*[»J’écris mes histoires d’amour et je vis mes livres.«] – Annie Ernaux
Če je bilo kaj presenečenja v člankih francoskih časnikov ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo, ga je bilo malo le zato, ker jo je Annie Ernaux dobila kljub statusu favoritke, ki pogosto deluje skoraj kot prekletstvo proti dejanskemu prejemu. A status priljubljene in priznane 82-letne pisateljice, ki je prva ženska med 16 dozdajšnjimi francoskimi nobelovci, je že dolgo tako med francoskimi bralci kot kritiki neovrgljiv. Ali kot so zapisali v Le Monde: kdor je prebral njen roman Leta, »se ne more čuditi nad izbiro švedske akademije«. Časnik Libération jo je v petek pospremil z naslovnico, na kateri je kraljeval naslov Dogodek (L’Événement), ki je tudi naslov enega njenih bolj branih romanov. Izbira prejemnice nagrade je bila tudi po pisanju francoskega Huffington Posta torej pričakovana, a vse prej kot trivialna, saj je v skladu z aktualnim dogajanjem zadnjih let.
Francoski predsednik Emmanuel Macron jo je na Twitterju pozdravil z besedami: »Annie Ernaux že 50 let piše roman kolektivnega in intimnega spomina naše dežele. Njen glas je glas svobode žensk in glas pozabljenih stoletja.« Prav tako je novico pozdravil opozicijski vodja Jean-Luc Mélenchon, katerega kandidaturo je podprla na zadnjih predsedniških volitvah: »Jokamo od sreče. Frankofonska književnost govori svetu delikaten jezik, ki ni jezik denarja.« Navajam ju zato, ker njuna odziva precej jasno govorita o njenem pisanju, ki je, kot so pred dnevi zapisali mnogi, izjemno intimno, a tudi angažirano, kot tudi o njeni osebi, ki se ne boji javno zavzeti stališč, saj to razume kot svojo dolžnost. Časnik Le Figaro je zato v svojem članku o njenih pisateljskih kvalitetah, ki so botrovale pričujoči nagradi, na koncu pripomnil, da je podobno kot Marguerite Duras »postala muza levice«, ki jo redno sprašujejo po mnenjih o politiki, družbi in ekonomiji.
Morda je bilo presenečenje največje pri pisateljici sami. Švedski agenciji TT je dejala: »Ne! Res? Zelo sem presenečena, ste prepričani, da sem jo res dobila? Dopoldne sem delala in telefon ni nehal zvoniti, a nisem odgovarjala.« O nagradi je mislila, da je izven njenega dosega, a v njej vidi veliko čast in hkrati odgovornost. Njen odgovor je blizu skromnosti, s katero je še maja letos v Cannesu dejala: »Sem samo ženska, ki piše, to je vse.«
Besede, ki jih beremo v obrazložitvi akademije – pogum, ostrina, brezkompromisnost, preprost in čisti jezik, raziskovanje življenja, zaznamovanega z močnimi spolnimi, jezikovnimi in razrednimi nesorazmerji, ter nenazadnje vera v osvobajajočo moč pisanja – dobro orišejo njen literarni projekt, ki si ga je zadala pri dvajsetih letih z obljubo: »Pisala bom, da bom maščevala svojo vrsto.« (»J’écrirai pour venger ma race.«) Annie Duchesne, rojena septembra 1940 v skromnem okolju, je odraščala v Normandiji, v Yvetotu, kraju, kamor se njene zgodbe vedno znova vračajo. Tam sta njena starša, sicer delavskega izvora, kupila kavarno in trgovino z živili, ki je bila središče družinskega življenja, in s tem, poleg šole, tudi njenega odraščanja. Po študiju v Rouenu in Bordeauxu je postala najprej gimnazijska profesorica, danes pa je profesorica literature na univerzi Cergy Pontoise v pariški regiji, kjer zdaj že desetletja živi.
Prvi izdani roman Les Armoires vides (pri Gallimardu leta 1974) je kot mlada mati pisala na skrivaj, z občutkom nujnosti in »željo zbrati dogodke svojega življenja«, pokazati, kako sta jo študij in kultura ločila od okolja njenih korenin. Resnični uspeh se je začel šele devet let kasneje s četrtim romanom La Place, pripovedjo, posvečeno očetu, o normandijskem otroštvu in odraščanju, ki je leta 1984 prejel literarno nagrado Renaudot. Leta 2017 je kot priznanje za svoj celotni opus prejela tudi nagrado Marguerite Yourcenar. S prevodom neke vrste »neosebne avtobiografije« ali s presekom desetletij celo sinteze njenih del Les Années (Leta, ki je na voljo tudi v slovenščini, 2008) v angleščino pa je leta 2019 postala še finalistka nagrade mednarodni booker. Zanimanje za njene knjige sta v zadnjih letih spodbudila tudi dva filma, leta 2020 Passion simple (Čista strast) režiserke Danielle Arbid in L’Événement (Dogodek) režiserke Audrey Diwan, ki je bil lani nagrajen z zlatim levom v Benetkah.
Nagrade in filmske ekranizacije nakazujejo, da njen literarni opus, v katerem je okoli dvajset del, nagovarja sodobnost tako z literarnega vidika (z vprašanji dediščine, sorodstva, vsakdanjim življenjem in seveda z avto-fikcijo) kot tudi družbenega. Ukvarja se namreč s temami, s katerimi je bila prežeta druga polovica dvajsetega stoletja, še posebej seveda z ženske perspektive. S portretom (sebe kot) ženske, ki je v njem odrasla in se razvijala, orisuje portret dela stoletja po drugi svetovni vojni in njegovih sprememb. Dotakne se mladosti in prvega soočanja z razrednim sramom (La Honte, 1997), (neuspehov) zakona in vzgoje otrok ter svoje službe profesorice (La Femme gelée, 1981), ilegalnega splava v šestdesetih letih, ko je bila študentka (L’Événement, 2000), nasilnega prvega vstopa v spolnost (Mémoire de fille, 2016), kot tudi mamine smrti (Une femme, 1987), smrti sestre še pred njenim rojstvom (L’Autre Fille, 2011), ljubezni, strasti in čakanja ljubljenega (Passion simple, 1992), ali v njeni zadnji, letošnjega maja izdani kratki esejistični noveli Jeune homme, razmerja s 30 let mlajšim moškim.
Že od svojih začetkov v nekem smislu zavrača tradicionalni roman, se odmika od njegovega slogovnega in zgodbenega olepševanja spomina, raziskuje predvsem stvari, ki so jo zaznamovale. Pravi, da navaja dejstva, brez sodb in metafor, s suho, nevtralno in plosko pisavo. V » njenem pisanju ni domišljije, ampak spomin in resničnost.« A pisanje vendarle je »potopitev v resničnost, ki ni jaz, ampak je šla skozi mene.« (citata sta iz dokumentarnega filma Les Années Super 8, 2022). Kljub intimnem pripovedovanju o osebnem in družbenem osvobajanju njena dela tako mejijo na sociologijo in zgodovino. V resnici svojo osebno zgodbo uporablja samo zato, da pove »skupno zgodbo, občutke, čustva« (Le Monde). Proizvede učinek univerzalnosti, do katerega pride, kot so zapisali v Libération, »z absolutno iskrenostjo«. V intervjuju za časnik Le Monde leta 2017 je sama podobno dejala: »Nisem egocentrična [… ] Verjamem, da sem vedno govorila o sebi distancirano, kot da bi bila kraj izkušnje, ki sem jo obnavljala. O sebi govorim, ker sem vseeno tema, ki jo najbolje poznam … Zanima me, kaj družbenega je morda odloženega v meni tako kot v vseh ostalih.«
Na eni strani je tako njeno pisanje prežeto s klasičnimi literarnimi temami, časom, spominom, njegovim iskanjem in nasprotjem, kot tudi takšnimi, o katerih se v literaturi ni ali pa se še danes ne govori veliko. Po drugi se slogovno strogo izogiba pretiranemu lepotičenju svojega jezika, ker ne zaupa njegovim mehanizmom. Če oboje pogledamo skupaj, lahko rečemo, kot tako lepo povzame časnik Le Monde, da je s svojim delom »prevračala literarni red, tako kot je želela zamajati družbenega.« In se zopet vrnemo k obljubi, ki si jo je zadala na svojih začetkih. Približamo se odgovoru, zakaj je njeno pisanje tudi politično (in je s tem nehote morda lahko tudi razumevanje odločitve akademije), kar je tista odgovornost, ki jo sama brez odlašanja prevzema nase. Ni naključje, da je fraza, ki smo jo lahko v tekstih o njej največkrat prebrali v zadnjih dneh, »transfuge de classe«, kar dobesedno pomeni »razredni prebežnik«. Njeno pisanje se je začelo in se ni nikoli preveč oddaljilo od občutkov, ki so jo spremljali, ko je s študijem in delom zapustila skromno okolje svojih staršev, se povzpela nad njih in tako rekoč zamenjala razred. Ali ko je še pred tem v šoli prvič začutila sram ravno zato, ker je prihajala iz tega skromnega okolja. Ali tistih drugih, ko je na sebi doživela biti ženska, na intimni in družbeni ravni.
Zato je s svojim raziskovanjem trenutkov življenja, ki so jo zaznamovali kot žensko na poti do neodvisnosti in kot nekoga iz ne-meščanskega okolja na poti navzgor, več kot le feministična ikona in glas določene generacije žensk. Je pomembna referenca in vzor mladih intelektualcev in ustvarjalcev, ki jim ta kultura morda ni bila že položena v zibelko. Ali, kot še bolj direktno zapiše v svojih esejih Didier Eribon, ko se primerja s Sartrovo pripovedjo odraščanja, tistih, ki niso bili obkroženi s knjigami in jim intelektualna kariera ni bila predpisana že v njihovih otroških igrah. Zahvaljujoč svoji mami, kot pravi v enem od intervjujev, ki je Annie Ernaux energično spodbujala k zanimivejšemu, samostojnemu življenju in možnost zanj videla v šolskem uspehu svoje hčerke, je odprla prostor drugim iz (še) skromnejših okolij. Z besedami Édouarda Louisa: »Omogočila je druge zgodbe, odprla je vrata.« In s svojo direktnostjo, če si lahko dovolim kliše, za mnoge prezračila tudi samo francosko književnost, s svojo aktualnostjo pa vsakič znova presegla generacije.
