Pesniška oaza Ivana Dobnika

Pesnik in urednik Ivan Dobnik (1960) ima zadnja leta muzo poezije očitno na svoji strani, saj je izjemno pesniško plodovit. Poleg urednikovanja pesniške revije Poetikon in Poetikonovih lir, oboje izdaja založba Hiša poezije, je od leta 2020 vsako leto izdal pesniško zbirko. Skupaj je torej nastal venček petih, ki so bile pri Hiši poezije sicer izdane popolnoma samostojno, omogočajo pa zanimivo primerjalno branje zaradi sosledja motivov in tem, ki jih Dobnik pesniško obdeluje. Pričujoče pesniške zbirke upesnijo njegov pesniški svet v celoti, vse se gibljejo v oazi, ki jo ustvarja s poezijo. Cikel se začne s Tihimi pesmimi (2020), sledijo jim Čajne pesmi (2021), Rojstvo oaze (2022), Do konca odprto nebo (2023) in nazadnje Nostalgija, utopija (2024).

Tesno razmerje med njimi je pesnik pravzaprav vzpostavil sam. Na nedavnem pesniškem večeru, ki ga je vodil pesnik in glasbenik Matej Krajnc, je Dobnik bral iz vseh petih zbirk, tako da je bila povezava med njimi še očitnejša. Krajnc je razkril Dobnikovo prvotno zamisel, da bi ustvaril trilogijo (Tihe pesmi, Čajne pesmi in Rojstvo oaze), a se je nazadnje razširila v pet zbirk. Dobnikova poezija je zvočna in zveneča že sama po sebi, ob Kranjčevi uglasbitvi in električni kitari pa so pesmi zazvenele povsem drugače. Uglasbitev je bila manjše presenečenje tako za Dobnika kakor za poslušalce. Krajnc je izbral nežne in spevne melodije, nadvse primerne za Dobnikovo poetiko, ki jo zelo dobro opišejo že sami naslovi zbirk.

Gre za subtilne, tihe pesmi, ki ustvarjajo nebo, oazo ali utopijo. Slednja je pri Dobniku pesnikovo domovanje, kamor vstopa skozi proces pesnjenja, in tam domujejo njegove pesmi. Njegov pesniški opus izrisuje svet pesniškega ustvarjanja, ki vznika iz narave, dviguje pa se do samega roba vesolja in njegovih neskončnih dimenzij. Oaza je domovanje pesnika, vanj vstopa s senzibilnostjo, izjemno ponižnostjo in hvaležnostjo. Lirski subjekt je absolutno vedno pesnik, kaj drugega sploh ne bi mogel biti. Zaradi svoje močno izostrene dojemljivosti in občutljivosti za najmanjše premike vseh bitij narave zna prisluhniti tišini, ki je lajtmotiv vseh zbirk.

Začne se torej s tišino, s Tihimi pesmimi. Oaza pa je »prag vstopanja, k zapisovanju najtišjih verzov«. Dobnikove pesmi so zapisane v dinamiki pisanississimo. Pesnik se uri v pouku molka, kot pravi. Prisluškuje neslišnemu, skoraj neulovljivemu in neubesedljivemu, ki ga vodi v neznano in transcendentno. »Poezija nujno potrebuje tišino, upira se hrupu, vsem oblikam hrupnega onesnaževanja,« trdi Dobnik. Že v prvi zbirki cikla opiše pesnikovo potovanje v skrivnostno oazo, ki pravzaprav napoveduje potovanje skozi vse zbirke: »V samoto stopaš, v kraljestvo prahu, v podpalubje / za-uma, narahlo plavajoč velblod-oblak«. Pesnik je tudi varuh te oaze: »Nekdo mora biti varuh črede. / Tišine in svetih prostorov, molka in nedotakljivih ozemelj / onstran tebe in mene«. Oaza je most v razgaljeno tišino, kjer so verzi najbolj odprti, kot beremo v Čajnih pesmih. Pomiritev pesnika se zgodi šele ob vstopu v oazo, po njej stremi vedno: »Tudi sredi najlepšega rajskega vrta, pišeš, to si mi rekla, pišeš kar naprej«.

Naslovno nebo, oaza ali utopija ni fizičen prostor ali pokrajina, je planjava navlaženih črk in pesnik njen ustvarjalec. Tam vpreže konjenico besed, čeznjo pa leta jata metafor. Pesnik zlasti v zbirki Do konca odprto nebo prikaže oazo skoraj kot fatamorgano z neskončnimi nebesnimi in zvezdnimi dvoranami, ki jih samo zavesa loči od vse-vesolja. Nebo je »čez in čez neprehodno ali odprto do konca«. Metaforično ga prekrivajo različne oblike oblakov, jate ptic in letala, ki pesniku onemogočajo jasen pogled in vstop vanj. Pesnik torej nikakor ni absolutni Bog neba sončnih trav (izvirajoč iz narave), ampak izjemno občutljiv posameznik, ki brez oddiha diha z naravo. Ves čas se zaveda, da je »samo svetloba – v vsem nemočno razpršen«, zato je vsak trenutek zanj enkraten in singularen. »Z izdajanjem pesniških zbirk živim svet poezije, živim ontološko dvojnost. Če bi svet lahko živeli na način poezije, ta niti ne bi nastajala,« pravi Dobnik.

Vse je tu – vsa sonca in svetlobe
in lahko bi rekel: vse barve avgustov in zim,
ki se jih spominjam – na konici
nalivnega peresa

To sfero krilatega Atlasa pesnik ustvarja z besedami, ki vedno izvirajo iz narave. Dobnik je povedal, da ustvarja na svoji kmetiji na Savinjskem. Obkroža ga gozd, tudi živali, včasih pa ta kmetija še posebej v vetrovnih nočeh postane ladja, ki jo obkroža morje: od tod močna povezanost z naravo. Zato je bolj kot del družbe pesnik predvsem del narave. Je »telo iz zraka in eksplozij sonca v vsakem prebujenju znova«, prepusten za njen vsak vzgib, nihaj ali vtis. Ti v njem sprožajo razmišljanja o biti, minevanju, prehajanju in smislu ali pa sanjarjenje in spominjanje, nasploh pa je narava vzgib za pesnjenje. Narava ni samo navdih, saj je njena absolutnost neomajna in vseprisotna. Pesnik iz valovanja morja, nihanja vej in divjanja čred izpeljuje prispodobe za pesnjenje (»na jasnem nebu sled črk kroži v jati – ptičji sonet«). Razbira jih iz popisanih trebuhov pragozdnih živali in listov smaragdnih. Dobnikova poezija je eno samo čudenje: pesnika nad naravo in bralca nad ubeseditvijo teh čudežev narave. Oba pa nestrpno čakata na vzcvetanje besed. Vseprisotno podobje iz narave močno spominja na poetiko Emily Dickinson, kjer prav tako vseskozi vzcvetajo popki, brenčijo čebele in se vsuvajo listi.

V zbirkah pa izstopa točno določeno časovno obdobje narave – zima. Belina zime je podobna belini papirja, na katerem pesnik izrisuje oazo. V nasprotju z večino pesnikov, kakor ugotavlja sam, Dobnik še vedno ustvarja na papir in piše z nalivnim peresom. V zimskem času je tišina očitno najizrazitejša; takrat pesnik prisluhne šepetanju snega, sledi drobnim stopinjam v snegu in, kar je morda najpomembnejše, takrat si pred začetkom pisanja pripravi skodelico vročega čaja. Čaj je pomemben del njegovega rituala oziroma obreda pred samim pisanjem. Dobnikovo opisovanje priprave čaja in meditacija, ki spremlja ta proces, bo morda koga spomnilo na jutranji obred Paula Valéryja. Francoski simbolist je prav tako v jutranjih urah izvajal meditacije in pisal Dnevnik, kot pripravo na kasnejše pisanje poezije. Hkrati pa je čaj pomembna podoba v Dobnikovi poeziji. V Čajnih pesmih celo same pesmi zaradi fluidne oblike spominjajo na dvigajočo se paro iz skodelice čaja. Te prav zaradi svoje oblike – prelomljenosti oziroma zamaknjenosti verzov – poudarjajo določena zvočna ujemanja besed, zaradi česar je zvočnost Dobnikove poezije še bolj izpostavljena.

Vsako zimo pa pesmi postanejo bolj konkretne, v pesniku se razraščajo in podoba oaze je vse bolj oprijemljiva: »Vsaka zima mine, tiha pesem dobi korenine«. Prepletenost narave, pesnika in ustvarjalnega procesa aludira tudi način avtorjevega pesnjenja. Vsaka nanizana podoba narave je komplementarna in dopolnjujoča naslednji, ki je povsem pesniška, saj ima pesnik za svojimi očmi zeleno gnezdo pokrajin. Slednja bi sicer ostala pomensko nepopolna: »Kjer obala glasu potone med skrtačenimi kamni / Modrina črke v tem – odrešena skrbi – pronica mednje«. Abstraktne komponente pesniškega jezika, kot so metafore, navdih in tišina, so v poeziji Ivana Dobnika združene s konkretno in predstavljivo podobo, s čimer njegova poezija dobi magično-nadrealistično pesniško izrazje, podobe pa postanejo kot podobe iz sanj (»Naletava v panje bele méd pisave«). Takšen vtis pesnik ustvarja tudi z izbiro neobičajnih živalskih in rastlinskih vrst in z načinom njihove ubeseditve: prozornokrila lastovka, pastirji kač, spominska krošnja, stekleni kamni, zvezdni mak …

Zaradi verige hkrati realističnih in nadrealističnih metafor in poosebitev ponekod bralec pri zadnji podobi ne ve več, na kaj se ta nanaša, in je pomemben samo še splošni vtis in pričarana atmosfera nemotenega in nezmotljivega delovanja narave; naenkrat se znajdemo zasanjani med zorečimi stroki vanilije. Z močnimi pesniškimi podobami, ki vplivajo na vse bralčeve čute, sprožajoč lucidne predstave, nam avtor ne samo opisno prikaže svojo oazo, ampak se v njej skupaj s pesnikom izgubljamo; v čemer je največja vrednost Dobnikove poezije.

Eden ključnih delov oaze je tudi »ona«, ki je najbolj prisotna v začetnih zbirkah. Za pesnika je ključna, saj ko jo pogreša, še tiha pesem onemi. Lirski subjekt si najlaže predstavljamo kot del narave, kot družbe pa zelo težko. Edina povezava z drugim je ona, ki mu pomaga odkrivati nove razsežnosti poezije: »V tišino toneva z neko še nikoli slišano tišino«. Pesnikova poezija je zvesta tako naravi kot njej, nujno pa je, da je podobje med njima neločljivo: »Še zamisel o ljubljenju se prikaže / Na jadru v brezvetrju – ki loputa v mesečini«.

Lirski subjekt večinoma trdno verjame v moč poezije in da bo pisava vse odrešila. Prav tako poezija sploh zagotavlja njegov obstoj, »ni me, če pesem izgine / brez te pesmi ne / brez te radosti žareče ne«. Vendar pa je nevarnost tihih pesmi, katerih avtor je pesnik, ki ne pooseblja za današnjo družbo prevladujočih vrednot, da postanejo tišje, najtišje, neslišne. Zakaj ustvarjati oazo, za koga, če so pesmi brez moči (»Pesmi nemočne kaj še reševati s kom spati v ranjeni oazi«)? Tihe pesmi ovira hrup napredka, pesnik je neslišen in brezkrajno širjenje črk je ogroženo. Ne gre samo za obče izrazje nezanimanja družbe za poezijo, ampak tudi za dvom o moči poezije (»Kamnito leže glas / Ki se nikamor ne premakne«).

Dobnik nam je v pogovoru zaupal, da je bil v zadnji zbirki primoran svoj pesniški svet imenovati celo utopija, kakor jo dojema toliko ljudi, ki za njegovo poezijo nimajo posluha. Zanj pa je ta svet bolj resničen in bolj konkreten od resničnega. Na tem mestu je lajtmotiv »ona«, ki se ji pesnik zaobljubi: »Jasno je da ti / Ne bom prenehal / S pismi v pesmih«. Poezija ponovno dobi smisel tudi zaradi nuje po samoizpovednosti in introspekciji.

Zadnji dve zbirki sta v primerjavi s prejšnjimi veliko bolj eksistencialistični in se gibljeta proti transcendenčnemu. Eksistencialistične misli (»Je namenjeno nekam drugam – v trajanje svetlobe«) so v zbirki oluščene strahu pred smrtjo in občutka omejenosti časa. Ostaja enkratnost človekovega bivanja, znotraj katerega pesnik išče svoj smisel, ki pa je potopljen z divjim življenjem narave. Pesnikova izkušnja bivanja zato ni odtujena ali absurdna, ker je sam del tišine, črede, vseh znanih in neznanih dimenzij. Ravno pesnjenje, sanjarjenje in sledenje ptičjim stopinjam pesnika ohranjajo budnega skozi življenje, da ne tone v nezavedno resignacijo in v območje brez razmišljanja. Nostalgija, utopija pa se ne dviga samo nad nebo, ampak celo nad samo vesoljstvo z vsemi njegovimi omejitvami časa in prostora. Lirski subjekt ni samo mag, šepetalec žive narave in varuh oaze, ampak tudi metafizični pesnik.

Pišem v neverjetno snovni realnosti, a tisto, kar je na drugi strani črk, za besedami in pisavo, je
transcendenčno, in zagotovo lahko trdim, da je izum potovanj v brezčasnem prostorju že dolgo znan.
Oaza je v tebi. Zmeraj. Dokler srce utripa, dokler nad smogom mest še
kakšna zvezda, kakšen namig o onostranstvu, četudi skromnem.

Zadnja pesniška zbirka Nostalgija, utopija pa dokazuje, da je oaza bila v pesniku že ves čas prisotna, tudi ko še ni bil zares pesnik. Nostalgično se spominja svojega vstopanja v oazo, z vsako pesmijo znova. S sabo jo je nosil, jo nosi in jo bo nosil. Ključna beseda tukaj je metamorfoza – preobrazba. Še enkrat premisliti že premišljeno, upesniti že upesnjeno, na drugačen način.

Zelo davne sence stopajo vame, sonce brli onstran nebesnega
platna in vse moram obnoviti. Spet, še enkrat. Ne ponoviti,
ampak začeti od začetka.

Tišina, nebo, oaza, utopija – domovanje pesnika, razgibanost narave in življenje v njej, to so stalni motivi Dobnikove poezije, ki sovpada z miselnostjo filozofa Heraklita (omenjenega v zbirki Do konca odprto nebo). Vse stvari se stalno spreminjajo, tudi če dvakrat stopimo v isto reko, bo ta zaradi spreminjajočega toka drugačna; smisel vesoljstva je po njegovem v spreminjanju in razvijanju.

Sam je povedal, da je v prvotni trilogiji skoncentrirano vse, kar je pisal že prej. Oaza, pravi, je ves čas prisotna, »gre za določen sentiment, s katerim, upam, ne pretiravam«. Dobnikova poezija je torej izrazito samonanašalna, iz različnih zornih kotov upesnjuje bistvo, ki ostaja enako. Z nespremenjenim načinom upovedovanja skozi podobe narave z vsako pesmijo postaja bolj izčiščena in se približuje terminu »poésie pure«. Gre za izjemno zgoščeno poezijo z izkristaliziranim pomenom, očiščeno vseh odvečnosti besed in z usklajenostjo zvena in pomena verzov. Je čiščenje in piljenje poezije, dokler ta ne izgubi naravnega tona.

Že literarnozgodovinsko gledano je čista poezija omejena na redke pesnike znotraj simbolizma, kot so Valéry, Mallarmé in Baudelaire. Tovrstna poezija je bralcu bržkone precej odtujena, težko razumljiva, ker se najbolj odmakne od vsakdanjega jezika. Porajajo se vprašanja, v kolikšni meri je ta poezija med bralci prisotna danes, ali imamo posluh zanjo in ali jo dovolj cenimo. Na trenutni pesniški sceni vse več govorijo o družbeno aktualni, moderni in trendovski poeziji, ki vzbuja pozornost zaradi vzpostavljanja dialoga z določeno skupnostjo v družbi, poeziji, ki jo posvojijo, vzamejo za svojo. Bralci poezije so med bralci na splošno v manjšini, še manj pa je takih, ki za branje ne potrebujejo nečesa oprijemljivega, s čimer bi se lahko poistovetili, ampak uživajo v lepoti abstrakcije.

Ivan Dobnik z odsotnostjo odvečnih besed, usklajenostjo zvena in pomena verzov ter z inovativnostjo pri sestavljanju prispodob upesnjuje sicer težko ulovljivo perspektivo pesnika, ki se – drugače kakor večina – za trenutek ustavi in zazre v nebo. To je njegov tihi upor, drža in način življenja … oziroma raje preživetja.