AirBeletrina - Plečnikovo potovanje po Italiji
Kritika 18. 7. 2022

Plečnikovo potovanje po Italiji

Plečnik v Wagnerjevi delavnici, fotografija iz okrog 1895.

Živimo v dobi elektronskega branja. Večinoma beremo kratke članke ali kratke zapise na spletu. Tudi branje revij, časopisov in knjig se je premaknilo na telefone in prenosnike. Zato se zdi v času e-knjig čudovita, fizična knjiga, retro in nepotrebna. In zato sem bil zelo prijetno presenečen, ko sem prejel knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, 1898–1899 založbe Beletrina. Avtor je France Stele, ugledni umetnostni zgodovinar in Plečnikov tesni prijatelj, a je v resnici tudi čudovit mozaik prispevkov drugih avtorjev. Vključuje esej Petra Krečiča, danes vodilnega strokovnjaka za Plečnika, Plečnikova pisma, večinoma napisana bratu Andreju med potovanjem po Italiji, pa tudi Steletovo besedilo o tem, kako je Italija vplivala na Plečnikovo delo. Temu so priložene še lepe ilustracije, tako Plečnikove skice kot umetnostna dela in spomeniki, ki so ga navdihnili na njegovem potovanju. Rezultat je celovita podoba mladega umetnika, ki je ravno prejel prestižno Rimsko nagrado na vodilni arhitekturni akademiji tistega časa, Wagnerschule na Dunaju, za pripravo najboljšega končnega projekta. Štipendija za potovanje, Staatsreisestipendium, je Plečniku omogočila raziskovanje Italije – gre za potovanje, ki je odločilno vplivalo na njegovo kariero. In zelo primerno je brati o tem potovanju v fizični obliki, v čudoviti knjigi s svilnatim papirjem in reliefno pretisnjenimi platnicami. Knjiga o največjem slovenskem umetniku je hkrati tudi sama umetniško delo.

Plečnik se je odpravil na svoje potovanje novembra leta 1898. Najprej se je ustavil v Benetkah. Tja je prispel poln samozavesti in vneme. Toda samozavest se je kmalu začela majati. Bil je presenečen in osupel nad videnim, saj so bili po njegovem mnenju arhitektura Dunaja in vse, kar se je naučil v svojem študiju, v luči Italije povsem nepomembni. Svojemu bratu Andreju je pisal: »Vse, kar je tukaj staro, je neverjetno lepo; in vse, kar je tam [na Dunaju] novega, se zdi tako povprečno.« Toda videno ga je prepričevalo v še nekaj. Svojemu prvemu biografu, Kosti Strajniću, je povedal, da so po njegovem mnenju Benečani zagotovo slovanskega izvora. V beneški arhitekturi je videl melanholično lepoto, ki je bila po njegovem mnenju slovanska lastnost. To se je izkazalo za fantazijo, ki jo je Plečnik s svojo arhitekturo manifestiral oziroma resničil.

Obsežna pisma domov razkrivajo, kako pretresen je bil, ko je bil soočen s čudesi italijanske arhitekture. Nihal je med občutki navdahnjenosti in brezupja. Kot je zapisal Peter Krečič, se »dvom vase in pritoževanje nad lastno nezadostnostjo izmenjujejo s trenutki ponosa, ko izziva velike umetnike in njihove dosežke.« Toda Krečič nadaljuje, da njegova pisma »odražajo tudi ogromno energije, ki je vidna tako v njegovem ustvarjalnem delu kot tudi v njegovi neomajni veri v družino in domovino.« Valovi sramu in panike kažejo, da je Plečnik predeloval svoj čustven odziv na arhitekturo, ki ga je ganila na izredno globoki ravni, v primerjavi z njegovim teoretičnim, logičnim, sorazmerno brezčutnim odnosom do avstro-ogrske in secesijske arhitekture. Hkrati je dvomil v izobrazbo, ki jo je dobil, in je v zastrašujoči veličini Italije videl področje možnosti, ki mu je bilo doslej zakrito.

Toda čudesa Benetk so bila presežena, ko ga je pot peljala proti jugu. Med znamenitostmi, ki so ga najbolj navdušile, je v svojih pismih omenjal gozd stebrov pred Santissimo Annunziata in Michelangelovo Laurentianovo knjižnico v Firencah ter Peruzzijevo Palazzo Massimo alle Collonne v Rimu. Tam je zapisal: »Moj Bog, kakšno pusto slamo mlatimo na Dunaju, a smo jo morali mlatiti, sicer ne bi mogli razumeti teh stvari.« Prvič lahko v Plečnikovih pismih razberemo navdušenje, da ima priložnost za teoretiziranje. Prvič se je srečal s stavbami, ki so kristalizirale teoretične koščke, ki jih je vsrkal na Dunaju.

Plečnikova skica mosta na vrveh čez Arno v Firencah.

Plečnik je vse, s čimer se je srečal, posredoval nazaj v svojo domovino. Na primer, v Santo Spirito v Firencah je našel model za zasnovo trga pred ljubljansko stolnico. V svoj dnevnik je zapisal: »Prihajam k izročilu svoje domovine; njena tradicija in njene potrebe so zakoreninjene v meni; in zdaj dvomim, ali iščem pravo stvar, v katerih točkah bi se moral od njih ločiti itd.« Ob branju Plečnikovih zapisov iz tega časa morda opazimo občutek lastnega samopomilovanja in prepričanja, da je eden redkih Slovencev, ki so mu bila razkrita čudesa italijanskih umetniških zakladov.

Najprej je sklepal, da so se Slovenci veliko naučili od Italijanov. Toda njegova teorija se je kasneje razvila v bolj specifično prepričanje: da so bili prvotni naseljenci na območju Slovenije Etruščani. To je temeljilo na članku M. Žunkoviča iz leta 1910, ki je na podlagi etruščanskih arheoloških odkritij v Sloveniji izdelal zapleteno teorijo. Plečnik je v svoje delo vpletel svojo različico etruščanskih arhitekturnih elementov, kot da bi želel konkretno opredmetiti teorijo, ki je imela le zanemarljive arheološke temelje.

Plečnik je v Rimu preživel tri mesece. V tem času je pisal bratu Andreju, naj mu pošlje fotografijo ljubljanske mestne pokrajine, da bi lahko v Rimu razmislil o strukturi mesta. Ker je leta 1895 močan potres uničil velik del Ljubljane, so mestne oblasti prosile za predloge za obnovo mesta. Čeprav Plečnik ni posredoval predloga, je pa že razmišljal, kaj bi lahko storil, če bi imel možnost sodelovati pri obnovi – želja se mu je v kasnejših letih izpolnila.

Izkazalo se je, da je v času katastrofe, kot je bil ta potres, dobro, da je bila Slovenija pod oblastjo Habsburžanov. Ljubljana je z ugodnimi posojili iz Dunaja lahko zbrala sredstva za obnovo mesta. Županov urad je objavil odprt razpis za načrte za obnovo mesta. Župan Peter Graselli je stopil v stik z avstrijskim arhitektom Camillom Sittejem, avtorjem ugledne knjige o urbanističnem načrtovanju, ter ga prosil, naj predloži načrt za obnovo mesta.

Camillo Sitte je bil vodilni strokovnjak na področju teorije načrtovanja mest in urbanističnega razvoja. Potoval je po Evropi, da bi ugotovil, kaj naredi mesta prijetna in nemoteno delujoča. Njegov glavni dosežek je bila publikacija iz leta 1889, Der Städtebau nach seinen künstlerischen Grundsätzen (Načrtovanje mest po umetniških načelih). V njej se je zavzel za mesta nepravilnih oblik (ne na mreži), polna prostornih trgov, posejanih s spomeniki. Druge Sittejeve teorije načrtovanja mest vključujejo občutljivost za estetiko, ne glede na zgodovino območja, z idejo, da morajo novi urbanistični načrti upoštevati sodobne potrebe in estetiko, ne pa biti hlapčevsko vezani na zgodovino. Zagovarjal je vijugaste, srednjeveške mestne načrte, ne pa sodobne prometno usmerjene mreže. Menil je, da spomeniki, denimo kipi in cerkve, ne smejo biti izolirani, temveč postavljeni sredi mestne pokrajine, da so dosegljivi pešcem. Raje je imel mesta, ki so sledila atenskemu zgledu, vključno s forumom in agoro. To je ideja, ki jo je Plečnik skoraj v celoti sprejel.

Predloge za obnovo mesta sta posredovala Camillo Sitte, ki je bil povabljen, in Maks Fabiani, ki ni bil povabljen, a je kljub temu predložil načrt. Fabianija bomo podrobneje obravnavali kasneje. Mestni svet je na koncu za glavnega urbanista izbral prav njega.

Plečnik ni imel nobene neposredne vloge pri popotresni obnovi. Šele po vrnitvi v Slovenijo iz tujine leta 1921 je začel delovati v mestu. Od tega trenutka do smrti je imela gradnja Ljubljane skoraj v celoti Plečnikov pečat. 

V Rimu lahko vidimo znake, da je Plečnik začel o sebi razmišljati kot o pomlajevalcu arhitekture Slovenije in njenega glavnega mesta. Eden od razlogov, da je brata prosil za razglednico Ljubljane, je bil ta, da je lahko začel razvijati lastne idejo za njeno rekonstrukcijo. Pozorno je spremljal proces obnove Ljubljane, dokler ni začel sam prispevati k njemu.

V tujini se je Plečnik zagotovo uveljavil in prišel do samoopredelitve. Zapisal je: »Imamo svojo prvotno silo, a tudi mi bomo morali za to še nekajkrat v Rim, ter da je »v Rimu in Firencah videl preveč lepote.« Posledično ga po vrnitvi v Wagnerjev atelje leta 1899 ni več zanimala secesijska arhitektura ali art nouveau. Od vseh njegovih zgradb bi lahko samo za Langerjevo vilo rekli, da je pod močnim vplivom art nouveaja. Zacherlova hiša ima tudi elemente art nouveaja, vendar je ne moremo šteti za primer tega gibanja.

Med številnimi zgradbami, ki so bile za Plečnika na njegovem potovanju še posebej pomembne in so nanj vplivale, so bile v njegovih pismih in zapiskih poudarjene naslednje: Kupola Stolnice svetega Marka v Benetkah; fasada vile Federica Zuccarija v Rimu, ki je v opeko vključila drobce kamnov, in Palladijeve vile v Benečiji;  kupola Teodorikovega mavzoleja v Raveni, Peruzzijeva Palazzo Massimo alle Colonne v Rimu, občudovanje katere ga je pripeljalo do semperskega sklepa, da so sodobni materiali nepomembni, da sta opeka in kamen večni medij za trajno, pomembno arhitekturo: Basilica della Santissima Annunziata; Michelangelova Laurentianova knjižnica v Firencah, o kateri je Plečnik zapisal, da je »Michelangelo pokazal, da je celo stebre mogoče spremeniti,« kar je cilj, ki si ga je Plečnik zadal v svoji vse življenje trajajoči ljubezni do preoblikovanja stebra. Plečnikove skicirke so polne manierističnih in baročnih motivov. Renesančne in romanske strukture, ki jih je videl, so nanj naredile manjši vtis ter so v manjši meri vplivale na njegovo delo, medtem ko je v mnogih poznejših Plečnikovih delih, zlasti tistih, ki so nastala v Sloveniji, mogoče opaziti poklone italijanski manieristični in baročni arhitekturi.

Po srečanju s sredozemsko Italijo je Plečnik iskal nekakšno združitev novih spoznanj s svojo prejšnjo nagnjenostjo do germanske kombinacije racionalizma z misticizmom. Plečniku se je začelo zdeti, da lahko Slovenija, dežela med Sredozemljem in germanstvom, predstavlja prostor, ki tako fizično kot teoretično, v smislu občutka vzdušja (stimmung), prepleta to dvoje. Domovina mu je ponudila paleto, na kateri je lahko ustvaril svojo idealno združitev italijanske čudežne dežele sredozemskega manierizma in baroka ter elementov Semperja, Wagnerja in secesionističnega Dunaja, s katerimi je odraščal.

Slovenija se je fizično res nahajala med Italijo in Avstro-Ogrsko, toda ali je res predstavljala združitev ozračja dveh različnih kultur ali pa je Plečnik ta koncept dobronamerno vsilil svoji domovini ter ga uresničil s svojimi arhitekturnimi stvaritvami, je odprto in fascinantno vprašanje. Je v Sloveniji vedno prevladovalo vzdušje, ki je bilo preplet Sredozemlja in Tevtonije? Ali pa ga je Plečnik v svoji domovini iskal, ga projiciral nanjo in ga nato uresničil, ko je dobil priložnost ustvariti tako količino del, da je postal slovenski narodni arhitekt?

Plečnik je prekinil svoje potovanje, ko je v Parizu po potovanju po Italiji izvedel, da mu je umrla mati. V Ljubljano se je vrnil zgodaj poleti leta 1899.

Preskočimo v času naprej v leto 1919, ko je ustanovitev Univerze v Ljubljani skupaj z nakupom stanovanja Plečnikovega brata Andreja Jožetu Plečniku omogočila bivanje v domačem kraju in zaposlitev – poučevanje arhitekture na univerzi. Po potresu leta 1895, ki je poškodoval ali uničil okoli 15 odstotkov središča Ljubljane, so bili potrebni arhitekti za obnovo mesta. Ljubljana je imela srečo, da je bil Plečnik na pravem mestu ob pravem času. Njegovo delo je bilo tako napredno in izrazito, da večina slovenskih politikov še ni bila pripravljena na njegovo vizijo. Lahko pa se je zanesel na Matka Prelovška (vodja ljubljanskega mestnega gradbenega urada v letih 1914–1937) in Franceta Steleta (1886–1972), ki sta mu stala ob strani kot prijatelja in odločna podpornika. Dobro in učinkovito so sodelovali ter se pogosto izognili utrujajoči in počasno premikajoči se birokraciji.

Ta čudovita knjiga torej predstavlja poglede Plečnika in Steleta na Plečnikov čas v Italiji, kaj je videl, kaj si je o tem mislil in kako je to vplivalo na njegovo kasnejše delo. Hvaležni smo lahko za kanček analogne lepote v našem digitalnem času.

Knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, 1898–1899, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.