Dragi Prijatelj,
kako zelo blizu sem bil temu, da začnem v najinem maternem jeziku, pa si še ne drznem, čeprav tako rad slišim tisti tvoj »Znaš!«. Vedno na začetku stavka, kot bi že povedal vse, še preden bi sploh začel. Pa si? Si sploh že začel? Meni se namreč zdi, da vedno znova začenjam. Nobene kontinuitete, samo novi in novi ovinki – za vsakim se izgubim. In potem se čudim, kako je mogoče. In to čudenje je edino, ki ostane. Ne bi smel poslušati Balaševića, ko pišem; to je, kot bi pisal pijan, tega pa nisem nikoli počel. Čeprav bi lahko. Enim gre to dobro od rok. A o tem morda drugič. Vidiš, kako me zanese, brat, ko začnem pisati pismo v deželo moje matere in očeta … Kadar pri nas kdo reče Veš, se nekaj izgubi, nekaj manjka – vsaj meni. Veš je tudi perilo, kajne, Buki? Veš daš v mašino in ga opereš. Ko pride ven je enak, politično korekten in vsaj nekaj časa bel kot sneg, ki ga pogrešamo kot dobre vice. Včasih se mi zdi, da bi moral začeti prozo pisati v najinem maternem jeziku, ki je zorel tam nekje med Zvirovići in Stocem: a je tako prav, to sklanjanje najinega Stolca, v katerem je Lucija hotela v šolo, pa je ni bilo tam, ko jo je najbolj potrebovala. Veš, bojim se, da bi preveč jokal, če bi svojo zgodbo s Poljan, na katerih sem živel do selitve na Vodmat, torej do leta 1980, pisal v hrvaščini, a prej ali slej se bo to zgodilo. Moj stari je nenehno ponavljal: »Prokleti hudič frdamani!« Nikoli ne bom izvedel, koga je citiral, ko je to ponavljal. Se je norčeval iz tistih, ki so to govorili, ali iz sebe. Tega nam ni nikdar povedal. »Prekleti Bosanc!« In zdaj po dolgih letih spet slišim: Bosanci spet dvigajo glave! Dolgočasno je to, brat moj. To sovraštvo majhnih, ubogih ljudi, ki ne prenesejo lastnih porazov in nesreč.
Vsega ste krivi Bosanci. Saj veš, da se na to posebej dobro spoznam. Samo nama je lahko smešno, da te imenujem Bosanec. Ker sva oba Hercegovca. Če ne bi bilo vas, Bosancev, bi bila Slovenija drugačna. Vi, z vašim sentimentom, ki vnaša v našo disciplinirano morbidnost, nepotrebne oscilacije. Ne moremo brez vas in vaše pretencioznosti, o kateri govoriš. Vendar ti zdaj res ni treba paziti, zato kar naravnost. Res je, kar praviš, da so ljudje programirani, da se smejejo slabim vicem. Dokaz, da gre svet nekam, od koder ne bo več prišel nazaj. Bosanci so bili svetovni prvaki v humorju, zdaj pa so tudi oni ugasnili. Po tvojem se je konec tega čudovitega sveta začel s politično korektnostjo, ki je najprej začela vojno proti vicem; nakar nas je doletela prevelika resnost sveta, v katerem ni bilo več dovoljeno zbijanje šal na račun raznih debilov, kaj šele pripovedovati vice z nacionalnim predznakom.
Nikoli ne bom pozabil našega prvega teka na Golovec, ti, jaz in Borut, pripravljeni, da jesen pade pod našimi nogami, smo zagrizli v hrib, in to kar po glavni cesti, kjer so pogosto tekli tudi resni tekači. Z Borutom sva imela resda nekaj zaloge, ki sva jo nabrala na krogih, spodaj, na Slovanovem stadionu, a tisto je bil tartan, ravnina, po kateri si lahko vmes počival, tam zgoraj pa ni bilo šale; ampak glej, gremo, prišel je prijatelj iz Sarajeva, pa udarimo eno bratsko, kot bi rekel Balašević »to ne bira pamet nego srce«. In smo šli v prvi ovinek kot Owett, Coe in Zdravković, kot pravi srednjeprogaši, s prsmi naprej, zravnani in pripravljeni na težek finiš. In da bi se vedelo, da z nami ni šale, si ti prekinil pretečo tišino: »Kako su mi lake noge!« Tako nekako, mislim, se je glasil tvoj bojni vzklik. Z Borutom sva se samo spogledala in tekla naprej. Padel je prvi ovinek in do drugega je bilo treba premagati malce daljši vzpon, tako da ni bilo priporočljivo forsiranje; vsak se je zatopil v svoj tempo in pogled se je vse pogosteje sklanjal k tlom, tako da se je naša formacija počasi rahljala; zdi se mi, da sem komaj še sledil Borutu, ki je že zahajal za drugi ovinek, ki sva ga uspešno zvozila; ko sem le nekako ujel priključek in sva spet tekla v paru, se nama je zazdelo, da nekaj manjka: seveda! Kje je ON? Kje je največji!? Spet sva se spogledala in le skomignila z rameni, češ, bo že prišel, saj ima lahke noge. A te ni bilo! Midva sva grizla v klanec kot prava Slovenca, ti pa si se očitno odločil za lažjo pot, morda po kakšnem drugem klancu, kje drugje, kjer so tvoje lake noge lažje skakale. Tu pa sem se spomnil še ene sarajevske anekdote, ki si jo seveda povedal prav ti. V nekih drugih časih, ko jogging še ni bil splošno priznana disciplina za vsakdanjo rabo, je nek nadobudni Sarajevčan pogosto tekel po čaršiji, seveda tudi mimo kafiča, v katerem so sedele same modre glave. Nekega dne, ko je spet enkrat padel tam mimo, je za svojim hrbtom zaslišal izkušen glas enega od modrecev: »Trči, trči, samo ti trči, svima je Alah korake izbrojo.« Ja, bo že držalo, da so naši koraki že prešteti in je imel Dane Zajc prav, ko je rekel: hiti počasi. Vsak ima svoj tempo brezdelja in tega si ne sme dovoliti vzeti; tu si bil ti največji mojster, od nekdaj, in tudi na Golovcu je bilo tako. Veš, kako je bilo to takrat, ko nam je bila edina skrb, kako bomo preživeli januar, čeprav ni bilo prav nobene razlike med tem ali katerim drugim zimskim mesecem. Ampak januar je pa bolj zajeban mesec od vseh drugih, ker takrat pa je res še bolj sivo in megla stisne močneje kot prej in dimnik iz toplarne v Mostah kar ne neha bruhati tistega globokega dima, ki se zaletava vanjo, kot bi jo pital z našo žalostjo. Za povrh pa še Pletenina, tovarna na Zaloški, tik pred progo, ki je bila en sam zid, zid joka, ali plača, kot pravite pri vas zidu, joka v Jeruzalemu; ta ni nič, proti tistemu sivemu zidu na Zaloški, pred katerim je stala avtobusna postaja številka 2. Vsem je bilo lažje, ko so ga podrli, skupaj s tovarno, meni pa danes tam nekaj manjka, na tistem mestu, čeprav je zdaj odprl pogled na Kodeljevo, kjer si živel tistih nekaj begunskih let.
Ko gre za literaturo sem jaz tisti, ki ima lake noge, zato me zmanjka že za prvim ovinkom in seveda maraton ne bo nikdar moja disciplina, pri čemer ne gre za kondicijo, marveč za lenobo, brez katere pri meni ni procesa pisanja. Navsezadnje se vedno lahko vrnem nazaj v dolino in pustim druge, da tečejo. Šel boš preveč naprej in potem boš pogrešal vse tiste, ki tečejo samo za hec. To pesem, ki je v bistvu trening, sem napisal danes, medtem ko sem pisal tole pismo zate. Ja, Buki moj, ti si tekel za hec in tako je tudi, ko piševa; jaz grizem v klanec, namesto da bi tekel za hec, z lahkimi nogami. Zdaj vem.
