plezal po drevesih in električnih drogovih ter pri tem utrpel strašno nezgodo in ostal brez rok; potlej je šel za umetnika, pričel je slikati z usti in nogami.
Toda malodane klišejsko tehtanje med etiko in estetiko, kar literarna kritika pri Bolañu tako rada izpostavlja, je daleč od metafore ali kar alegorije Zgodovine. Celo nasprotno: francoski zgodovinar Roger Chartier (Bourdieu, Chartier, Ginzburg: Sociologija, zgodovina, književnost, Studia humanitatis, 2011) navaja Bolañevo Nacistično literaturo kot primer ujetja preteklosti, ki nato služi literarni invenciji. Magični realizem bi, denimo, pobrskal po kolektivnem spominu ter iz njega izvil stvarjenje in vesoljni potop sleherne južnoameriške vasice. Bolaño pa vanjo skrije nacističnega zločinca, tja postavi umor nedolžne pesnice ali preprosto pove, da je literarni lik popotoval skoznjo le nekaj dni pred državnim udarom, in hkrati ne ovrže možnosti, da je ta lik pri udaru sodeloval ali ga, po čudnem naključju, celo zakuhal. Enako je z biografijami polresničnih in izmišljenih ljudi, katerih življenj nam ne razgrinja, marveč piše, če uporabimo Borgesov izraz, sintetične biografije: navezuje se na drobce, ki prikličejo najintimnejšo preteklost podležev, kakor jim pravita tako Borges (cf. Splošna zgodovina podlosti v Borgesovih Izbranih delih, Cankarjeva založba, 2000) kot tudi Bolaño. Zgodovinarstvo pa je v resnici prepuščeno bralcu, ki sme pomisliti, da če je pesnik-pilot iz Nacistične literature zanesenjak, je koreniteje izpisani Carlos Wieder, »kot kip v pilotski kabini«, skoraj podtaknjeno ničejanski Übermensch, ko z messerschmittom 109 na nebo zapisane latinske verze sklene z NAUČITE SE. (Škoda sicer, da je ta podvig – »acción poética« – preveden kot »poetično dejanje«, kar preveč spominja na rožnato zarjo in premalo na Blitzkrieg.)
Morda najvažnejši pa je protagonistov priimek, ob kar se (celo lingvistično!) obregne tudi eden od literarnih likov: »Wieder […] pomeni ‘ponovno’, ‘še enkrat’, ‘na novo’, ‘drugič’, ‘znova’, v nekaterih primerih tudi ‘vedno znova’.« Bolañevega vzorca ni težko prepoznati: »Carlosa Wiederja sem prvič srečal leta 1971 ali pa 1972, ko je bil Salvador Allende predsednik Čila.« Zgodovinska brezbrižnost, ki meji na opravljanje, sploh ni hiba (implicitnega) avtorja, ki je v nekem intervjuju dejal, da je Oddaljena zvezda »približek popolnega zla«, temveč prvoosebnega pripovedovalca in Bolañevega alter ega Artura Belana. Ta se, mimogrede, prvič pojavi v pričujočem romanu, nato v Telefonskih klicih pove zgodbo ali dve, v Divjih detektivih (Beletrina, 2012) skrivnostno izgine, v (še?) ne prevedenem Amuletu goreče podpira Allendeja in pozneje pred Pinochetom zbeži v Mehiko, v vélikem 2666 pa je – tako Ignacio Echeverría, ki se v spremni besedi k prvi izdaji tega romana sklicuje na Bolañeve zapiske – prav on (zopet) nikdar razkriti pripovedovalec, ki dobrih tisoč strani dolgo delo začne s precej podobno formulacijo (cf. 2666, Cankarjeva založba, 2014). Enako zopet in znova bo bralec naletel na fragmentirano zgodovino nacizma, na suspektne literate, na detektiva, ki bi bil v spodobnem kriminalnem romanu kvečjemu antijunak, na izmišljene, a razpoznavne kraje, na surovo nakopičene avtobiografske elemente in, nenazadnje, na mimohod oseb, ki se v različnih delih drugače, a podobno imenujejo ali pa se imenujejo enako, a počno druge reči.
»Križišče, kjer se osebe srečujejo, se pozdravljajo in gredo dalje. Zato se namesto v enem znajdemo v desetih romanih.« Tako je francoski filozof Émile-Auguste Chartier označil Balzacovo Človeško komedijo; gre seveda za esencialno balzacovsko vračanje oseb, slavni retour des personnages, na katerem sloni kompozicija tega romanesknega cikla. Roberto Bolaño, ki po opusu prosto sprehaja (vsaj) pripovedovalce, ni napisal romanesknega cikla, je pa napisal ogromno v zelo kratkem času. Zato najbrž ni nenavadno, da se njegovi teksti prekrivajo, zlagajo po principu domin, nemara celo po principu – »Tretjega rajha«, družabne igre iz njegovega istoimenskega romana.
Balzacov Rastignac, denimo, se pojavi v skoraj dvajsetih romanih in je pomemben akter v »socialni mreži« enega najobširnejših opusov svetovne književnosti. A omeniti velja, da njegova navzočnost še zdaleč ni omejena na neprizadeto srečevanje in pozdravljanje, sploh pa ne drži – pri njem še najmanj! – da bi preprosto »šel dalje«. Vsekakor pa to velja pri vračanju oseb v Bolañevem opusu: na teh ljudeh je nekaj twinpeakovskega. Strašljiva brezizraznost in suspenz, katerega bistvo ni, da bi se razrešil. Vsake toliko kdo izgine: običajno ga umorijo.
Roberto Bolaño: Oddaljena zvezda. Prevedla Veronika Rot. Beletrina 2014.
