»The word (art) must be redefined – all mutants and the
New babes born sans eyebrow and tonsil-outside logic-
Beyond mathematics …any man who extends beyond the
Classic form is a nigger-one sans fear and despait-one
Who rises like rimbaud beating hard gold rythumn outta
Soft solid shit-tongue light«
V nedeljo se bodo ljubljanske Križanke zavile v zvok in duh New Yorka, hotela Chealsea ter v atmosfero sredine 70. let prejšnjega stoletja. To zaveso bo s prodornim in iskrenim glasom, z zvočnostjo besed in udarno glasbeno kuliso nad nas spustila Patti Smith. S temi besedami bi lahko opisali Horses, prvi in hkrati kultni album ameriške glasbenice, pesnice, pisateljice, vizualne umetnice Patti Smith. V ozadju njenega glasbenega izraza se že od samega začetka skriva izrazit pesniški izraz, ki je preko besedil in njihovih zvočnosti nedvomno skrivna rdeča nit Pattijine edinstvenosti in večnosti.
Ko je govora o Patti Smith in njenem odnosu do (tudi lastne) poezije, se ne moremo izogniti močnemu vplivu francoskih simbolistov, predvsem Rimbauda, ki je v Ameriki že pri beatnikih predstavljal mitsko figuro in tako imenovanega idola predvsem s svojim odklonom v pesniškem slogu in jeziku, pa tudi s svojim odpadniškim življenjem. Rimbaud je s svojo poezijo dosegel tudi takrat 16-letno Patti Smith. O tem lahko beremo v spominski prozi Pač mulca iz leta 2010 (v slovenščini 2011 izdala založba Modrijan, prevedel Jure Potokar), posvečeni fotografu Robertu Mapplethropu, s katerim je Patti Smith v prvih letih bivanja v warholovskem New Yorku iskala svoj umetniški izraz. O dejstvu, da je poezija tisto primarno na Pattijini umetniški poti, pričajo številne pesniške zbirke, pa tudi njena celotna diskografija, ki je povezana s poezijo, tradicijo simbolizma in mistiko Rimbaudevega življenja.
Patti Smith združuje dva različna kulturna vzorca: poezijo je prelila v popularno kulturo, ki jo v tem primeru reprezentira rock ‘n’ roll. S tem je visoka kultura vstopila v območje takratne družbene deviacije kontrakulturnih gibanj.Rimbaudevi revolucionarni zametki moderne poezije, ki so se izrazili v formi pesmi v prozi in v podobah nerealističnih mističnih mest, so bili iztočnica pri oblikovanju Pattijinega značilnega sloga, z razpršenim sporočilom družbenega odklona, zaznavnega predvsem v iskanju novih načinov umetniškega izraza. Rimbaud je prisoten tako v Pattijinih spominih kakor tudi v poeziji , pri čemer se zdi, da je njegov položaj idealiziran in osnovan na nepojasnljivi povezanosti. O tem priča Pattiina druga neuradna pesniška zbirka iz leta 1973 z naslovom Dream of Rimbaud in cikel pesmi v prozi iz ene zadnjih pesniški zbirk Auguries of Innocence, kjer je bratska povezanost pesnice in glasbenice s pesnikom izražena v simbolistični maniri, preko potovanja po pesnikovih sledovih. Posebej pa velja omeniti njen tretji album Easter (1978): čeprav se v zgoščenki priloženi knjižici največkrat znajdejo besedila pesmi in po možnosti še kakšna slika glasbenika, sta v tem primeru dve pesmi z albuma spremenjeni v poezijo, posvečeni Arthurju Rimbaudu, ki ju spremlja fotografija mladega pesnika v družbi brata Frederica.
Kako v času, ko se umetnost spreminja v potrošni material in s tem v del popularne kulture, najti nekaj, kar bo izhajalo zgolj in samo iz tebe, je vprašanje, ki si ga Patti Smith postavljala od začetka svoje kariere. In mogoče je ravno iz tega prevpraševanja in življenjske izkušnje prišla do spoja poezije in rock ‘n’ rolla, mehke zvočnosti besed in udarnega zvoka električne kitare. Tako je začela leta 1971 z literarnim performansom na newyorškem pesniškem forumu in tako je vse do danes nadaljevala.
»V svojih obdobjih pobitosti sem se spraševala, kakšen smisel ima ustvarjanje umetnosti. Za koga? Ali navdihujemo Boga? Ali govorimo sami sebi? In kakšen je končni cilj?… Hrepenela sem po poštenosti, pa sem odkrila nepoštenost v sebi. Zakaj naj bi se zavezala umetnosti? Za samorealizacijo ali kar tako? Zdelo se je popustljivo prispevati k preobilju, če človeku ni ponujeno razsvetljenje.«
