AirBeletrina - Pisma Johna Lennona
Refleksija 4. 4. 2013

Pisma Johna Lennona

 

Vedno smo bili vsi za Johna Lennona. Če je kdo rekel, da je za McCartneyja, je bil od takrat naprej znan kot »model, ki je rekel, da je za McCartneyja.« Kaj takega se v resnici nikoli ni zgodilo, ampak, če bi se, bi verjetno (ali vsaj mogoče) šlo približno takole. Stvar je v tem, da se folk raje izreka za Ringa, kakor da bi v rivalski »avtorski« dvojici Lennon – McCartney  izdal Johna.

A vidite, zdaj je že John. Tako ga imamo radi.

Osebno sem se v Johna dokončno zaljubil takrat, ko mi je bilo dano spoznati, da deliva nadzemeljsko fascinacijo nad Brigitte Bardot (seveda gre za fascinacijo nad mlado Brigitte Bardot, ne za starega fašističnega mopsa, ki te čase po francoskih občilih grmi proti priseljencem). Kar samo po sebi ni nič ekskluzivnega, še posebno za tiste heteroseksualne slinavce (kot sem sam), ki so si kdaj (zelo večkrat) ogledali uvodne kadre Goddardovega Prezira. Bojda ironično intonirani posnetki gole Bardottove so bili že ob splovitvi filma leta 1963 razlog za manjšo moralno paniko, tako očitno je bilo, da pubertetnikom in mladeničem v temnih kinodvoranah neslišno vzhajajo gačice. Tudi Johnove. Hecno, ampak majhne banalnosti so tiste, ki ustvarijo podlago za pravo, emocionalno  identifikacijo. O Lennonovi glasbi bi težko povedal kaj tehtnega, kaj, kar še ni bilo rečeno. Nek goreč ljubitelj Beatlov mi je nekoč rekel: »Za Beatle bi lahko parafrazirali tisto o Platonu – vsa popularna glasba je opomba k njihovemu opusu. In Lennon je bil pač šef Beatlov.« Pokimal sem in (skrajno nekritično) privzel to absolutno in precej nezahtevno oceno, ki je odlično pognojila zaljubljenost v mojega sladkega Liverpoolčana, samo mojega …

Zato bi dejstvo, da sem na Lennonova pisma navalil kot azijski junfer na ajfoune, težko označili za psihotično bizarnost. Pisma je zbral in uredil Hunter Davies, avtor edine avtorizirane biografije o Beatlih in Lennonov prijatelj. Da so lahko izšla, jih je morala požegnati tudi Yoko, ki je v predgovoru med drugim zapisala: »John Lennon v svojih pismih nikoli ni leporečil.« Kako zelo res je to, se bralec lahko prepriča takoj, ko zagrize v pisma, ki jih je Davies razvrstil kronološko, poglavjem pa kjutkano dodal kontekst v obliki kratkih biografskih odstavkov. Prevodom pisem so dodane lične fotografije izvirnikov, kar je spričo podatka, da je Lennon besedilnemu delu po pravilu dodajal risbice, nadvse dobrodošlo.

Pisma se začnejo leta 1951 s kartico, ki jo 11-letni Lennon pošlje teti Harriet, da bi se ji zahvalil za božično darilo. Od tu naprej Davies Lennonove fene razveseljuje z vsako najmanjšo drobnjarijo, od razglednic, voščilnic, daljših avtogramov, izpolnjenih anket do nakupovalnih seznamov. Celo knjigo sem čakal, kdaj se bo kje pojavila kopija porisanega skret papirja. Davies je temeljit in sistematičen, pisma so pojasnjena in smiselno razmeščena.

Lennon je v njih zabaven, ko odgovarja zblaznelim oboževalcem, tendenciozen, ko agitira za nove oblike zavesti, tečen kot driska, ko se drajsa s Paulom, romantičen, ko peca Cynthio, podivjan, ko zasleduje Yoko. Ves čas je odrezav in ves čas obožuje besedne igre.Često je civilizacijsko korekten in včasih je preprosto dolgočasen. 

Okej, bodimo iskreni. Tole že lahko rečemo – John je bil boljši pisec komadov kot pisec pisem. Ampak to še zdaleč ni vse. Posredi je bolj perfiden mehanizem. Pisma so, kakršna pač so. Ob njihovem branju sem pomislil na to, kakšno predstavo bi si o nas ustvaril nesrečnik, ki bi recimo prebral našo kompletno elektronsko pošto. Njegova sodba bi bila zelo enoznačna, najverjetneje bi se izkristalizirala v kriku: »Moj bog, pa saj tale človek je popoln idiot!« Saj ne da Lennon v svojih pismih izpade kot idiot, čeprav ima tudi svoje idiotske trenutke. V zasebnih in trivialnih korespondencah jih imamo vsi, tam smo kot planeti brez atmosfere – vsakršne pizdarije letijo na nas in vsakršne pizdarije letijo iz nas.

Gre bolj za to, da pisma, pa čeprav tako ljubko in vestno zbrana, kot so Lennonova, ne dodajajo k »velikemu« subjektivnemu fundamentu. To niso pisma pisatelja 19. stoletja, v katerih ta poskuša osmisliti nerazumno (svoje življenje) ali koherentno izpričati svoj (nekoherentni) umetniški etos. To je namreč tista prava tragika – ta intenca zadaj, za vnaprej obsojenim  pobliskom v temo. Pisma Johna Lennona pa so intimne drobtinice, ki iščejo svoj matični hleb, a ga v svojem imanentnem drobljivem bistvu nikoli ne morejo najti. Oprostite, ampak kako lahko nakupovalni listek, v katerem Lennon od svojega asistenta Freda terja koruzne storže v korejski špeceriji, najde svojo nadpomenko, svoj zaslužni del v življenju Lennona – velikana? Ne more ga. Kaj takega je preprosto nemogoče. Kaj mi pomaga informacija, ki jo hlastno posrkam iz enega Lennonovih pisem prvi ženi Cynthii, da svojemu penisu rad pravi »velika utripalka«? Potem ko se perverzno zasmejem, ostane samo slaba vest cenenega voajerstva.

Najbrž je srž res tukaj. Pri vprašanju »Kaj mi pomaga …?« Seveda mi nič ne pomaga. Prej nasprotno. Škoduje moji idolatriji, do katere navsezadnje čutim veliko naklonjenost. Dobra biografija lahko dopolni ali celo zamenja prejšnjo kognitivno mapo, zgodbo o življenju in delu Johna Lennona. Zbirka zasebnih in precej naključnih pisem jo spacka, ne nujno v prid kompleksnosti.

Kakor ste že ugotovili, se je tale poskus kritike hitro prevesil v deskripcijo bralske izkušnje. Pardon. Je že tako, da so pričakovanja tista, ki nas na koncu, še bolj pa na začetku, zahrbtno spodkopljejo. Od kolekcije pisem očitno ne moremo nič bolj pričakovati, da se bo obnašala kot romaneskna biografija, kot lahko od sebe pričakujemo, da se bomo obnašali kot sublimni bralec, ki ne prekopava vrtička intime, oprezajoč za kakršnimikoli deviantnimi sočnostmi. Kar za seboj povsem naravno potegne ravno prezir (pa smo nazaj pri Godardu!). In če smo že tukaj, je vsekakor treba zaključiti drugače, kot se to zgodi s pismi, ki lepega dne preprosto nehajo prihajati. Spričo temne ironije ravno v času, ko Lennon sestrični Leili piše o vrhuncu vitalizma, ki ga je uspel ujeti: »… Zdrav sem kot bik … (skoraj) vsak dan delam jogo. Že leta pazim na prehrano … pravi pravcati strokovnjak za regeneracijo telesa, zbitega od mamil! … grem stavit, da bom dočakal visoko starost.«

Skratka, kje smo ostali? Točno, pri pravem zaključku – John je po dolgih letih oboževanja ob neki priložnosti (zadet kot mamba) naposled le srečal nimfo Brigitte Bardot. Ko so ga kasneje vprašali, kakšna je bila izkušnja, naj bi rekel samo:»Razočaranje.« Kar je eksistencialna izjava par excellence …  

Ah, John, zmeraj te bomo imeli radi.