Prvenec pisateljice, prevajalke in novinarke Pie Prezelj z naslovom Težka voda (Goga, 2023) je muhasta pripoved iz blatnega podeželja, v kateri oriše življenje, ki je tako blizu in znano, a hkrati na nek način zastarelo do mere eksotike; vsaj tako se zdi. Udarci patriarhata, ki kot s kladivom dajejo ritem pripovedi, postopoma razkrivajo življenji vaščank Ide in Marte, skozi njuno pripoved pa tudi Idinega moža Toneta in duhovnika Lojzeta, v svetu »zakrknjenih značajev in zatiralskih odnosov«, ki – kot je zapisal urednik Andrej Hočevar – »preprečuje, da bi našli prostor za pravo različico samih sebe«. Prepletenost življenj znotraj majhne vaške skupnosti, ki se oklepa svoje »normalnosti«, kmalu pokaže težo skrivnosti, tišine ter predvsem krivde, ki preveva vsa ta navidezno preprosta življenja. Izjemno živo naslikana pripoved o nagačenih zajcih, kravi Bibi, izkrivljeni »ljubezni« in Večnem Odpuščanju.
Pia Prezelj (1995) je pisateljica, prevajalka in novinarka kulturne redakcije časopisa Delo. Za svoje novinarsko delo je kot debitantka leta prejela nagrado pes čuvaj/watchdog 2022, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. Leta 2018 je izšel njen prevod kratkoprozne zbirke Priročnik za čistilke Lucie Berlin (Cankarjeva založba). Roman Težka voda je njen literarni prvenec.
V knjigi spretno prepletate interno z eksternim, notranja občutja in glasove s tistimi z radia, televizije, ob tem pa slednji s previdno izbranimi temami in njihovo montažo zgodbi dodajajo nove plasti, jo bogatijo.
Ja, gre za fragmentiranost, ki se odraža tako v formi kot v vsebini, saj je to dvoje prepleteno oziroma se med seboj oplaja. Prek omenjenih drobcev sem lahko z nekaj zamahi nakazala glavne parametre romana oziroma glavne poteze vasi, vrta, cerkve, okolja, v katerem se znajdemo. Je pa za to okolje značilen tudi preplet krščanstva in ljudskosti, visokega in nizkega, presežnega in vsakdanjega, ki mi je izredno ljub, in pa tenzija med intimnim in javnim – javno v Idino intimno vdira ne le z Marto, temveč tudi prek omenjenih glasov z radia in televizije. Me pa trk intimnega z javnim nasploh precej zanima, med drugim imam zato zelo rada javna kopališča in bloke. Slednjega se v svoji zadnji pesniški zbirki Ampak, kdo? odlično loti Nina Dragičević, kratka zgodba, ki jo zaključujem te dni, pa se ne po naključju imenuje Plavalka.
»Me pa trk intimnega z javnim nasploh precej zanima, med drugim imam zato zelo rada javna kopališča in bloke.«
Realnost se pogosto meša s spomini in podobami, včasih sanjskimi, pogosteje takimi iz nočne more (ali pa stare zaveze). Eden takih trenutkov nastopi, ko mož pred Lojzetom zakolje ovna in njegova jetra vrže na oltar.
Ta motiv bodo prepoznali tisti, ki Biblijo res podrobno poznajo, saj je vzet iz Mojzesove knjige, gre za posvečevanje prvih duhovnikov. Pri vsakem od protagonistov, Idi, Marti in Lojzetu, se na neki točki pojavi sanjski prizor, ki tako ali drugače uvaja biblični motiv, vezan na njihovo življenje – v teh trenutkih je roman še posebej medbesedilen, veliko je arhetipskih vložkov. Med pisanjem sem to poimenovala romaneskno nezavedno, saj mi je to pomagalo fokus ohranjati na podstati pripovedi kot takšne, na njenih osnovnih gradnikih – čeprav se zavedam, da zveni nekoliko hecno. Idina sanjska sekvenca je tako aluzija na izgon iz raja oziroma žalovanje kot izgon iz raja, pri čemer ji moški na blatnem hribu pred očmi pobinglja s hamletovskim črvom – človek pita druga bitja, sebe pa pita z golaznijo, ji reče. Ne gre za to, da bi moral bralec te reference poznati, niti ni pisano na način, da bi pripoved kakorkoli slonela na njih, nakazujejo pa na to, da gre za usode, za dejanja, ki se razlivajo čez z romanom zamejena prostor in čas.
Kaj pa v tem kontekstu predstavlja trenutek, ko Idi deček iz bolnice v uho zašepeta stavek, ki ga je slišala na radiu?
V romanu se nekajkrat pojavijo odlomki, ki jih uvede misel kaj pa če in v katerih se čas oziroma različna časovna obdobja sesedajo vase, saj se Ida ciklično vrača v preteklost – ker je to vse, kar ji preostane, pa tudi zato, da bi jo vsaj na tak način spremenila, popravila, predrugačila. Naša življenja nemalokrat močno zaznamujejo na videz neznatne, majhne odločitve in Ida se s ponovnim soočenjem z dogodki, ki so jo zaznamovali ter obenem vplivali na preostanek njenega življenja, ne sooča samo s tem, kar je bilo, ampak tudi s tem, kar bi lahko bilo, če bi se v nekem trenutku odločila drugače – če se ne bi sprehodila do bajerja, če ne bi sedla na beton, če ne bi to, če ne bi ono. V teh trenutkih se to, kar je živela, izenači s tem, kar bi lahko živela, če bi bili pogoji drugačni oziroma če bi bila drugačna ona, pogumnejša, drznejša – in v tej izenačitvi najde nekakšno minimalno odrešitev, vsaj za hip.
Ob preigravanju resničnosti z imaginarnim pa ne manjka podrobnosti, ki odlično orišejo tako okolje kot odnose v njem. Eden takih je Martina pripomba duhovniku Lojzetu, naj ji po maši vrne krožnik, s katero zaključi pogovor med njima. Nenavadna opazka da sicer nepomembnemu predmetu težo simbola, ki predstavlja vez oziroma odnos med dvema človekoma ter spoštovanje le-tega.
Ja, Marta z opazko pravzaprav vzpostavlja avtoriteto nad avtoriteto, ki jo Lojze kot duhovnik predstavlja v vaški skupnosti. Sposobnost odpuščanja grehov mu daje možnost nekakšnega gospodovanja nad vaščani in tega se tudi sam dobro zaveda, zaveda pa se tudi teže te odgovornosti. Marta se s tem, da Lojzetu zapoveduje, kdaj in kje točno naj ji vrne ta krožnik, postavlja nadenj, nenazadnje pa pozneje prevzame tudi skrb za Ido – no, Lojze se tej skrbi sicer odpove brez večjega upiranja, že svojih težav ima dovolj.
Zanimivo je, da si tudi on sam na neki točki želi, da bi lahko opustil svojo vlogo izolirane avtoritete. Odnose si želi okusiti v njihovi lepoti, pa tudi v manj lepem delu; želi si »normalnost«, spomine in bolečino, se odpovedati sterilni »nesmrtnosti«, kot se ji je Odisej, četudi za ceno varnega položaja, v katerem se nahaja kot predstavnik cerkve, nedotakljive avtoritete. [Lojze] »pomisli, da je greh vendarle nujen, « zapišete v knjigi.
Da je greh nujen, izhaja iz misli, da svoboda ni lahkost, ampak sestop izpod teže. Knjiga se veliko sprašuje o vlogi in pomenu greha, krivde in odpuščanja, sem pa z Lojzetom poskušala pokazati tudi to, da strukture, ki zamejujejo in pogojujejo, seveda zamejujejo in pogojujejo tudi tiste, ki te strukture omogočajo, podpirajo. In pa da ima Lojze sicer moč odpuščati in s tem na nek način gospodovati nad srci in dušami, vendar je to precej samotna pozicija; sam se z izjemo Boga ne more obrniti na nikogar, Bog pa je, kot se Lojze zave v enem mojih ljubših odlomkov, abstraktna entiteta, ki ga ne bo hranila in ga ne bo oskrbovala, ko tega ne bo zmogel sam.
»Želela sem povedati zgodbo vdove, ki je v prvi vrsti ne definira odnos do moža.«
V knjigi je veliko prestopanja mej – tako v medpartnerskih odnosih kot s strani avtoritete (Lojze) ter celo družine (Milenin oče). Tabujev se lotevate neusmiljeno, navidezno lahkotno in mimogrede, da nepozorenemu bralcu zlahka uidejo … Zakaj?
S knjigo nisem želela moralizirati in ne senzacionalizirati, prej obratno, zdelo se mi je pomembno vzpostaviti odnose in strukture, ki pokažejo, da je to, čemur pravite prestopanje meja, inherenten del našega vsakdana – da žene kdaj pa kdaj tepejo svoje može, da duhovniki kdaj pa kdaj komu naredijo otroka, da očetje kdaj pa kdaj želijo, da jim hčerke čisto malo predolgo obsedijo v naročju. Morda to ni lagodno, zagotovo ni zaželeno, je pa del našega intimnega in javnega življenja in posledično tudi del literature. Če želimo pisati iskreno, moramo pisati tudi o tem, a ne s stališča sodnika, sodbe naj si ustvarja bralec sam.
Idino vlogo v odnosu in družbi odlično povzame njen mož, ko jo v krajšem monologu proti koncu knjige predstavi kot izgovor, ki mu omogoča beg od konfrontacije – z drugimi, s sabo, z odgovornostjo. Ona s svojim obstojem pooseblja začaran krog, neke vrste perpetuum mobile patriarhata.
Res je, vendar je pri njunem odnosu ključno to, da sta se v nekakšni medsebojni nevednosti, nezmožnosti znašla v tej situaciji. To ni bila krivda ne enega ne drugega, ampak je njuno življenje pač sovpadlo tako, to jamo sta hočeš nočeš skopala skupaj. Je bila pa v trenutku, ko bi se morala s tem soočiti, pravzaprav Ida tista, ki tega ni bila zmožna. Njen mož bi se sicer lahko odzval drugače, seveda, vendar ne gre toliko za vprašanje, ali jo je izrabil za lastne namene, temveč za to, do kam lahko neizgovorjeno in neizživeto privede. In kako lahko odnos z na videz zelo trdnimi temelji propade, pri čemer je zelo težko najti krivca. Kako nositi to, da tako pač je, da je takšno pač življenje?
Odločitev, da mož ne bo imel imena, je Ido naredilo v samostojno osebo, kar je v tako konservativnem okolju redka stvar; ženske pogosto obstajajo v odnosu do moških, kar se lepo kaže skozi nazive, kot je »Marinškova«, ter na grobovih veljakov, kjer neredko piše žena tega in tega, njeno ime pa je spuščeno.
Želela sem povedati zgodbo vdove, ki je v prvi vrsti ne definira odnos do moža. Pomembno mi je bilo protagonistkama dati lastno moč in identiteto, ki pa ni nujno vselej samo pozitivna, Ida ni zgolj še ena izmed žrtev patriarhata. Seveda se obenem sprašujemo o uničujočih vplivih slednjega tako na ženske kot na moške ter hkrati o uničujočih vplivih rigidnih, zamejenih struktur nasploh, knjiga seveda prevprašuje vlogo ženske v družbi, še posebej ruralni, a je ob tem treba razumeti, da tako Ida kot Marta sprejemata odločitve, ki ne le da niso vselej najboljše, temveč so tu in tam tudi škodljive, nasilne. Veliko past sodobnega diskurza zahodne, še posebej ameriške kulture, vidim v tem, da je ženski lik dandanes sprejemljiv samo, če je ženska emancipirana na način, da je pogumna, neustrašna, v aktivnem boju s patriarhalnimi strukturami, kar v večini pomeni shematizacijo, posplošitve in klišeje, ženske, ki niso zmotljive, ranljive, ki ne potrebujejo nikogar, sploh če je ta nihče moški. Ne razumite me narobe, Težka voda se v veliki meri sprašuje prav o tej soodvisnosti, v kateri ženske nemalokrat potegnejo kratko, toda ljudi je treba prikazovati v vsej njihovi kompleksnosti in razslojenosti, z vsemi napakami in zdrsi, sicer to ni umetnost, pač pa pamflet.
Težka voda bi lahko bila še en slovenski ženski roman, pravi Maja Šučur v spremni besedi, vendar bolj kot karkoli drugega postavlja ogledalo slovenski družbi, obenem pa lepo subverzira klasičen prikaz ženskih likov v literaturi. Bolj kot junakinji ženskega romana je Ida podobna tistim iz filmov Chantal Akerman. Tega, kar bi morala, ne zmore, obenem pa tudi noče – in zato ni žrtev, temveč pokončna, močna oseba.
Ja, Ida prav v zavrnitvi tega, kar bi se od nje pričakovalo, najde nekakšno moč; lahko bi rekli, da v pasivnosti najde aktivnost. Se pa ob tem seveda velikokrat odloča iz nemoči in strahu, kot se iz strahu velikokrat odločamo tudi sami. Kot rečeno to, da likov in njihovih dejanj ne prikažemo večplastno, ne izkrivlja le splošnega razumevanje tega, kakšni ljudje lahko smo in kakšni smemo biti, temveč izničuje tudi možnost bralčeve identifikacije. Kako naj bi se zmotljiv človek videl oziroma prepoznal v nezmotljivem liku? In kako naj bi bil avtor, ki ni sposoben priznati, da je tudi sam zmotljiv, neveden, naiven, nezmožen, sposoben spisati tak lik?
Kljub kompleksnosti njenega lika pa je Ida s strani okolja označena kvečjemu kot »neuporabna« – nekaj čudno kapitalističnega je na tem enačenju »uporabnosti« z vrednostjo, izjemno grobega na zavračanju tistih, ki so videni kot nekoristni, kar se izkaže tudi na primeru krave Bibe.
Ja, ta beseda dobro prikaže vlogo ženske oziroma posameznika v družbi, ki od človeka zahteva konstantno produktivnost. Kaj se zgodi, ko ni več uporaben, ko ne želi biti uporaben? V Idinem primeru se ta produktivnost veže tudi na vprašanje materinstva ter na paralelo s kravo Bibo, iz katere izvlečejo mrtvo tele in se je potlej zaradi neuporabnosti po hitrem postopku znebijo, gre pa pri vsem skupaj za širše vprašanje tega, kako družba obravnava svoje posameznike – ne le starostnike.
Pometanje pod preprogo je za vse protagoniste modus operandi. Odpletanje klopke, ki jo je zapletlo življenje, bi vzelo preveč časa, truda in živcev, zato je stvari lažje odmisliti, kot se z njimi soočiti. Tudi za nežnost in čustvovanje ni zares prostora. Ko so odpeljali Bibi, je Marta rekla, da bi si dovolila solzo, če v tistem »ne bi slišala zvonjenja in – še sreča – stekla v hišo«.
Marta je ena izmed tistih, ki se odmikajo od soočenja z lastno odgovornostjo do drugih in do tega, kako njena dejanja vplivajo nanje. To se pokaže v njenem odnosu do krave, do lastnega moža in seveda do Ide, pri čemer se seveda pojavi vprašanje okolja oziroma privzgojenega, a pri Marti je v ospredju predvsem omenjena osebnostna struktura, dejstvo, da odnose dojema izrazito transakcijsko. S transakcijskostjo, ki je v naši družbi izrazito prisotna, pa pride tudi grobost, o kateri je v svoji zadnji knjigi Čas grobosti na primer pisala tudi Renata Salecl. Težka voda se v veliki meri ukvarja prav s to grobostjo, ki se izraža tako v odnosih, okolju, komunikaciji kot v čustvovanju.
Lepljivost vasi oziroma podeželja se kot blatna rdeča nit vleče skozi knjigo, pri čemer jo še dodatno obtežijo opisi, kot je »Marta se je lepila na okna« ipd. Kritik Sašo Puljarević je to lepo označil kot »zatohli milje podeželja«. Kako to, da se v dialogih niste odločili za uporabo narečja?
Marta je edina, ki se skozi občasno uporabo specifično gorenjskih besed malce bolj nagiba v narečno govorico. S tem sem želela nekoliko bolj neopazno dodati k tej grobosti in vpeljati odmik od vljudnostne norme, ki se je sicer skuša držati. Z odsotnostjo narečja sem želela ohraniti določeno nevtralnost, saj je zgodba ena tistih, ki jih lahko umestiš v katerokoli regijo, čeprav vsebuje podrobnosti, ki se nanašajo na severnejši del Slovenije. Narečje bi to pretirano zamejilo, zdi pa se mi tudi, da bi zahtevalo pozornost, ki jo bralec sedaj lahko usmerja v slog sam, v njegovo igrivost, v ritem, na katerega sem ob pisanju izredno pozorna in ki nemalokrat usmerja branje. Ključno se mi zdi, da forma odraža vsebino, v čemer je bil še posebej izjemen Cankar, ki ga je prav zato tako zahtevno brati, ker so pri njem na to vezane tudi specifične stavčne strukture, v Težki vodi pa je to še posebej očitno v tem, kako Idini miselni in čustveni tokovi vplivajo na zgoščanje oziroma pospeševanje ritma, na prelamljanje stavka, na morebitno okornost, fonetiko.
»Simbole, posejane čez knjigo, si vsak lahko interpretira po svoje – tudi simbol zajca na Idini nočni omarici, ki sta ga imela v spalnici v resnici moja babica in dedek in za katerega mi je eden od bralcev rekel, da se odlično navezuje na Idino spolno zakrčenost in osnovni konflikt spolnosti.«
Izjemno zanimiva je tudi simbolika predmetov, kot je WD40, ki se zadnje čase med mladimi na spletu napol v šali pojavlja kot neke vrste simbol emancipiranosti. Kakšno vlogo predstavlja zate?
Simbole, posejane čez knjigo, si vsak lahko interpretira po svoje – tudi simbol zajca na Idini nočni omarici, ki sta ga imela v spalnici v resnici moja babica in dedek in za katerega mi je eden od bralcev rekel, da se odlično navezuje na Idino spolno zakrčenost in osnovni konflikt spolnosti. Imel je prav, absolutno, a med pisanjem na to nisem niti pomislila, in prav to je pri vsem skupaj tako fino. Osebno mi je WD40 všeč kot objekt, tudi povsem vizualno, rada imam takšne na videz banalne podrobnosti, ki bralca senzorično vpnejo v pripoved, da jo lahko vidi, voha, čuti, zdi pa se mi tudi ena tistih stvari, ki jih pač imaš pri hiši in je kot takšna eden osnovnih gradnikov doma. Lahko bi rekli, da skorajda ni slovenskega gospodinjstva, ki ga ne bi imelo. Hkrati pa WD40 deluje tudi kot element aktualizacije zgodbe, saj nakaže, da so se tovrstne zgodbe sicer dogajale, a se dogajajo še danes – teh elementov, ki služijo časovni nedorečenosti, je v Težki vodi kar nekaj.
Leta 2020 je zvezdniški arhitekt Rem Koolhaas v Guggenheim muzeju predstavil raziskavo Countryside: The Future, ki jo je naredil skupaj s Samirjem Bantalom. Oči mnogih so se naenkrat uprle proti ruralnemu, v katerem so videle mnogo še neizoriščenega potenciala. Podobno je na slovenski fotografski sceni naenkrat poraslo zanimanje za nekatere sodobne vaške obrede, nad katerimi smo prej vihali nosove – od kod to nenadno zanimanje za podeželje in kje je meja, preden slednje postane še ena žrtev eksotizacije?
Primarna razlika je po mojem mnenju v tem, ali si v nekem okolju odraščal ali ne. Od objave knjige sem dobila kar nekaj odzivov bralk in bralcev, ki so dejali, da se jim je zdelo okolje pretirano, stereotipizirano – seveda je to povsem legitimen pogled in tudi sama ne morem trditi, da sem odraščala na veselicah, vendar so bile veselice del moje mladosti, kot sta bila tudi bajer in koruzna polja. Prvo vprašanje je zame torej, kakšna je tvoja intimna relacija do okolja, ki ga predstavljaš, in kako to usmerja način, s katerim pišeš o tem okolju – pišeš iz občudovanja, zamer, žalosti, nostalgije? To je kontekst, ki se ga mora zavedati avtor, seveda pa je fino tudi, da se bralec zaveda lastnega kulturnega zaledja, prek katerega se podaja v določeno knjigo – katerokoli knjigo. Če bo Težka voda vstopala na tuje trge, bo zanimivo videti prav to, s kakšnimi očmi bodo knjigo brali na primer sredi New Yorka ali pa New Delhija, kjer je kontekst precej drugačen, odmik pa še toliko večji, zaradi česar je večja tudi možnost eksotizacije, ki ste jo omenili. Seveda pa je pri vsem tem faktor tudi kvaliteta literarnega dela, kar bo pokazal čas. Moj cilj še zdaleč ni bil vrednotenje podeželja; želela sem govoriti o ljudeh, njihovih težavah in radostih, o teži krivde in obžalovanja, in to okolje se je v danem trenutku izkazalo za tisto, v katerega sem to najlažje umestila.
Četudi te zgodbe še krojijo realnost nekaterih generacij, se z vse pogostejšimi selitvami ljudi iz mest stvar verjetno spreminja. Mnogi se preselijo na podeželje, ne da bi ga kadarkoli zares živeli. Morda bodo tudi te zgodbe s postopno izgubo spomina sčasoma izginile. Tako kot tudi Ida, ki obstaja, dokler obstaja njen spomin, nato pa bo njen obstoj kot v Ivanišinovem Oroslanu omejen na govorice, ki postopoma pojenjajo, dokler nihče več ne pomni tiste Ide, ki je imela otekle noge.
Specifike življenj teh likov seveda niso prenosljive, ampak odnosi, ki jih ti ljudje vzpostavljajo, njihovi načini komunikacije in načini, kako se vežejo drug na drugega in obenem prenašajo krivdo, želje in obžalovanje, so v okviru specifičnega konteksta pravzaprav zelo univerzalni. Dialogi so zgrajeni iz stvari, ki sem jih slišala v mestnih središčih, tam so tudi besede, ki sem jih sama izrekla v svojem zakonu … in ravno to je najbolj zanimivo, da je to specifično okolje s svojimi pastmi in brezni, obenem pa tudi zelo univerzalno okolje; in da lahko oboje soobstaja, kar literaturi omogoča, da preko zelo specifičnih zgodb ljudem ponuja možnost identifikacije, saj menim, da mora biti vsaka dobra zgodba hkrati izrazito specifična in tudi prenosljiva. Ker četudi je zgodba odraz nekega časa in prostora, pa ljudje kljub konstantnemu spreminjanju ne odstopajo prav dosti v svojih osnovah.
Pred časom sem se pogovarjala z raziskovalcem, ki na podnebno krizo gleda skozi literaturo, specifično skozi Shakespeara, saj čustvene kapacitete ljudi za soočanje s kriznimi situacijami ostajajo v mnogo pogledih pravzaprav enake. Četudi so stvari do določene mere zmeraj kulturno in časovno pogojene, ima vsaka dobra literatura možnost preseganja svojih specifik.
Zgodba se zmeraj bolj gosti, tem bliže je Ida odločitvi, da naredi korak naprej, prekine to blatno zakletev, ki jo je vrsto let hromila. Ritem se začne spreminjati nekje na polovici zgodbe, ko Ida reče prelomne besede: »A tokrat ne; odslej ne več« in za zmeraj prekine z navideznim statusom quo. Čeprav možnosti za nov začetek ni več, pa je to iskrenost, ki je prej ni poznala, ter priložnost za pomirjenost s sabo; in Ida jo vzame.
Ja, Ida nekega konstruktivnega koraka naprej ne naredi, ga ne more narediti, poseže pa po edini odrešitvi, ki ji še ostane – po pripovedovanju lastne zgodbe, opisovanju lastnega življenja, kakršno je resnično bilo. S tem nekako prvikrat zares prevzame lastno identiteto, zares postane to, kar je, ne le intimno, tudi javno.
»Res je, življenje je nepravična reč, ampak zavedanje tega, da je, ko na stvari pogledaš z distance, vse skupaj tudi precej hecno in absurdno, se mi zdi ne le pomembno, temveč predvsem zelo koristno.«
Kljub teži pa knjigi ne manjka humorja, četudi ne brez absurdnosti. Na koliko načinov smo ljudje kot jogurt?
Ha, ja, Ida na neki točki pomisli, da smo kot jogurt, kratkotrajni, pokvarljivi, ki ga na toplem slej ko prej raznese po vsej kuhinji. To izvira iz dejanske prigode mojega pradedka, ki je jogurt s pretečenim rokom uporabe pobral iz smeti, kamor ga je dala moja mama, in si ga nesel v sobo, kjer mu ga je potem kmalu seveda tudi razgnalo. To se mi je vselej zdela fina prispodoba življenja, je pa v tem tudi precej absurda, ja, saj tako v življenju kot v literaturi rada iščem humor v tragiki, pomembno se mi zdi, da stvari ne jemljemo tako blazno resno. To mi je dala Lucia Berlin in njen Priročnik za čistilke, ki sem ga prevajala v dokaj formativnih letih in s katerim sem preživela toliko časa, da se je na nek način hočeš nočeš prelil vame, sploh njena zmožnost iskanja hecnega v grozljivem, zmožnost, da stopi korak stran. Nikoli ne bom pozabila odlomka, v katerem njena sestra Sally, ki umira za rakom, kriči in hlipa in razbija krožnike, zganja skratka cel kraval, in ko jo Lucia vpraša, kaj se je zgodilo, ji Sally reče, da se je spomnila, da nikoli več ne bo videla oslov.
Dejstvo pa je, da nam za razliko od jogurta, če smo nezadovoljni s produktom, nihče ne vrne denarja …
Res je, življenje je nepravična reč, ampak zavedanje tega, da je, ko na stvari pogledaš z distance, vse skupaj tudi precej hecno in absurdno, se mi zdi ne le pomembno, temveč predvsem zelo koristno. Seveda ne govorim o tem, naj ljudje, ki se na primer znajdejo na balkanski begunski poti ali pred ostanki hiše, ki jim jo je odnesla voda, iščejo humor v svoji situaciji, pač pa o tem, da ti v trenutku, ko se zalotiš, da že tri tedne jočeš v blazino, ker ti je razpadel zakon, in se zaveš, da je to sicer grozljivo, a tudi vsaj malce hecno, to lahko pride prav. In prav v tem ravnovesju teže in lahkosti sem zasnovala Težko vodo.
