Valentina Plahuta Simčič me je prosila nemogoče, izbrati 10 knjig poezije, ki jih ne bom nehal brati. Deset knjig je veliko tudi za tistega, ki občasno bere poezijo. Deset knjig pomeni, da se je 10 knjig vtisnilo globoko, globoko v naš um, prodrlo v nas, nas od znotraj oblikovalo, postalo del našega telesa. Obenem je 10 knjig zelo malo za nas, ki ne moremo brez poezije in se z njo srečujemo vsak dan. Za nas, ki se hranimo s poezijo. Koga izbrati? Celana ali Pessoo. Šalamuna ali Kosovela? Izbira je nemogoča. Pri njej se lahko zanesem samo na muhavo razpoloženje, temperaturo zraka in zračni pritisk, na meteorološke in fiziološke faktorje torej, ne pa na nek intimni panteon. So pa knjige, ki sem jih izbral, intimno mnogokrat preverjene, k njim se vračam znova in znova. In so, v minljivem telesu, atomi moje dušice, ki so resistentni in ne kažejo znakov izrabe, kvečjemo nasprotno. Sem pa večino teh knjig bral v tujih jezikih ali v prevodih, ker je zame sam akt migriranja med jeziki konstitutivna gesta poezije.
Lorca je bil zame ena od točk iniciacije v pesniški kozmos. Kot gimnazijec sem bil del gledališke skupine Teater III, na ptujskem odru smo uprizorili njegovo najbolj divjo, surrealistično, obenem revolucionarno boschevsko dramo Publika. Kasneje sem Lorco zmeraj znova bral, še posebej Pesnika v New Yorku.
Homer v Sovretovem prevodu me je zelo zgodaj zagrabil. In me ni nikoli spustil. Mislim, da se poezija do danes lahko veliko uči od svojih triumfalnih začetkov. Obenem mi je kompleksna zgodbarska struktura spevov bila od nekdaj zelo blizu, saj ep kaže na skupni izvor lirske poezije in tega, kar danes običajno pojmujemo kot proza ali roman.
Dickinson je sinonim lirskega pesništva in tega, kaj vse ni in lahko je pesništvo. Najprej notranji odmev. Gradnja jezika misli iz jezika samega, popolno zaupanje modrosti besed. Skromnost in krhkost, a obenem silna jasnina. Pred leti sem imel srečo, da sem z ameriškim pesnikom in prevajalcem Brianom Henryjem obiskal hišo v Amherstu v zvezni državi Massachusetts, v kateri je Emily Dickinson živela vse življenje. Spomnim se peči v njeni sobi, ob pogledu nanjo so se pričele vizije, ki se ne nehajo. V slovenščini smo pred leti dobili fenomenalni prevod njenih pesmi Nade Grošelj.
Strniša je, sorodno kot Dickinson, kolos svetovne poezije, a žal doslej praktično nepreveden v tuje jezike in zato premalo znan. Tudi Slovenci se nismo dovolj oddolžili temu edinstvenemu pesniku. Vse bolj prebiram tudi njegove drame kot dolge pesnitve in morda tam trenutno Strnišev svet še najbolj živi, na odrih.
Z Danetom me povezuje mnogo več kot bralska izkušnja. Ostaja moj prišepetovalec, moj brat, moj prijatelj. Z Jernejo Katona Zajc sva pred časom sestavila knjigo V besedah, poskus biografskega orisa skozi njegove lastne besede in pesmi. A vse to je premalo, veliko premalo. Želim si, da bi njegove pesmi postale zrak, brez katerega ne moremo.
Miłosza sem imel priliko srečati samo enkrat. Nenehno je mežikal s svojimi iskrivimi očmi, pri katerih si imel občutek, da so obrnjene hkrati navzven, v njegovo Evropo, in navznoter, v mistično in zabrisano. Poleg njegovih izjemnih pesmi, ki so ostajale tudi v pozni pesnikovi starosti izjemno vitalne in lucidne, želim omeniti antologijo poezije, ki jo je Miłosz sestavil, A Book of Luminous Things, ki je tudi eden meni najljubših osebnih izborov poezije.
Knjiga, ki me je spremljala desetletja. Zaradi Valleja sem potoval v Peru in napisal Včasih je januar sredi poletja. Kasneje sem to knjigo skupaj z Mojco Jasenovec in Tino Šilc prevedel, kar je bila svojevrstna pesniška avantura. Vallejo je pesnik bolečine, uči ranljivosti, uči obupa, uči, kako poezija zmore celiti rane.
Christensen gre do roba jezika s pomočjo matematične kalkulacije. A obenem zato ne amputira jezika, nasprotno. Kdor je bral njene eseje, bo navdušen nad organskim pojmovanjem pesniškega početja, nad ekološko zavestjo daleč pred vznikom ekologije kot mode in nujne ideologije.
Tranströmerjeva poezija je poezija maksimalne redukcije in uvida. Je poezija ponižnosti do sveta in sprejetja jezika kot takega. V slovenščino imamo preveden njegov celotni opus, nekoč pa smo imeli celo v Ljubljani knjigarno, poimenovano po pesniku, čigar imena ne zna izgovoriti vsak bralec njegovih knjig in tudi ne vsak poštar ali dostavljalec paketov. Veliko smeha je bilo okrog tega.
Rumi me je prevzel v angleškem prevodu Colemana Barksa. Lahko le ugibam, kako zveni v perzijskem izvirniku. A v Barksovem prevodu je to poezija, ki vrača življenje, strast, se dotika absolutnega.