Konec maja se je Petru Fettichu na jeziku naredila rana. Šel je do osebne zdravnice, ta pa ga je takoj poslala na urgenco ORL klinike v Ljubljani. Še isti dan je dobil diagnozo: karcinom jezika. V zapisu, ki spremlja fotografsko serijo Zmečkane jagode, ta trenutek opiše brez velike geste. Najprej šok, nato nekakšen notranji: »OK, jebiga.« Zdravniki so mu povedali, da se da tumor izrezati, do operacije pa je bil še mesec dni.
V tem mesecu so se odprle tudi možnosti, ki so zvenele precej huje od končnega poteka zdravljenja. Omenjali so puljenje zob, rekonstrukcijo jezika, obsevanje. A vse se je dogajalo hitro. Prehitro, kot zapiše Fettich, da bi lahko zares sprocesiral, kaj se dogaja. V bolnišnico je s sabo vzel fotoaparat.
Iz tega je nastala serija, ki bolezni ne kaže tam, kjer bi jo najlažje pričakovali. Na fotografijah ni neposrednega pogleda v rano, ni bolnišničnega spektakla, ni razkazovanja trpljenja. Namesto tega so tu fragmenti. Krožen pogled na stopnišče ali hodnik. Del medicinske halje. Rokavice. Zaščitna maska. Rob bolnišnične opreme. Telo, ki je navzoče, vendar pogosto brez obraza, skoraj brez celote. Kot da se tudi izkušnja bolezni ne sestavi takoj v jasno sliko.
Fettich pravi, da so fotografije zanj značilne: psihološke krajine, le da tokrat bolj psihološki interierji. Ta oznaka se zdi natančna. Bolnišnica na teh podobah ni samo prostor zdravljenja, ampak prostor čakanja, odmaknjenosti in čudne praznine. Zrnatost črno-belih fotografij še okrepi občutek, da ne gledamo poročila iz bolnišnice, temveč spomin na nekaj, kar se je zgodilo telesu, zavest pa je za tem malo zaostala.
Zato je pomembno, da Fettich ob seriji ne gradi zgodbe o velikem boju. Bolnišnica, pravi, potem ni bila nič posebnega. Verjetno je bil pripravljen na večjo »pizdarijo«. Zob mu niso izpulili, rekonstrukcija jezika ni bila potrebna, večjih zapletov ni bilo. Vse je šlo po najboljšem možnem scenariju. Toda prav tu se zgodba zaplete drugače. Ostal je čas za razmislek o staranju, smrti, slabi vesti, ker je čez vse skupaj prišel tako zlahka, in o lastni otopelosti. Moral bi biti bolj srečen, kot je bil.
To priznanje je morda najmočnejši del celote. Bolezen se v javnih pripovedih pogosto uredi v jasen lok: diagnoza, strah, zdravljenje, olajšanje. Fettichova serija je manj poslušna. Govori tudi o tem, da človek ne čuti vedno tistega, kar bi moral čutiti. Da telo nekaj prestane, medtem ko človek sam še ne ve, kje je. Da srečen razplet ne pomeni nujno srečnega občutka.
Naslov Zmečkane jagode prihaja iz pesmi skupine Niet. V bolnišnici se je Fettich večkrat spomnil začetka pesmi: belega hodnika, zadnjih vrat levo, tišine, porušenih zidov in umiranja po koščkih. Med hospitalizacijo je hrano dobival po cevki skozi nos, neposredno v želodec. Okušal ni ničesar. Lahko bi bile jagode, kaviar ali vampi, pa bi bilo vseeno. Vse je šlo skozi telo, ne da bi bilo zares občuteno.
Prav ta misel določa tudi fotografije. Zmečkane jagode niso dnevnik bolezni v običajnem smislu. So prej zapis trenutkov, v katerih se nekaj dogaja, človek pa še nima jezika, da bi to imenoval. Fotografije ostajajo tihe, skoraj suhe. Ne prosijo za ganjenost in ne ponujajo tolažbe. V njih je bolnišnica kot bel hodnik, telo kot predmet postopkov in pogled, ki se poskuša držati skupaj.
Urednika: Nik Erik Neubauer, Jaka Teršek
Oblikovalec: Žiga Anderlič
Uvodni tekst: Maša Žekš
Naklada: 500
Maj 2026