AirBeletrina - Pisati – in tako ohraniti stik z življenjem
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Kritika 30. 10. 2024

Pisati – in tako ohraniti stik z življenjem

Ob prozi Milana Kleča se verjetno vedno znova zastavi dilema – pisati »zares« ali pritegniti njegovemu toku besed in se pustiti zapeljati humornemu, namigujočemu, na trenutke tudi blebetavemu slogu? Tokrat se sicer zdi, da se je nekaj spremenilo in da je 55 kratkih zgodb, ki so izšle pod skupnim naslovom Sončni zahod, intonirane s slovesom, mestoma tudi z neljubimi spomini, pa z nagibanjem v starost in opisovanjem tegob, ki pridejo z njo. Avtor nas v eni od uvodnih zgodb opomni, da ima sicer načrt za pisanje. Ker je zbirka nastala ob jubileju, njegovi 70-letnici, je očitno, da se bo drsenja v preteklost nabralo kar precej in da bomo potemtakem še vedno priča besednim igram, samosvojim in včasih celo hermetičnim jezikovnim saltom, pa potem njegovemu nezgrešljivemu in tudi žolčnemu sarkazmu, s katerim se loteva neumnosti in banalnosti vsakdana, pri čemer zna zarezati pod kožo, že naslednji hip pa je spet ves raznežen.

Kratka zgodba mu prav tako omogoča, da se kot oster in luciden opazovalec postavi na družbeni rob in iz njegovega kota opazuje bodisi novodobne pojave, kot so kuharija, resničnostni šovi, raznorazne kmetije (zgodba Triumf civilizacije), bodisi samo obletava svoje priljubljene bifeje in samemu sebi v brk mrmra, »da se je svet čisto spremenil« (zgodba Jedec). Da pri tem rad preklinja in od prizora do prizora skače kakor zajec, niti ni nič nenavadnega, predvsem pa rad zavaja, ovinkari, pretirava in v isti sapi izreka, da ni več v kondiciji, ko bi lahko pretiraval, verjetno tudi zato, da mu, večnemu erotomanu, ne bi postalo dolgčas.

Ker je zbirka nastala ob jubileju, njegovi 70-letnici, je očitno, da se bo drsenja v preteklost nabralo kar precej in da bomo potemtakem še vedno priča besednim igram, samosvojim in včasih celo hermetičnim jezikovnim saltom, pa potem njegovemu nezgrešljivemu in tudi žolčnemu sarkazmu, s katerim se loteva neumnosti in banalnosti vsakdana, pri čemer zna zarezati pod kožo, že naslednji hip pa je spet ves raznežen.

Aljoša Harlamov v spremnem zapisu k zbirki, naslovljenem V čem je kleč?, skuša ujeti sapo s Klečevim slogom in navrže, da »polnokrvne avtofikcijske anekdote« spominjajo na govorjena besedila. To zagotovo drži, toda bolj kot drugemu Kleč na neki način prigovarja samemu sebi. Zabava, prepričuje, se opazuje in se, potem ko je že skoraj vse povedal, vrne na začetek, da bi se prepričal, da je načeta tema res ubesedena na najboljši možni način. Uvodoma se skuša izviti iz oklepa molka in tako samega sebe spravlja v pogon, se priganja, da piše in dokonča začeto ter obljubljeno, kar je tudi očitno del njegovega sloga. V jubilejni zbirki kratkih zgodb bomo potemtakem naleteli na priznanja, opravičila, obsodbe, obračun s podobami in z ljudmi iz preteklosti, pri čemer njegov namen ni »pojasnjevati, kaj zanj pomeni življenje«. Njegova napaberkovanja so prostodušna, toda po številnih ovinkih vseeno dobimo servirano poanto in namen vrnitve k pisanju – ohraniti stik z življenjem. Psihološka globina torej velja predvsem za pripovedovalca, medtem ko so ostali liki, pogosto vzeti iz resničnosti, tam bolj v podporo. »Bal sem se šteng pred Švicarijo,« zapiše prvoosebni pripovedovalec, ki se je z urednico Nelo Malečkar podal v atelje Ane Sluga.

Klečeva proza se očitno vriva in vmešava v življenje ter meče široko mrežo na različne fragmente, iz katerih zgradi prizor za prizorom. Ko se že zdi, da kratke zgodbe bolj spominjajo na dnevniški zapis in da se bomo izgubili v pragozdu aluzij in asociacij, nam spet navrže protitok; besedilu, ki je zaznamovano s pripovedovalčevimi čustvenimi nihanji, je vrnjena intenzivnost ter s tem tudi njen leit-motiv. »Na najbolj seksi dan v svojem življenju,« beremo, pripovedovalec izve za bratovo smrt.

V jubilejni zbirki kratkih zgodb bomo naleteli na priznanja, opravičila, obsodbe, obračun s podobami in z ljudmi iz preteklosti, pri čemer njegov namen ni »pojasnjevati, kaj zanj pomeni življenje«.

Ne gre torej zgolj za to, da nam Kleč sredi razkošja besed in srečevanj mimobežno navrže tudi razmislek o globokih eksistencialnih temah, pač pa da se njegove anekdote, živahne in barvite, ogledujejo v minljivosti. Seveda gre tudi za način, kako je to narejeno: kjer bi se drugi po vsej verjetnosti jokali, se Kleč smeji. Njegova prostodušnost v izražanju, bodisi o umetnosti in umetnikih na Slovenskem, med katerimi so mu še posebej blizu slikarji (in slikarke), bodisi o ljubezni ali prijateljstvu, se poraja iz nekega posebnega odnosa do sveta. Anekdote o vsakdanjih banalnostih, na primer, kadar na ulici zagleda Miklavža Komelja s knjigo v roki, pri čemer se pripovedovalec spomni nase, na svoja »preganjanja«, so podane z milosrčnim hehetom. Kleč je že bil tam, njegova revolucija se je že izpela. Ali če še nekoliko potenciram – na delu vidimo pisateljskega pogana, ki na svet gleda brez krinke, brez plašnic, morda je nekoliko izgubljen, zaradi staranja tudi ranljiv (kolikokrat vzklikne, da je za mladenke neviden, pri čemer občutimo resnično in globoko žalost!!!), toda še vedno pripravljen na lumparije, ki se potem pomešajo z neko posebno bifejsko ležernostjo in melanholijo. Njegovo fabuliranje je torej široko, razplasteno, na trenutke tudi svetovljansko, predvsem pa ni preračunljivo. Pri tem je jasno, da se neko obdobje zaključuje in da prehaja v temo, kar med drugim nakazuje tudi ena osrednjih niti pripovedi, bratova smrt, vgravirana tudi v naslov knjige, ki simbolizira osamljenost, absurd vsakdana in občutek praznine.

Milan Kleč (Fotografija: Andraž Gombač)

Bližanje eksistencialnemu koncu pa ne pomeni, da je karkoli treba obžalovati. Kleč še vedno surfa po realnosti, se tu pa tam zazre »v stare čase, ko še ni bilo računalnikov in podobnih reči«, se dvigne nad gladino, ter se ponovno vrne v današnjost, ki jo senzibilno rezimira. Vidimo ga, na primer, kako z boni za 100 evrov kupuje knjige in potem s Petrom Handkejem, Kristianom Novakom in drugimi stopi v oblak solzivca (Svinčnik za E. A. Poeja). Demonstracije so prikazane skozi prizmo ironije – namesto herojstva dobimo kaos in namesto jasnih sporočil pripovedovalčevo izgubljenost: »Vedno se ti prikaže najbolj črn scenarij. Podobno je bilo v iztreznitvenih zaporih. Zaprt naj bi bil največ dvanajst ur, toda vsaj mene je vedno obdala najbolj črna slutnja, da sem lahko zaprt tudi celo življenje.«

Kleč torej ne odpre filozofskega traktata o na primer oblasti, ki po eni strani jemlje in po drugi kaznuje, pač pa ostaja preživelec, ki se osredotoča na vsakdanje razmere. Široka mreža napaberkovanj, četudi prepojena z občutji odtujenosti ali nesmiselnosti, nenazadnje daje tako bralcu kakor pripovedovalcu občutek varnosti. Ostajamo namreč v krogotoku tiste proze, ki se je pisala v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja in je vključevala postmodernistične postopke, jezikovno igro, fantastiko …

Nova zbirka Sončni zahod potemtakem ni samo povzetek vsega, česar smo pri Kleču vajeni – značilnega prepleta ironije, raziskovanja grotesknih situacij in karakterjev, ki se na absurdnost sveta odzivajo bodisi z brezbrižnostjo bodisi s črnim humorjem, vsega upovedanega na način strukturne razrahljanosti in intertekstualnosti, ter seveda zlitja resničnosti in fikcije (bolj všečen izraz avtofikcija), pač pa prinaša še neko dodano vrednost, potencirano občutje minljivosti. Pri tem seveda ne gre pozabiti na erotiko, s katero je zbirka zgodb Sončni zahod obilno posejana, bodisi na način spomina, sanj ali še vedno prisotne želje, oziroma kakor zapiše Kleč v zgodbi Smrt: »S tem prekletim pisanjem je vse v redu in prav, ja, tako preprosto je vse skupaj, dokler imaš še stik z življenjem, dokler si nekako še v igri.« Stavek, ki med drugim namiguje na to, da imata pisanje in erotika verjetno iste vzvode, in ponazarja še vedno tisti značilno ironični, humorni, včasih celo cinični Klečev način. Toda pozorni bralci si bodo vseeno postavili vprašanje: če smo soočeni s počasnim kopičenjem besede smrt in če pripovedovalec išče kot, v katerega bi se zatekel, nekje pa celo izreče, »da je zdaj v letih, ko ga golota nič več ne zanima« (Vidna cona), kako je z njegovimi stiki z drugim spolom? In v kaj so se pretvorile erotične izkušnje, ki so pri Kleču že tako ali tako izkazovale ranljivost in osamljenost?

Nova zbirka Sončni zahod ni samo povzetek vsega, česar smo pri Kleču vajeni – značilnega prepleta ironije, raziskovanja grotesknih situacij in karakterjev, ki se na absurdnost sveta odzivajo bodisi z brezbrižnostjo bodisi s črnim humorjem, vsega upovedanega na način strukturne razrahljanosti in intertekstualnosti, ter seveda zlitja resničnosti in fikcije (bolj všečen izraz avtofikcija), pač pa prinaša še neko dodano vrednost, potencirano občutje minljivosti.

Odgovor verjetno ni enoznačen, jasno pa je, da so stiki še vedno opisani na realističen in mestoma surov način. Erotika je še vedno prikazana kot del vsakdana, v kar so vključeni tudi nesporazumi in tragikomedije. Ker Kleč izpostavlja stereotipe, ki obkrožajo spolnost in odnose, ter nerealna pričakovanja, se nasmehnemo tudi v tistem trenutku, ko je najbolj resen in izrazi namero, da bi »ženskam hotel priti do dna«.

Pripovedovalec zdaj svoje strasti namenja gledanju turških nadaljevank, pa obnavljanju starih prijateljstev, pri čemer pričakuje, da bodo resnični prijatelji razumeli njegovo samsko življenje, predvsem pa pisanju, ki še vedno ni šala. Številni odlivi, navidezna odkritosrčnost, poravnavanje računov za nazaj in tudi razkrinkavanje svetohlincev zahtevajo od pripovedovalca vso zbranost. Zanj je vsakdan še vedno nekakšen dogodek, naj bo to vožnja z avtobusom s periferije v center ali posedanje v bifeju, pri čemer samega sebe in tudi bralce opominja, da izgublja stik z življenjem. Na trenutke se celo zdi, da ves čas išče lego ali pa perspektivo, iz katere bi bilo življenje še vedno sprejemljivo in obvladljivo, predvsem pa bi bilo mogoče še vedno najti pravi izraz za določene osebe ali predmete. Prepoznanje, da počasi izgublja, pa ne samo pri virtualnih igricah, ali pa, da je za mladenke praktično neviden, pri čemer obnavlja misel Slavenke Drakulić, ki pogosto raziskuje, kako družba marginalizira in prezira starejše ženske, saj se v očeh javnosti njihova vrednost pogosto zmanjšuje s staranjem, v pripoved vnese posebno melanholijo: »Leta so naredila, da nisem več kos igranju. / Na vseh terenih izgubljam, a to je bilo res najhujše spoznanje.« (L’Amour)

»Vedno se ti prikaže najbolj črn scenarij. Podobno je bilo v iztreznitvenih zaporih. Zaprt naj bi bil največ dvanajst ur, toda vsaj mene je vedno obdala najbolj črna slutnja, da sem lahko zaprt tudi celo življenje.«

Kleč seveda ni tako ekspliciten v svojem razmisleku o družbenih vrednotah, ki postavljajo mladost na piedestal, medtem ko zanemarjajo življenje in izkušnje starejših, pač pa se zateče v bife, kjer zajame sapo. Še naprej ustvarja meandre, in potem spet pronikne na svetlo in pride do prepoznanja, da je bilo življenje le sklop predstav, ki bi jih zaradi njihove sanjske narave lahko označili za absurdno-poetične. In ko že mislimo, da se je v nizanju banalij izgubil in da 55 slik pač ne bo doživelo epiloga, se veletok besed zgosti; zopet se posveti bratovi smrti. Kleč, večni zajebant, se tu zresni in razpre široki dežnik bratovega tragičnega življenja. Tudi v opisovanju najbolj pritlehnih trenutkov bratovega življenja in odhoda skuša ohraniti njegovo dostojanstvo. To pa ne pomeni, da iznajdeva kakšno iniciacijo v doumetje resničnega ali odrešitve, pač pa v retrospektivnem pogledu razumemo, s kakšno prefinjenostjo je usmerjal pripoved – vse tiste banalije je nizal, da bi se na koncu dokopal do najresničnejših občutij ob bratovi smrti. Četudi so stvari ostale odprte, je ob koncu pomirjen: »Sem se bal, da bom celo več govoril o njem. Njegova smrt je končno še mlada.« Pisatelj je torej več kot očitno zadovoljen z izpisanim, in seveda smo lahko zadovoljni tudi bralci. Vsakršen poskus končnih prepoznanj, da je življenje nesmiseln vrtiljak, ki ga lahko popestrimo s kakšno neumno sanjarijo, je odveč. Ostaja le slutnja, da Kleč na to temo še ni rekel zadnje besede.

Milan Kleč: Sončni zahod (Mladinska knjiga, 2024, fotografije Boris Gaberščik)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.