»Mesto je staro in tudi hiše v njem so stare. Najstarejši del ima svoje jedro v štirikotnem Glavnem trgu, iz njega izhajajo na vse strani pravokotno se križajoče ulice starega mesta: Koroška, Vetrinjska, Gosposka. Od tod sega središče mestnega življenja še ob Aleksandrovi cesti proti glavnemu kolodvoru in preko reke na jug. Severno od tod se širi uradniški del z novejšimi uradnimi poslopji, šolami in stanovanjskimi hišami z zelenjem, širokimi drevoredi, vrtovi in parki, ki pridejo zlasti do izraza v vilskih četrtih pod goricami. Na jugu in vzhodu, zlasti v Magdalenskem okraju, so delavska naselja ter industrijski in vojaški objekti. Veliko je tudi barakarskih naselij zaradi naglega priseljevanja. Eno teh naselij prebivalci imenujejo Abesinija.«
Drago Jančar, Severni sij, 1984
***
Maribor je eno tistih mest, ki se v slovenskem leposlovju velikokrat pojavljajo. Kako in kdaj je postal otožen, doživel vzpon in razpad industrije, kako je zabredel v vojni, se soočal z depresijo, koliko ljubezni ga je že preželo in kako močno je povezan s kaznivimi dejanji – vse našteto in še marsikaj najdemo v romanih, kratkih zgodbah, ne nazadnje in včasih posledično pa tudi v kakem filmu.
Z (mariborskimi) romani se lahko pomudimo na različnih ulicah in se napotimo v katero od zgradb, omenjenih v zgodbah. Drago Jančar, leta 1948 rojen v Mariboru, je otroštvo preživel v delavskem predmestju Studenci … in leta pozneje svojemu mestu postavil literarni spomenik. V času Evropske prestolnice kulture 2012 so po Mariboru zasvetili svetlobni napisi z naslovi njegovih del. Leta 2021 (s ponatisom leta 2024) pa sem z Dijano Božić ustvarila prvi literarni zemljevid, posvečen Mariboru (Društvo za sodobno umetnost X-OP) in romanu Severni sij, prvič izdanemu leta 1984 pri Pomurski založbi.
Zemljevid Po mariborski poteh Josefa Erdmana povezuje točke, po katerih se v romanu sprehaja, tava in išče glavni junak. Literarni zemljevid smo krstili na terenu – na literarnem sprehodu. Že na prvi predstavitvi sem skupino udeležencev vodila po poti, ki je danes del »Jančarjeve poti«. Začne se na Glavni železniški postaji, na kateri se v Severnem siju 1. januarja znajde protagonist Erdman. Njegova in naša pot se nadaljuje na Grajski trg, kjer prebiram odlomke o kinu (ki je pozneje postal Udarnik) in o pričakovanju severnega sija.
Nadaljujemo pri hotelu Orel, prav tako pomembni točki v Jančarjevi književnosti. Preberem nekaj odlomkov iz Severnega sija, opisov drsečega sveta na pragu druge svetovne vojne, eno najbolj dovršenih in natančno izpisanih stanj tesnobe, ki ga je mogoče prebirati v slovenskem leposlovju.
Ustavimo se tudi pri Glavni pošti blizu stolnice, kamor v romanu v pričakovanju pisma prihaja Erdman. Iskanje otroške želje, spomina, žoge, za katero se izkaže, da je planet Zemlja oziroma svet, ki ga v rokah nosi kipec angela, se nadaljuje pri Alojzijevi cerkvi. Pred njo ali v njej spregovorim o nenehni želji in spominu, ki je prelisičil Erdmana. Kako zlahka se je dal ujeti na podlagi preproste otroške domišljije – a zdaj je prepozno.
Naša pot se nadaljuje do Lenta in Drave. Prebiram odlomke o mestu, ki so tudi čisto faktografski. Prav tako se mi zdi pomembno, da predstavim Lent in Dravo kot pomembni sidriščni točki mesta v tistem času. Običajno tukaj pot sklenem, jo pa še dopolnim z delom o trafiki in znamenitem Turku ter z razmislekom o časopisih in možnosti dostopanja o njih leta 1938. Če je možnost, pot nadaljujemo še do te literarne postojanke.
Rada poudarim, da je bil Maribor v Erdmanovem času mesto več jezikov, nazorov, idej … in da je nemir brbotal po vsem mestu. Če nam različne popevke govorijo o Mariboru kot ležernem mestu, polnem veseljaškega odnosa do življenja, Severni sij portretira eksistencialno stisko posameznika. Andrej Brvar govori o Mariboru kot »mestu spodrezanih korenin« – no, ta spodrezanost se je scmarila globoko v Erdmanovi osebnosti že mnogo prej. Samo nekaj naključij in stanje duha v tistem obdobju njegovega postanka – pa je postal tragični junak te zgodbe!
***
Drugi literarni zemljevid, naslovljen O ljubezenskih sledeh, je posvečen Jančarjevemu romanu In ljubezen tudi (Beletrina, 2017). Z Dijano Božić sem ga ustvarila lani (ponatis 2025, oboje Združenje KODA MODRO), zajema pa Maribor in okolico. Literarni sprehodi in poti so raznoliki in jih prilagajam skupinam, odvisno od tega, ali si želijo daljših ali krajših različic.
Letos je ta roman na maturi, zato so gimnazije pogosto izbrale Jančarjevo pot. Naše poti se najpogosteje začnejo pri glavni avtobusni ali železniški postaji, kjer se prav tako lahko sklenejo. Tukaj se posvetim predvsem zadnjemu delu zgodbe Sonje Belak v romanu in njenemu neuresničenemu življenju. Omenim tudi gostilno Vlahovič, v kateri obeduje Ludwig Mischkolnig.
Pot nadaljujemo do Mestnega parka in promenade, kjer spregovorim o problematiki izdajstva v okoliških krajih, ki jih je tudi prizadela druga svetovna vojna. Prebiram odlomke o Mischkolnigu in njegovi materi (včasih pot vodim do Treh ribnikov), Sonji in Valentinu in Tomšičevem drevoredu ter posledično Njeni ulici. Stopimo do Prve gimnazije Maribor oziroma Trga generala Maistra 1, kjer skupini predstavim Maribor pred drugo svetovno vojno in med njo. Ob kipih generala Maistra in Josipa Jurčiča poudarim tudi poseben položaj Maribora. Res je, vedno je sprejemal drugače misleče –pozabiti ne smem niti, denimo, Karla Destovnika – Kajuha.
Na tej literarni postaji predstavim še življenja tistih, ki jih vojna ni toliko ranila, življenje je teklo naprej. Ker nas poti vodi mimo nekdanjega kina Partizan, predstavim kinematografijo, ki jo omenja Jančar v romanu in sva jo z Dijano Božić upodobili na literarnem zemljevidu.
***
Pri naslednji točki, pri kavarni Astoria, predstavim mariborsko peterico (France Forstnerič, Marijan Kramberger, Tone Partljič, Andrej Brvar, Drago Jančar) in Žarka Petana, po čigar scenariju je režiser Jože Pogačnik posnel film Kavarna Astoria (1989).
To povežem z vojno in s ključno fotografijo na naslovnici romana In ljubezen tudi. Pri tem je pomemben začetek samega romana – s prebranimi odlomki želim poudariti pomen te dogajalne točke, ki je navdihnila, se razvila v celoten roman. V bližini je kavarna Ilich, v katero v romanu zahajata Sonja in Valentin, zato jo bodisi pokažem bodisi se sprehodimo do nje.
Nadaljujemo do hotela Orel, nato gremo po Gosposki, mimo nekdanje knjigarne Obzorja, v katero je šla leta 1984 v romanu Sonja. Literarni sprehod sklenemo (včasih pa začnemo) prav pri Veliki kavarni, v kateri se Sonja sestane z »Ludekom«, pri čemer ne gre brez razlage o tistem času in o tem, kaj je kavarna pomenila med drugo svetovno vojno. Sestanek z esesovcem in vzdušje med likoma nakazujeta Sonjino pripravljenost in željo, da bi iz zapora rešila »svojega« Valentina.
Pot Po ljubezenskih poteh Sonje in Valentina lahko nadaljujemo še do Univerzitetnega kliničnega centra Maribor oziroma do mariborske bolnišnice, v kateri v romanu zdravi dr. Belak, Sonjin oče, in se seznanimo, kako je bilo mogoče skrbeti za ranjene partizane na Pohorju. Naštejem še druge kraje, omenjene v romanu, in pogovorimo se o tedanji – in sedanji – krutosti sveta.
In o preživetju. Kakor beremo v romanu In ljubezen tudi: »Ko veš, da boš preživel, zdaj je Valentin to zagotovo vedel, takrat opaziš brstje na drevesih, cvetlice, ki poganjajo iz zemlje.«
***
- Aleksandrova cesta in frančiškanska cerkev:
»Sam je stal ob zidu na Aleksandrovi cesti in ni se mogel načuditi silni in bobneči tišini tega jutra, tišini, ki je s svojo drhtavico lebdela nad Mitteleuropo, odzvanjala od sten praških ulic ter spodaj neslišno plala in grizla bregove Devina. Gledal je tja proti frančiškanski cerkvi in čakal, kdaj bo udaril kak zvon tam gori. To je bilo zgodaj zjutraj prvega januarja tisočdevetstoosemintridesetega.«
(Drago Jančar, Severni sij)
- Železnica:
»Mesto je pač postavljeno na svoj prostor, na pol poti med Dunajem in Trstom stoji in s svojimi ulicami in hišami, saloni in beznicami, gostišči in svetišči, zapori in bolnišnicami, norišnicami in mrtvašnicami čaka na svoje in tuje, na prišleke in potnike. Vsakdo lahko izstopi iz vlaka, kadar se mu zahoče.«
(Drago Jančar, Severni sij)
- Pošta:
»Proti večeru me je vleklo na pošto. Hotel sem vprašati, kaj je z odgovorom.«
(Drago Jančar, Severni sij)
- Alojzijeva cerkev in Židovska ulica:
»Na zahodni strani Glavnega trga je za velikimi železnimi vrati in nekoliko pomaknjena v notranjost kamnitega dvorišča cerkev svetega Alojzija, na vzhodni strani trga pa je skrita Židovska ulica in pod njo opuščena sinagoga. Na sredi med obema je kužno znamenje.«
(Drago Jančar, Severni sij)
- Pohorje:
»Skušal sem si predstavljati, kako poje in buči veter zgoraj na Pohorju, kjer so neskončni gozdovi, kako vršijo pohorske smreke svoje zategle pesmi. Skušal sem si predstavljati, kako jo je strah teh pesmi in kakšen je tedaj njen pogled.«
(Drago Jančar, Severni sij)
