Dramaturginja, urednica, kritičarka in publicistka Petra Pogorevc se je podpisala pod biografski roman Rac, ki pripoveduje o življenju in ustvarjanju enega najmarkantnejših slovenskih igralcev Radku Poliču. Avtorica je v knjigo, ki razpira Racevo osebno in poklicno pot, prelila tudi njegov sočni jezik, duhovitost, neposrednost in intenzivnost. V biografiji je zapisala mnoge igralčeve spomine, doživljanja, razmišljanja, pa tudi anekdote iz gledališča.
Biografski roman Rac ste napisali v prvi osebi. Je ta odločitev prišla kmalu po snovanju knjige?
Vsi, ki poznajo Raca, vedo, da je zanimiv sogovornik, ki vse, kar pove, silovito doživlja. Zgodbe ne samo pripoveduje, ampak jih tudi odigrava in preigrava. Zato je bil zame izziv, kako se vživeti vanj. Kako ga ubesediti. Zelo sem vesela, ko mi veliko ljudi reče, da so ga med branjem slišali. Pri biografiji pač poskusiš človeku zlesti pod kožo, se vanj vživeti. Z Racem sva med nastajanjem knjige preživela skupaj zelo veliko časa, zato je bilo to možno.
Kakšen je bil proces nastajanja knjige? Temelj so bili vajini intenzivni pogovori?
Z Racem ne moreš iti nekam le za pol ure ali se pri njem le na hitro oglasiti. Ko se z njim dobiš, se dobiš, kar pomeni najmanj za dve uri. Največkrat je tudi, zaradi katerega koli že razloga, v luftu. Je že in medias res, sredi ene zgodbe, in ko prideš, se usedeš, prisluhneš, počakaš, da jo pove do konca, in šele nato začneš zastavljati svoja vprašanja. Je človek, ki v komunikaciji ogromno daje in zato veliko tudi zahteva. Ne moreš ga poslušati površno.
Raca poznate iz gledališča, vendar se je med nastajanjem knjige pred vami razpirala za vas še njegova nova gledališka, predvsem pa osebna plat?
Rac je za knjigo ubesedil tisto, kar je za njegovimi vlogami. Sama nisem nikoli imela sreče, da bi z njim sodelovala v gledališču. Nisem ga spremljala, medtem ko je študiral vlogo, jo gradil. Sem pa od leta 1989, ko sem gledala Jovanovićevo predstavo Zid, jezero v ljubljanski Drami, videla skoraj vse, kar je naredil. O mnogih predstavah, v katerih je igral, sem pisala. Med pisanjem knjige sem svoje kritike in refleksije njegovih vlog ponovno prebrala in zato sem se zlahka vrnila v to, kako sem začutila kakšno njegovo vlogo, s čim se me je dotaknila, me fascinirala. To se je lepo prepletlo s tem, kar je sam povedal o procesu oblikovanja vloge. O tem je rad govoril. To je del knjige, ki se ga da zajeti v njegov stavek: »Igra je to, kar si.«
Kar se tiče njegovega osebnega življenja, sem določene stvari že vedela. Največ seveda o ljubezenskem trikotniku z Mileno Zupančič in Dušanom Jovanovićem, ki je bil v literaturi, gledališču, na filmu in tudi v medijih osvetljen že z mnogih zornih kotov. Bistveno manj sem vedela o njegovem otroštvu pa o letih študija na akademiji, prvi ženi in obdobju v vojski. Zanimivo mi je bilo med procesom pisanja obiskovati kraje, v katerih je živel kot otrok.
Torej Beograd, Belo Krajino …?
Lani, ko je bil v bolnici mesec in pol, sem morala v Beograd na mednarodni gledališki festival BITEF. Fotografirala sem hiši, v katerih je živel kot otrok, šla na Kalemegdan na vrtiljak – z vseh beograjskih prostorov, ki nastopajo v knjigi, sem mu pošiljala sporočila s fotografijami.
Je bil vesel fotografij?
Seveda. Pa še nekaj se je zgodilo. V knjigi piše, kako je Rac v Beogradu hodil na slave k prijateljem in tam jedel kuhano žito, ki ga je oboževal. Zato sem mu takrat iz Srbije v bolnico prinesla to sladico. Ko sem mu jo dala in jo je pokusil, mi je rekel: »Veš, sem kar vedel, da mi boš prinesla žito.« Malo se mi zdi, da sem takrat naredila sprejemni izpit za knjigo. (smeh)
Omenili ste, da niste poznali njegovih let na akademiji. To, da ni imel namena postati igralec, temveč, da si je želel študirati medicino, ste vedeli?
To zgodbo sem poznala, vendar v več različicah, ki so krožile po Ljubljani. Zato sva jo zdaj za knjigo razčistila. Takšnih anekdot je v knjigi kar nekaj. V nekaterih je glavni junak Rac, na primer v tisti iz Korunove Oresteje, v drugih pa nastopajo njegovi kolegi, denimo v tisti iz Korunovega Hamleta, povezani z Bertom Sotlerjem in Rudijem Kosmačem. To so legende, ki jih v gledališču poznamo, širše občinstvo pa ne ve zanje. Knjiga je bila idealna priložnost, da se jih zbere in pove.
Ko avtor piše biografijo, biografski roman, pa tudi ko beremo o življenju nekoga drugega, ne moremo mimo premišljevanja o svojem življenju.
Vsekakor. Menim, da ne moreš napisati knjige o življenju nekoga drugega, če ne narediš obračuna tudi sam s sabo. Ko mi je Rac govoril o svoji mami, sem ob tem veliko tudi sama razmišljala o svoji mami, svojem odnosu do nje, zakaj je bila pomembna zame, v katerem pogledu me je oblikovala. Rac ima dva brata, sama imam dve sestri. Moj oče me je učil biti veliko v naravi, jo spoštovati. Kar nekaj stvari, ki so pomembne Racu, sem poznala. Pa ne le gledališče, temveč tudi druge stvari, ki so nama skupne. Med njimi obsedenost z morjem, drevesi, naravo … V veliko stvareh sva se strinjala in ujela. Ko pripoveduješ o nekom, kdo in kakšen je, se moraš hkrati vprašati, kdo si ti. Ko se sam s seboj pogovoriš, se dovolj čustveno aktiviraš, da prideš do drugega in ga prikažeš. Ustvari se povezava, ki jo je zelo težko opisati.
Skozi knjigo o Racevem osebnem življenju se neizbežno vije tudi zgodovina slovenskega gledališča.
Zdelo se mi je, da bi bilo popolnoma nedopustno, če se kot nekdo, ki že skoraj trideset let tako ali drugače dela v gledališču, ne spopadem tudi s tem. Nisem želela biti naporna z gledališko zgodovino, vendar pa sem hotela pokazati, da Slovenci nimamo vrhunskega gledališča po naključju, temveč so za to zaslužni izjemni posamezniki s talentom in vizijo. Kdo so oziroma so bili ti ljudje, sva se z Racem hitro strinjala. Čeprav se je sprva branil tega, da bi kaj povedal tudi o gledališču, se je sčasoma začel odpirati in na koncu priznal, da je bilo njegovo življenje popolnoma prežeto z njim. Tako zelo, da ne bi bilo v prid knjigi, če bi ga iz nje izpustila.
Rac v knjigi pravi, kako v igralskem poklicu ni normalnega življenja, kako nimajo nobenega časa zase.
Poklici v gledališču, z igralskim na čelu, od človeka zahtevajo ogromno. Ljudje, ki poznajo gledališče samo od zunaj, zgolj kot gledalci, si težko predstavljajo, koliko napora in žrtev je treba vlagati vanj. Biti igralec je lep, ampak trd poklic. Zelo me je pretreslo, ko mi je Rac povedal, kako ni mogel iti v miru niti na pogreb svojega najboljšega prijatelja. Pripeljali so ga s snemanja, na parkirišču pokopališča se je preoblekel in šel takoj po pogrebu nazaj delat.
Gre za enega od poklicev, ki pomeni način življenja in odnos do sveta.
Igralci so svoj lastni material. Kopanje po sebi ni enostavno. Igrajo vse sorte ljudi, katerih lastnosti morajo izbrskati iz sebe. Ljudje, ki jih igrajo, jim niso nujno podobni. Svetniki, morilci, vse živo. Od nekje morajo to črpati in če delajo zares, so to velikanski zalogaji.
Kako sami doživljate odnose v gledališču, kjer gre za kolektivni proces ustvarjanja?
Moja izkušnja v gledališču je, da se določena bližina vzpostavi, lahko je celo intenzivna, vendar je v funkciji tega, kar se dela. Ne gre za zasebno bližino. Zbližaš se z nekom, ki igra nekoga. Vse je usmerjeno k skupnemu cilju – predstavi. V tem smislu se znotraj ekipe vzpostavijo močne vezi, vsaj kadar gredo stvari tako, kot so zastavljene in si jih želimo, ko smo vzhičeni nad tem, kar počnemo. Ljudi, s katerimi si si tudi zasebno blizu in se pogovarjaš o stvareh, ki presegajo službeni del, je seveda bistveno manj. Verjetno toliko kot v drugih poklicih. A to, kar je v gledališču drugače, je, da se od začetka do konca posvečamo temu, da na odru zgradimo nekaj, kar bo doseglo ljudi v dvorani. Da se v tem stiku nekaj zgodi.
V gledališču je proces kolektiven, nasprotje od pisanja knjige. Sami ste sicer prej že veliko pisali …
Rada delam v gledališču in sem na marsikaj, kar smo naredili, odkrito ponosna, vendar mi je pisanje manjkalo. Zadovoljna sem, da mi je v knjigi uspelo združiti dvoje pripovedi – Racevo edinstveno življenje in zgodbo slovenskega gledališča od sredine šestdesetih let dalje. Pogosto je bil zraven, ko se je ustvarjala zgodovina slovenskega gledališča. Istočasno pa me pri njem fascinira to, kako zelo je sodoben. Do zadnjega je delal z mladimi režiserji in se spopadal s sodobnimi koncepti. Ohranil je radovednost in nikoli se ni zataknil v času. V tem je izjemen.
Knjigo Petre Pogorevc z naslovom Rac, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
