Če ste se peljali po avtocesti proti Italiji, ste verjetno na poti kdaj pa kdaj prehiteli do vrha nabasane kombije in razmajane avtomobile z romunsko registracijo, ob tem pa pomislili, ups, tile se ukvarjajo z nekakšnimi nečednimi posli. Ko ste uspeli zajeziti moč zakoreninjenega stereotipa, ste najbrž uvideli, da je tem cestnim nomadom skupno eno – stremljenje po boljšem življenju.
Čisto mogoče je, da je podoben miselni tok služil Sebastijanu Preglju kot navdih za njegov najnovejši prozni izdelek Pod srečno zvezdo, ki je konec lanskega leta izšel pri Cankarjevi založbi. V prvem poglavju romana se namreč spoznamo z mladim romunskim parom, Dumitrujem in nosečo Luminito, ki se iz domovine peljeta v prestolnico »obljubljene« Italije, kjer želita začeti znova. Po spletu neprijetnih okoliščin namesto v Rimu pristaneta v starem, utrujenem Trstu, dobesedno fizično ponižana in oropana sanj. Nezavedno jima bralec hitro postane naklonjen, ravno obratno reakcijo pa v njem vzbuja njun krvnik, v policijsko uniformo zakrinkano utelešenje zla, Gianfranco. Na liniji dobro–zlo, kjer sta ekstrema dodeljena dobrohotnima Romunoma in medicinski sestri Svetlani, na drugem koncu pa demonskemu rasistu in šovinistu Gianfrancu, svoje mesto vmes najde še obilna paleta protagonistov, ki so med seboj povezani po nekakšnem naključju: mehanik Botticelli, njegova nezvesta žena Pierina, ljubček Črni Antonio, nekrofil Angelo, Svetlanin ostareli stric idr. Usodam vseh je skupno eno: nad njimi bdi nesrečna zvezda.
Pregelj je zopet pokazal, da so bile uvrstitve njegovih romanov med finaliste za kresnika (Leta milosti, Na terasi babilonskega stolpa, Mož, ki je jahal tigra) upravičene, vsaj če gledamo skozi prizmo njegove pripovedovalske veščine. V romanu zelo spretno krmari med različnimi tipi pripovedovalcev, kar mu omogoča osvetlitev zgodbe iz več zornih kotov oziroma perspektiv. Izbira večglasja, ki ga dopolnjujejo časovni preskoki, pa ne povzroča konfuznosti, temveč doprinese k večji meri dinamike zapisanega. Bralec, no ja, predvsem tisti, ki hkrati pokriva tudi vlogo kritika, se mora zato vztrajno kontrolirati, da ga ne zanese zgolj v rapidni beg za črkami v napeti želji po vedeti, kaj sledi. Ko se vendarle zaustavi, ga nekoliko zmoti klišejska, že neštetokrat videna obravnava oseb. Kako dobro nam je na primer že iz sveta filmske umetnosti znan lik policista (ali koga drugega), ki je bil nekoč zgleden in dober, kasneje pa ga je zaneslo v izkoriščevalca pozicije moči. Če banaliziram: tudi Darth Vader je bil nekoč Anakin Skywalker. Na drugi strani sta žrtvi, torej Romuna, skrajno dobri, mili osebi skorajda brez napak. Edini pravi kleni Slovenec v romanu, Svetlanin stric, pa, dvakrat ugibajte, živi v preteklosti in diha za maščevanje. Bivši Tigrovec je goreč sovražnik italijanskih fašistov, do skrajnosti prignan prototip zavednega Primorca oziroma karikirana fikcijska reinkarnacija našega Borisa Pahorja. In spet smo v okvirih stereotipa, saj se zdi, da, ko gre za opisovanje zimzelenih Primorcev, obsesiji s fašisti ne more priti do živega nobena druga idejna alternativa.
Ko že kaže, da Trstu ni pomoči, da so živalski goni prevladali, da je krščanski pekel razpočil zemljo in se razlezel po tem od vseh pozabljenem pristaniškem mestu, se Pregelj zateče k svojemu priljubljenemu posegu – vdoru fantastike. Če je bil avtorjev namen presenetiti bralca in za trenutek preprečiti njegovo identifikacijo z romaneskno realnostjo, mu je gotovo uspelo. V stilu deux ex machine se kar naenkrat prikaže zvezda, tista religijsko zaznamovana zvezda z repkom, poimenovana Tržaška repatica, katere prihod je napovedan že v uverturi v roman. Grob rez v realno, nekakšen odmev oziroma utelešenje naslova, ki deluje nekoliko preveč umetelno, zemeljskemu peklu priskrbi svoj biblični antipod na nebu. Vendar ta zvezda pade, zdrsne navzdol in izgine za robom neba, kot bi padla v morje. So nebesa/angel padla na zemljo? Tega ne vemo, vendar se začenjajo počasi stvari postavljati na svoja mesta, kar je tudi naslov enega izmed končnih poglavij. S čudežem in po čudežu postane, vsaj za nekatere, življenje lepše.
Čeprav zapisana zgodba steče kot voda po grlu, ostaja po zaključku bralske ekspedicije okus podoben tistemu, ki ga vzbudi zeleni čaj, v katerem smo predolgo namakali filter vrečko. Res je, da romanu ne moremo oporekati aktualnosti, družbene kritičnosti, predvsem opozarjanja na neprijazno sprejemanje emigrantov mame Evrope in na vztrajno toleranco do tlečega rasizma in sovraštva do tujcev, pa vendarle. Epska kompozicija se zdi kot obrtniško odlično režiran holivudski film, kjer je prostor odmerjen akciji, ljubezni, seksu, sočutju in raznim obračunavanjem, psiha nastopajočih pa je izrisana po modelih iz kakega psihološkega učbenika. Medtem ko zremo v ekran, resda pozabimo na čas, vendar že čez minuto o vsebini ne razmišljamo več. Škoda, ker potencial je velik.
