Ahac – Knjiga o Dušanu Pirjevcu je poglobljen oris življenjske poti enega izmed največjih slovenskih intelektualcev, literarnega teoretika, filozofa in profesorja Dušana Pirjevca, ki je izšla ob stoletnici njegovega rojstva. Avtorji Boris A. Novak, Alenka Pirjevec in Peter Vodopivec pišejo o Pirjevcu kot očetu, stanovskemu kolegu, profesorju, zgodovinski figuri in nasploh izjemni osebnosti, ki so jo močno zaznamovale druga svetovna vojna, narodnoosvobodilni boj in duh časa, v katerem so se Pirjevcu dogajale mnoge krivice. Poleg besedil Dnevnik in spominjanja ter Dnevnik iz zapora, pa tudi eseja Andreja Inkreta je v knjigi prvič objavljena medvojna korespondenca med Dušanom Pirjevcem in njegovo prvo ženo Marjeto Vasič ter tudi Pirjevčevi dnevniki in odlomki iz del njegovih sodobnikov.
Ahac – Knjiga o Dušanu Pirjevcu je večplasten prerez življenjske, politične in literarne poti enega izmed večjih slovenskih intelektualcev, literarnega zgodovinarja in teoretika Dušana Pirjevca, ki je pomembno sooblikoval današnji oddelek za primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in literarno vedo nasploh. Knjiga sestoji iz dveh delov – prvi iz spisov in pisem samega Dušana Pirjevca, drugi pa iz štirih razprav, ki ste jih čudovito povezali med seboj v portret življenja. Kako je nastajal projekt? Kako ste pisali knjigo?
Alenka Pirjevec: Ko sem se spoznala z direktorjem Beletrine, gospodom Mitjo Čandrom, in je ta izvedel, da sem Pirjevčeva hči, je bila njegova ideja, da bi enkrat izšla knjiga o mojem očetu. Ker se je potem približevalo leto 2021, se pravi stoletnica njegovega rojstva, je dal idejo, da bi jo lahko napisali ob tej priložnosti. Potem je iskal sodelavce, sodelovala sva skupaj, in na koncu smo bili to mi. Do konca pa je knjigo uredil Andrej Koritnik.
Boris A. Novak: Treba je omeniti tudi zgodovino premislekov Pirjevčevega dela – v zbirki Znamenja, ki je izhajala pri založbi Obzorja in jo je dolgo urejal Pirjevec, je bil l. 1982 objavljen pomemben Pirjevčev zbornik o njegovem delu, Inkretov sijajen tekst, vključen v našo knjigo, pa je bil objavljen že v vsestransko koncipiranem zborniku Interpretacije (Nova revija), posvečenem Pirjevcu (Nova revija, 1998). Leta 2005 so v Kobaridu in v Bovcu potekali 16. Primorski slovenistični dnevi, posvečeni primorskim literarnim zgodovinarjem, med drugim tudi Pirjevcu, prispevki pa so izšli v reviji Primorska srečanja (št. 284–5–6, 2005). Leta 2011 je bil ob 90-letnici Pirjevčevega rojstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani organiziran komparativistični simpozij, katerega prispevki so izšli v zborniku Dušan Pirjevec, slovenska kultura in literarna veda, ki ga je uredila Seta Knop. To so dragocene analize in spomini, Knjiga o Ahacu pa ima drugačno naravo in koncept. Je neka vrsta sinteze vseh teh dosedanjih premišljevanj.
»O Pirjevcu je bilo že veliko napisano, zato je toliko bolj dragoceno, da ga po stotih letih ugledamo tudi z intimne plati in na junaškem ozadju narodnoosvobodilnega boja,« zapišete v predgovoru. Knjiga ponuja nek presek različnih obdobij njegovega življenja – tudi njegovih kasnejših težav z oblastjo. Kdaj se zgodi ta prelom?
Alenka Pirjevec: Moj oče je bil opredeljen družinsko, njegov oče je bil napredno razmišljujoč, njegova mama prav tako, ker je bila pred poroko sufražetka, bila je učiteljica in samostojna ženska. S sestro sta imela zato zelo napredno vzgojo. Moj oče je bil izjemno kulturno aktiven že pred začetkom vojne. Toda partija ga je kasneje skušala prepričati, da bi odšel na študij v Zagreb, in sicer na študij agronomije. To naj bi bilo nek »konkreten« študij. Tudi funkcije, ki jih je kasneje dobil v NOB-ju, so bile pač odločitve vodilnih. Šlo je torej za močen vpliv na neke življenjske odločitve, ki je trajal zelo dolgo. V določenem trenutku, po času v zaporu, pa je bil izključen iz partije in degradiran. Od leta 1964, po incidentu s Perspektivami, pa je bil že viden kot disident. Tega leta je padel v nemilost. Takrat je bil namreč sourednik Sodobnosti, ki se je solidarizirala z revijo Perspektive, ki so jo skušali ukiniti, med drugim zaradi Šalamunovega verza; hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu. Šlo je torej za cenzuro. To številko so namreč zaplenili. Takrat so zaprli Rastka Močnika in Tomaža Šalamuna, ker sta bila urednika. Izpustili so ju zelo hitro, ob prihajajočih študentskih demonstracijah bi v nasprotnem primeru zagotovo glasno zahtevali njuno izpustitev.
Pirjevčevo besedilo Dnevnik in spominjanja je objavila že Nova revija, v vaši monografiji pa lahko preberemo dopolnjeno verzijo, saj ste ga primerjali z rokopisom in dopolnili. Kako je potekalo to dopolnjevanje?
Alenka Pirjevec: Dnevnik ni bil dopolnjen, stvar je le v tem, da je bil najprej, v prvo, prepisan s fotokopije, in ko je to izšlo, je moja mama ob branju opazila, da so bile v besedilu neke napake – vse te napake je naknadno popravila, ker je znala dobro brati njegovo pisavo. Te korekture sem potem jaz vnašala v verzijo, ki jo lahko v Knjigi o Ahacu berete zdaj.
V spisu Andreja Inkreta z naslovom Ahac se avtor razpiše o Pirjevčevem odnosu do lastne preteklosti in narodnoosvobodilnega boja, pa tudi o njegovem času v zaporu. Pirjevec je tam po dveh mesecih samice zaprosil za papir in pisalo, to pa začutil kot nekakšno osvoboditev in terapijo – nasploh Pirjevec v obeh besedilih, objavljenih v knjigi, brani pisanje kot tisto srečanje s seboj, ki osmisli človeka. V njegovem pisanju tako zazveni etična dimenzija, saj zapiše: »Takoj, ko začnem pisati /../ sem zunaj sebe /…/ smo trije; jaz, ki pišem, jaz, ki o njem pišem, in tekst. Čim sebe dam v tekst, sem za drugega in sam sebi drugi.« Kaj je etična dimenzija njegovega pisanja?
Peter Vodopivec: Kar Inkret dobro analizira, kar me najbolj pritegne, je del o analizi Pirjevčevih spominov in spraševanja, kaj je bilo zares s partizanstvom in revolucijo. On se ves čas sprašuje, ali je revolucija res bila poskus osvoboditve ljudi v tem prostoru ali zgolj boj za oblast in za to, da se ena politična moč nadomesti z drugo. To se Pirjevec v svojih tekstih ves čas sprašuje, te dele ima celo podčrtane. Upor se mu zdi seveda etično upravičen, ampak zanima pa ga etična podlaga revolucije, ki je prišla kasneje. O tem veliko piše Inkret. On poskuša vzpostaviti novo relacijo do zgodovinskega dogajanja, in to je etična pozicija.
Pirjevec v teh dveh tekstih zelo veliko piše o Edvardu Kocbeku in njegovi zgodbi ter usodi. Kakšen odnos je imel do njega?
Peter Vodopivec: Kako je Pirjevec cenil Kocbeka, kaže podatek, da mu je v začetku aprila 1977, torej štiri mesece pred smrtjo, prinesel v branje svojo spremno besedo k Bratom Karamazovim in ga prosil za mnenje o njej. Sicer pa se je o Kocbeku že leta 1975, po objavi intervjuja v tržaškem Mostu, v katerem je Kocbek spregovoril o svojih izkušnjah z vodilnimi komunisti, o državljanskem spopadu v Sloveniji med drugo svetovno vojno in o množičnem pomoru nasprotnikov partizanskega odpora po njej, obširno razpisal v svojih dnevniških zapiskih. Kot je znano, je Kocbekov intervju močno razburil slovensko politično vodstvo, pri čemer je javno »obračunavanje« z njim po Pirjevčevem mnenju potekalo po podobnem scenariju kot dobri dve desetletji prej, ko so v komunističnem vrhu Kocbeka prvič izključili iz javnega življenja. Pirjevec se je z nekaterimi Kocbekovimi ocenami partizanstva, revolucije in komunistične politike strinjal, z drugimi pa tudi razhajal, vendar je hkrati ugotavljal, da je Kocbek v javnih polemikah, ki so sledile intervjuju v Mostu, »visoko presegal« svoje kritike in nasprotnike. »Če je slovensko partizanstvo v človeško duhovnem pomenu sploh kaj rodilo, je edini interpret tega ‘človeško duhovnega’ pomena Kocbek,« je zapisal. V tej luči je še videl »veliko nalogo« tudi zase: »Premisliti celoto Kocbeka s posebnim ozirom na njegovo literaturo in pesništvo.«
Boris A. Novak: Pirjevec je imel do Kocbeka zelo lep in spoštljiv odnos, nam študentom je razlagal celo pesniško relacijo Kocbek-Šalamun. Jasno mu je bilo, da se je lahko Šalamun v svojem uporu najbolj naslonil na Kocbeka. Po vrednostnih izhodiščih si Pirjevec in Kocbek nista bila blizu, a je Pirjevec lucidno in večplastno razmišljal o Kocbeku, tako o pesniku kot o zgodovinski osebnosti.
Gospa Alenka Pirjevec, v vaših spominih na očeta orišete portret odnosa oče-hči, ki se izraža skozi sosledje vaše lastne umetniške poti. V besedilu zapišete, da je očetova literarna zaznamovanost močno vplivala na vas, saj ste zaradi nje že zgodaj spoznali, da vas zanima gledališče, čeprav vas vaš oče najprej ni podprl pri študiju na AGRFT. Kako je vplival na vas kot umetniško ustvarjalko?
Alenka Pirjevec: Najbrž je imel oče neko vizijo o tem, kdo bom postala. Nosil mi je debele knjige, do katerih sem imela odpor. Morda je mislil, da bom tudi jaz komparativistka, ali pa niti ne. Na začetku mi ni pustil na AGRFT. Hkrati pa je on razlog, da sem sploh hodila v teater. Najbrž je imel ogromno opravka s svojim pisanjem in je bila zato mama bolj navzoča v pedagoškem smislu. Imela sem njeno veliko podporo. Meni je bilo važno, da počnem svoje. Ko si star osemnajst, devetnajst, se iščeš – toda ona je vedno začutila, kdaj resno mislim. Ko sem se odločila, da bom študij dramske igre nadaljevala na beograjski gledališki akademiji, me je podprla, oče pa ne. Toda tam mi je postalo jasno, da bodo najprej poskrbeli za svoje. Istočasno sem izvedela, da so doma vohunili za mojim tedanjim fantom, v zvezi z mojim očetom. Zato sem razumela, da je bil odhod v takratno prestolnico nekaj težkega, kar je oče vedel. Tudi kot ženska sem bila obravnavana drugače – spominjam se, kako sem šla nekoč pozno po predstavi sama v neko restavracijo na večerjo. Ko sem vstopila, so se vsi zazrli vame in me ves čas spremljali – takrat ženska sama pač ni hodila v restavracije. To je bil takrat dogodek; vsi so me opazovali, ko sem jedla. Pri nas je bilo to takrat normalno, tam pa ne.
Po moji vrnitvi v Ljubljano sva se oba trudila omehčati najino razmerje, a je prekmalu umrl, da bi zgradila podoben prijateljski odnos, kot sem ga že imela s svojo materjo. Zato me je njegova prezgodnja smrt strašansko prizadela in sem potrebovala kar nekaj let, da sem to dejstvo sprejela kot nekaj naravnega. Toda ker je bil zelo močna osebnost, moram povedati, da sem hvaležna, da sem od njega podedovala nekatere njegove lastnosti in da sem lahko postala, kar sem.
V svojem spisu obširno pišete o trudu, ki ste ga skozi leta vložili v skrb za očetovo zapuščino in ugled – branili ste ga celo na sodišču, v tožbi, dosegli ste prepoved igranja predstave po motivih njegovega dela, kjer vas niso niti vprašali za privoljenje za adaptacijo. Ta boj je nekaj, kar človeka najbrž močno zaznamuje?
Alenka Pirjevec: Že takoj po smrti je bila prisotna manipulacija. Pogreb so želeli izrabiti za politične namene in govore. Bolelo me je tudi, ko me recimo ob tisti uprizoritvi očetovih del v gledališču Glej niso niti vprašali za dovoljenje. Jaz sem za premiero izvedela iz časopisa. Ker se nisem strinjala s sporočilom prirejenega besedila, ki je namigovalo, da se je v zadnjih letih svojega življenja nagibal k sprejetju krščanske religije, sem takoj naslednji dan s pomočjo avtorske agencije prepovedala izvedbo predstave, a je bila premiera kljub temu izvedena. Tudi njegova dela so objavljali, ne da bi za to vedeli s polsestro. Zame je bila očetova smrt velik šok, kot potres. Sredi vsega tega pa se je dogajalo to, kar ste opisali, torej moj boj za očetovo zapuščino.
Peter Vodopivec, v svojem spisu Profesorjev dosje raziskujete dogajanje med Pirjevčevim časom na univerzi in popisujete poskuse, da bi profesorja Pirjevca diskreditirali in odstranili z mesta profesorja, ki so ga študentje oboževali. Kaj v vsem tem dogajanju najbolje oriše okolje, ki mu je bil v tistih letih podvržen Pirjevec?
Peter Vodopivec: Politični pritiski na Pirjevca so se močno povečali po ukinitvi Perspektiv in zamenjavi uredništva Sodobnosti v šestdesetih letih. Toda v Službi državne varnosti, kjer so ga vse od začetka šestdesetih let, kot so rekli v policijskem žargonu, budno »spremljali«, so tudi v drugi polovici šestdesetih let poročali, da na Filozofski fakulteti redno predava, da je med študenti zelo priljubljen, da pa so njegovi stiki »s profesorskim kadrom minimalni« in so njegovi konflikti s »konkretnimi osebami« predvsem zasebnega značaja. Pri tem so kot povsem neosnovane zavračali tudi govorice o njegovi povezanosti s samomori in narkomansko zasvojenostjo mladih, ki so jih širili Pirjevcu neprijazni kulturni ustvarjalci, njegovi nekdanji soborci. Vseeno so, za tedanje ozračje značilno, na Televiziji Ljubljana še leta 1972 posneli in predvajali igro Mateja Bora Šola noči, v kateri je Bor samomore med mladimi pripisal osebnosti »demoničnega profesorja« in pri tem po mnenju mnogih sodobnikov meril na Dušana Pirjevca. Leta 1972 so se najprej z zavlačevanjem izvolitve v naziv rednega profesorja in nato z direktnimi pozivi fakultetne partijske organizacije, naj opusti pedagoško delo in odide na Inštitut za sociologijo, okrepili pritiski na Pirjevca tudi na Filozofski fakulteti. Kdo so bili glavni pobudniki teh pritiskov, ali so ti prihajali iz slovenskega političnega vrha ali predvsem s strani fakultetnih komunistov, Pirjevcu nenaklonjenih kolegov, je težko reči, vsekakor pa so bile obtožbe na njegov račun spočete tudi na fakulteti, med njegovimi fakultetnimi kolegi.
Boris A. Novak: Značilno je, da so ga isti, ki si v času trdega jugoslovanskega centralizma niso upali braniti naše kulture, nekaj let kasneje napadali kot nihilista prav v imenu slovenske kulture. Študentje smo vedeli za te spore, ampak profesor Pirjevec nas nikoli ni obremenjeval z njimi. Oddelek za primerjalno književnost je bil tedaj politično sumljiv, ker je bil kozmopolitski.
Alenka Pirjevec: Ko je bil na reelekciji za profesuro, je bil predsednik komisije Anton Ocvirk, ki pa ni napisal mnenja in reelekcije sploh ni bilo. Najbrž je šlo pri teh poskusih tudi za ljubosumje kolegov, imel je tako zasedena predavanja, po sto petdeset ljudi je prihajalo na njegova večerna predavanja, in to ne le študentje književnosti, ampak ljudje, ki sploh niso bili njegovi študentje.
Kar lahko razberemo iz vašega eseja, je tudi to, da se je bil Pirjevec ves čas pripravljen boriti za svoje študente; ko se je recimo pridružil študentskim protestom ob aretaciji Tomaža Šalamuna ali ko je protestiral proti izključitvi Nika Grafenauerja iz univerze. Imel je izjemno število slušateljev. Njegova drža je vznemirjala mnoge in mu povzročala težave, bil je pod drobnogledom, toda vztrajal je.
Boris A. Novak: Pirjevec je podprl študentsko zasedbo Filozofske fakultete leta 1971. Že prej so oblasti odstavile Pirjevca in Draga Šego kot urednika Sodobnosti zaradi solidarizacije z redakcijo politično prepovedane revije Perspektive. K liberalizaciji političnega življenja v Jugoslaviji je prispevala ekonomska reforma v drugi polovici šestdesetih let. Standard skokovito narašča, izbruhne pa svoboda izražanja, ki je šokantna, začenši s Šalamunovim Pokrom. Specifičen problem teh radikalnih družbenih sprememb je bil povezan z močnim valom samomorov, ki je bil posledica tektonskega preloma vrednostnega sistema. Celotna tradicija je bila tedaj pod velikim udarom. In v tistem mučnem ozračju pride tudi do pošastne obtožbe, da je profesor Pirjevec s predavanji o nihilizmu »kriv« za ta »klub samomorilcev«.
Alenka Pirjevec: Celo v rumenem tekstu je izšlo, da je glavni na čelu samomorilcev profesor Pirjevec, zdelo se mi je neresnično.
Kako pa so se na te obtožbe odzvali kolegi z univerze?
Peter Vodopivec: Mislim, da se je to potem izrabljalo, ker so bile te zgodbe o povezanosti Pirjevčevih predavanj in stanja študentov povezane z ljubosumnostjo in zavistjo Pirjevčevih kolegov, ker je bil na fakulteti izjemno popularen in so ga študentje oboževali. Obstaja celo kriminalistična preiskava o tem valu samomorov, ki je pokazala, da v glavnem niso bili povezani, torej v ozadju ni bilo ničesar v zvezi s Pirjevčevimi predavanji. Šlo je za zavist nekaterih kulturnih ustvarjalcev, ki so Pirjevca dojemali kot grožnjo, ker je bil pač izjemno priljubljen.
Boris A. Novak: Matej Bor je napisal celo TV igro o »klubu samomorilcev« Šola noči, kjer je razvidno, da guru Ahriman, ki peha mlade ljudi v smrt, predstavlja Ahaca. O Pirjevčevi človeški etiki in etiki literarnega teoretika pa govori njegova argumentacija, zakaj je odklonil, da bi to zanikal. Če bi namreč zanikal, da je on Ahriman iz te Borove igre, bi šlo za zanikanje statusa umetniškega dela kot fikcije in avtonomnega sveta, saj bi s tem reduciral umetniško delo na zgolj zgodovinsko resnico. Da ne bi poškodoval ugleda literarne stvaritve kot take, je zato odklonil podajanje kakršnih koli izjav o tem delu – s tem pa si je najbrž škodil v očeh nepoučene javnosti.
Profesor Boris A. Novak, ste dolgoletni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ter bivši Pirjevčev študent. V svojem spisu se simbolično še poslednjič zglasite na govorilni uri v kabinetu pri vašem nekdanjem profesorju. Vaša pripoved o vajinem prepletu usod je navdihnjena že z vašo družinsko povezavo; vaš oče Ante Novak, junak vašega epa Vrata nepovrata, je bil namreč Pirjevčev soborec in dober prijatelj. V eseju opisujete, kako so vas že v mladih letih kot pesnika močno zaznamovali Pirjevčevi obiski pri vas doma. Spodbujal vas je, da postanete pesnik.
Boris A. Novak: Pirjevec in moj oče Ante sta imela zelo lep odnos že iz časa partizanščine, ko sta bila komisarja prve velike akcije slovenskih partizanov, ki sta ji poveljevala Ljubo Šercer in Stane Semič-Daki, napada na italijansko postojanko v Starem trgu pri Ložu oktobra 1941. Moj oče je šel po koncu vojne v Beograd, kjer smo ostali do leta 1968, nato pa smo se vrnili v Ljubljano, kjer je bil moj oče direktor Inštituta za sociologijo in filozofijo, ki je bil med drugim inštitucija, ki je zaposlovala tudi t. i. disidente – ljudi, ki so imeli probleme zaradi družbene kritike. Recimo tiste z univerze, ki so bili obtoženi kakšnih odklonov od pravoverne mentalitete. Kar Peter omenja v svoji sijajni analizi skrajno zavratnih pritiskov na Pirjevca na univerzi, je to, da sta se moj oče in Pirjevec dogovorila, da lahko v primeru, če bi moral oditi s profesorskega mesta, dobi zaposlitev na Inštitutu.
Bili ste Pirjevčev študent in ste bili tam ob »moralnem atentatu« nanj, kot ste to poimenovali sami. Kako ste študentje občutili vihravo dogajanje v zvezi s Pirjevčevim položajem profesorja in mnogimi napadi?
Boris A. Novak: Spomnim se zadnjih let, ko smo si študentje blazno želeli, da bi nam predaval, a je bilo to negotovo. Redčenje njegovih predavanj je bilo prav gotovo posledica političnih pritiskov, delno je bila kriva njegova bolezen, delno pa tudi raziskovalno potovanje v Nemčijo, ki mu je najbrž dalo dobrodošlo priložnost, da se malce umakne pred zagatnim in zavratnim domačim ozračjem. Vedel sem za pritiske na fakulteti, v svojem prispevku pa pišem tudi o tem, kako sem bil prizadet, ko sem prebral zapisnik sestanka partijske celice, kjer je bil podpisan eden izmed profesorjev s fakultete, ki je bil videti normalen in prijazen človek. O tem Peter zelo natančno piše v svojem prispevku. In čeprav sem za vse to v osnovi vedel, sem bil ob branju Petrove raziskave šokiran, kako dolgo, sistematično in hudobno so mrcvarili Pirjevca.
Bili pa ste tudi tisti, ki je popisal Pirjevčevo zapuščino. Kako je popis potekal?
Boris A. Novak: Po profesorjevi smrti sem napisal nekrolog za komemoracijo na Filozofski fakulteti in bil potem naprošen, da popišem zapuščino. Bil sem presenečen in očaran nad dejstvom, da je vsako predavanje vnaprej zapisal do zadnje vejice in pike, na začetku predavanj pa je, eleganten, kot je bil, te lističe A5 formata izvlekel iz žepa suknjiča, jih položil na kateder in nato svobodno govoril in improviziral do konca ure. Teksti, ki so bili objavljeni nemudoma po smrti, so bili tisti, ki so bili natipkani. Problem pa so bili rokopisi, ki so sestavljali veliko večino zapuščine, tudi zaradi težav pri dešifriranju. Popis sva delala skupaj z Nedeljko Pirjevec, jaz sem pisal tudi kratke sinopsise vseh tekstov. Tu je bilo ogromno materiala, bil sem osupel nad količino pisanja, zrelega za tisk. Potem smo pripravili načrt objave, ampak je padel v vodo. Mislim, da so bili ljudje iz krogov, ki so skušali vse to objaviti, dobronamerni, gotovo pa ni prav, da se o tem niso posvetovali z dedinjama.
Kot pesnik se v svojem eseju dotaknete tudi vprašanja Pirjevčeve analize poezije in se vprašate, kaj je s slovensko poezijo, ki »žre svoje otroke«. V svojem besedilu opisujete Pirjevčev odnos do poezije, ki je izjemno kompleksen in kot pravite, luciden. Kaj je torej Pirjevčeva analiza pomena poezije za slovenski narod?
Boris A. Novak: Imel je intenziven in zelo prefinjen, poznavalski odnos do poezije. Verze je na predavanjih pogosto recitiral na pamet. Spominjam se njegovih predavanj o strukturalni poetiki iz leta 1974 – znanstvene ugotovitve je pogosto ilustriral s citiranjem verzov, recimo Murna in Župančiča, in njune pesmi primerjal s poezijo pesnikov svetovne književnosti. Kot literarni zgodovinar je opravil tudi težaško delo priprave Murnove in Župančičeve poezije za zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Kar je bilo posebej plodno za nas, pa je bila njegova odprtost do avantgardističnih eksperimentov. Spodbujal je plodne pogovore o njih, njegova knjiga o Cankarju je bila zame moj prvi učbenik simbolizma, tam sem prvič prebral razlage radikalnih francoskih simbolistov. Bil je absolutno kompetenten literarni zgodovinar, imel je uho in čut za poezijo, to navdušeno odprtost pa je znal prenesti naprej na študente. Nenehno je poudarjal, da je poezija življenjsko pomembna. Za nas kot narod pa je pomembna njegova analiza slovenske poezije, kjer je pokazal, kako je duh poezije omogočil razvoj naroda in kako je usoda pesnikov obenem tragična. Isti narod, ki pesnike povzdiguje, jih v realnosti zavrže.
Alenka Pirjevec: Ko so imeli na radiu neko oddajo, kjer so gostili pesnike Pesmih štirih in mojega očeta, so debatirali o tem, da bo treba sedaj zastaviti neka pravila o tem, kaj poezija je in kaj ni. Bili so proti Jesihu in Svetini, ker sta bila inovativna, moj oče pa se je zavzemal za pozicijo, da se poezije ne da zamejiti in definirati.
