Babi je kar naprej jezna. Na dedija, ki ni tam, kjer bi moral biti. Name, ki delam vse, kar ni treba. Na mojo mami – nanjo še najbolj –, ker misli samo nase in me vedno pripelje k njej ob najbolj nepravem času.
Ko pride babi pome v šolo, greva najprej obiskat dedija. Dedi ni daleč, zato greva peš. Jaz vlečem za sabo svojo torbo na koleščkih, babi pa mene. Včasih me potegne tako močno, kot bi mi hotela izpuliti roko. Vedno se ji mudi, čeprav ne razumem, zakaj. Dedi ne bo nikamor ušel.
Nihče razen mene ne sme vedeti, da babi prihaja k dediju in se pogovarja z njim. Babi mu govori, jaz pa poslušam namesto njega. Če vmes kaj rečem in jo zmotim, je zelo huda. Večkrat mi je dolgčas, ker se vse skupaj tako vleče. Medtem moram sedeti poleg nje na klopci. Težko je biti toliko časa pri miru. Rada bi se malo sprehodila naokrog, toda babi mi ne pusti, da bi vstala, saj ljudje, ki slučajno pridejo mimo, mislijo, da se pogovarja z mano in se jim ne zdi nič čudno. Če je kdo v bližini, se kradoma ozira in začne šepetati. Tudi jaz se oziram naokoli. Sram me je,da bi naju kdo videl, slišal, kaj govori babi, in vsem povedal. Potem mogoče ne bi več dovolili, da sem sama z njo. Soseda v bloku je že rekla mami, da se ji čudi … Ampak potem bi morala mami sama prihajati pome v šolo in bi spet vpila, da zaradi mene nima nič od življenja.
Zato vedno, ko opazim, da se kdo približuje, pogledam stran, da me ne bi prepoznal. Večkrat me prime tudi lulat, včasih še preden se usedeva na klopco. A nič mi ne pomaga. Babi pravi, da si samo izmišljujem in ne odide, dokler dediju vsega ne pove.
»Tvoja hči bi se samo zabavala,« se pritožuje. »Mi si nismo mogli privoščiti, da bi cele popoldneve kofetkali in hodili po trgovinah,« pravi. »Delali smo v treh izmenah, podnevi in ponoči.« Dedi molči, saj tudi ne more nič reči.
»Si lahko misliš, kaj mi je rekla?« nadaljuje. Odkimam namesto njega.
»Rekla je, da sem ji fovš, ker počne vse tisto, kar bi tudi jaz rada, pa si nisem upala. In da bi te morala že zdavnaj pustiti, če nisi bil za nobeno rabo. In na koncu še, da nima nobene slabe vesti, ker nisem nič boljša kot ona, ki ima tudi svoje razloge …«
»Razloge za kaj?« sem jo vprašala, ona pa se je samo zarežala, nič več ni hotela povedati, pa saj itak nikoli ničesar ne pove do konca, ves čas samo nekaj namiguje in nabija slabo vest.
»Saj jo poznaš.«
A dedi ne odgovori, nikoli ne odgovori. Pokimam namesto njega, da, seveda jo poznam.
»Taka je,« tudi odgovorim namesto njega, »da misli samo nase in na svojo zabavo.«
To so hudobne, izdajalske besede. Ko jih izgovorim, me zapeče v grlu kot zadnjič, ko sem naredila požirek iz ene od stekleničk, ki jih mami skriva po predalih. Babi zadovoljno zavzdihne. Počasi vstane in se začne odpravljati. Prihaja večja skupina ljudi.
»Pohiti,« priganjam babi. A njej se nikamor ne mudi. Skupina odide mimo, tako da si lahko oddahnem. Spet sva sami. Nekoč nisem bila pazljiva in me je opazila sošolka Laura, ki je bila z mamo in očijem na pokopališču. Poklicala me je in hotela steči k meni, toda oče in mama sta jo hitro potegnila stran. Pomenljivo se mi je nasmehnila in mi pomahala, njena mama in oče pa sta postrani pogledovala proti nama in mama je očetu nekaj šepetala na uho. Takrat mi je prvič ušlo v hlače. Vedela sem, da me bodo naslednji dan v šoli spet čudno gledali in spraševali razne stvari. Mami sem zaupala, kaj pravijo, pa je rekla, da bova najeli večje stanovanje, ki bo imelo tudi balkon. Potem bova lahko sušili najine obleke zunaj na vetru, da bodo lepo dišale. V novem stanovanju ne bo več kadila, je obljubila.
Kadar se na pokopališču polulam, me babi na poti domov krega, jaz pa jokam, ker me je sram. Doma se grem pogledat v ogledalo in vidim, da imam tanke, štrenaste lase, rdeča lica, debel nos in zobe predaleč narazen. Vse na meni je narobe. Tudi moje ime je grdo. Babi me nikoli ne pokliče po imenu. Tudi za to je kriva mami, ker je preveč gledala tiste trapaste nadaljevanke.
»Ko boš stara osemnajst let, ga boš lahko spremenila,« me tolaži.
Še enajst let. A to je tako oddaljeno, da si sploh ne morem predstavljati. Dlje od lune, ki je daleč, visoko na nebu, a jo vsaj lahko vidimo in vemo, da je tam. Kje pa je mojih osemnajst let?
Drugače se veselim poti domov. V drevoredu zadiši po pečenem kostanju. Babi mi kupi veliko vrečko.
»Mami ti ga ne bi,«godrnja.
»Bi ga,« jo zagovarjam, »vsak dan mi kaj kupi.«
»Aja,« reče babi in zmaja z glavo.
»Včeraj mi je kupila prstan z rdečim kamenčkom. Ampak sem ga izgubila,« hitro dodam, ko vidim, da gleda moje roke. Kostanj je zelo vroč, zelo dober. Treba ga je hitro pojesti, ker se potem težko loči od lupine. Babi mi pomaga, ona ima kostanj zelo rada. Ko mi poda vrečko, se skremženo nasmehne, da se ji naredijo gubice okoli nosu. Kmalu sva doma in jaz bi se rada igrala, ampak babi mora vedno nekaj delati. Stanovanje je čisto, da se kar sveti, pa še kar godrnja in leta s krpo naokrog kot navita ura. Zdi se mi, da se boji ustaviti, kot bi se bala, da potem ne bo mogla več vstati. Kar naprej me sprašuje, če doma kaj pomagam in ali me nič ne moti, da živim v taki smrdljivi luknji. Takrat jo sovražim, čeprav se to ne sme, pravi mami.
Včasih se po kosilu, ko vse pospraviva z mize, vseeno igra z mano babi ne jezi se. Ampak se vseeno jezi. Če slučajno zmagam, me obtoži, da sem goljufala. Sicer pa tudi med igro ne more sedeti na miru. Vsakih pet minut vstane in gre k oknu, da vidi, če mami že prihaja. Če je dolgo ni, jo kliče po telefonu. Če se mami ne javi, vrže telefon na kavč in vpije, da me ne bo več čuvala in naj me dajo, kamor hočejo. Potem ji je žal, da je to rekla, in se mi opravičuje, da ni tako mislila,ampak je živčna. Takrat točno vem, kaj mi je storiti. Stečem v kuhinjo in ji skuham kavo. Vanjo vlijem en pokrovček ruma in dodam dve kocki sladkorja, eno pa skrivaj potisnem v svoja usta. Njena jeza se meri po tem, kako pije kavo. Če je samo malo ali nič jezna, jo počasi popije, nato pa me potreplja po glavi in izjavi, da je škoda, da bom enkrat zrasla in postala taka kot moja mami. Včasih jo popije v enem požirku, nato pa skodelico brez besed odnese nazaj v kuhinjo in nekaj mrmra med zobmi. Če pa je zelo besna, kave sploh ne spije, ampak jo zlije v lijak.
Ko se mamin avto končno ustavi pred hišo, babi skoči pokonci, odpre okno in opazuje mami, kako prihaja po potki do vhodnih vrat. Če se spotakne ob kateri od kamnitih plošč, začne babi govoriti grde besede. Takrat stečem v spalnico in si pokrijem ušesa z rokami. Vem, da bo babi mami prisilila, da gre po črti, ki jo je zarisala s kredo točno po sredini kuhinje, od zadnjih vrat do kredence. Če jo zanese na eno ali drugo stran, babi spet vpije, da jo bo prijavila in da bo šla taka v avto samo preko njenega trupla. Tega ne verjamem. Če bi se to zgodilo, mami ne bi šla v avto, ampak bi poklicala reševalce, da bi babico oživeli in odpeljali v bolnico.
Včeraj sva bili spet pri dediju, ko je potegnil oster piš in naju zasul z listjem. Babi se je prijela za glavo: »Zdaj pa imaš, ko nisi hotel nikoli pometati listja,« je žugala dediju, listje pa je še kar naletavalo, prekrasni rumeni in rdeči listi so prekrili vse poti in gomile.
Tekala sem naokrog, jih lovila in se ji smejala, ko je stala sredi vrtinca, se otepala listov in krilila z rokami, kot da jo je napadel cel roj sršenov. Črni dežni plašč se je napihnil in zavihral okoli nje. Neki fant se je smejal, ko jo je videl, kako kriči in z metlo opleta po zraku. »Ta prava čarovnica,« sem ga slišala reči. Pobrala sem kamen, da bi mu ga vrgla v glavo, a ga že ni bilo več. Šel je naprej in se smejal z globokim glasom.
Pihalo je vse bolj in listja je bilo toliko, da sem kar vriskala. Kmalu ga bo zapadlo do kolen in kako je šumelo in šelestelo, kot svilena obleka, ki je ni babi nikoli oblekla, svetleča se modro-zelena obleka, ki je visela zavita v omari in se je nisem upala niti dotakniti. V njej jo je dedi peljal v opero, ko sta se poročila. Ko bom velika, mi jo bo dala, če bom pridna, mi je obljubila. Babije še nekaj govoričila, toda nisem je poslušala, pa saj je tudi dedi ni nikoli poslušal. Ves čas je molčal.
»Kot bi govoril kamnu,« se je pritoževala.
»Pa saj mu tako nikoli ni pustila do besede,« je rekla mami. »No, zdaj pa ima kamen.« Zelo grdo od mami, da tako govori.
Toda tistega lepega jesenskega popoldneva nisem mislila na mami. Veselila sem se hoje po drevoredu, tam se je listja gotovo nabralo do kolen in bom lahko gazila po njem. Najlepše liste sem skrbno poravnala, zbrala v šopek in nato spravila v torbo, da se bom doma igrala z njimi. Ta veliki rdeči bo kralj. Oni pa kraljica v zlati obleki z rdečim ogrinjalom. Skrivaj sem z njimi napolnila žepe in torbo, babi gotovo ne bi pustila, da jih nesem domov. Medtem se je ona zaman bojevala z listnato vojsko, ki je na koncu zmagala in so njeni vojščaki zmagoslavno zavzeli pokopališče. Naenkrat se je od nekod pritepla črna mačka z belima tačkama in jaz sem kriknila od veselja. Ta muca bo moja! Smukala se je med nagrobniki, jaz pa sem stala čisto na miru. Čedalje bliže je bila, vsak čas jo bom lahko pobožala. Takrat pa se babi obrne in jo zagleda.
»Še mačka!«zakriči.»Še mačka mi bo srala na grobu!«
Babi ne mara mačk. Zdijo se ji hudobne in hinavske.
»Sam hudič jo je poslal,« zasope. »Še tu bi me mučil,« dvigne pest proti nebu in me potegne za roko tako močno, da skoraj padem.
»Au, babi, nehaj,« zavpijem, ona pa, kot da me ne sliši.
»Boš šla!« vrže kamen za njo. Mačka skoči čez dedijev nagrobnik in izgine.
»Zakaj si jo spodila?« zajokam. »Lahko bi jo vzeli s sabo.«
A babi me sploh ne sliši. »Si videla, kako me je gledala,« se strese. »Ni dobro, da te črna mačka gleda.« »On jo je poslal, zagotovo,« pokima z glavo.
Takrat se zgodi čudež. Na iztegnjenem prstu mi pristane pikapolonica. Čisto prava, največja, kar sem jih kdaj videla, v živo rdečem plaščku s črnimi pikami.
Komaj se upam premakniti.
»Babi! Babi!«
»Kaj se dereš?«
»Pikapolonica!«
»Kje?«
»Tukaj pri meni! Poglej!«
»Vidim.Pa je res pikapolonica. Čudno znamenje. Najprej mačka, za njo pa še pikapolonica. Le kaj to pomeni?«
»Daj roko!«
»Zakaj?«
»Dam ti jo! Srečo ti bo prinesla. Oo,odletela je! Zaželi si nekaj!«zakličem.»Hitro!«
»Neumnost,«reče babi.»Beživa, vsak hip se bo ulilo.«
»Ne! Zaželi si!«
»Jaz nimam nobene želje,«zamrmra in odvrne pogled.
Tako je bilo vsega konec. Pikapolonica je odletela, medve pa sva zapravili svojo priložnost. Škoda,da si nisem sama kaj zaželela. Na primer, da bi moj oči prišel pome in me odpeljal s sabo v Ameriko.
Toda zdaj je, kar je. Saj so še druge pikapolonice. Pogledam naokrog. Vsi odpirajo dežnike in nekam hitijo. Babi sopiha, ko me vleče za sabo in gleda v tla. Jaz pa strmim v oblake in z obrazom lovim prve dežne kaplje.