Zgodila se je ulica. Tudi v poeziji. Branje tovrstne poezije v današnjem času odpira mnoga videnja … Predvsem cikličnega ponavljana.
Matej Krajnc, pesnik, pisatelj, prevajalec, kantavtor, ki je prvo pesniško zbirko izdal že v osnovnošolskih klopeh, je leta 2002 postal najmlajši član Društva slovenskih pisateljev, svoja dela pa reproducira brez premorov. Kljub še vedno prisotnemu stereotipu o trpečem pesniku Krajnc pravi, da je vesel, ko piše, humor in ironija pa sta poleg tega nujna. V ospredju stoji sonetna oblika, samo do leta 2007 je ustvaril preko 1000 sonetov.
Nemalo svoje poezije je kot kantavtor tudi uglasbil. Pesmi za gospodarsko krizo so ena takih pesniških zbirk: najprej je izšla kot album, šele nato kot knjiga. Zato jo je treba brati skupaj s ploščama, kot je v spremni besedi zapisal Viki Baba Brusli. Pesniška zbirka namreč vključuje istoimenski album, poleg njega pa še album Baskerville, ki je nadgradnja Pesmi za gospodarsko krizo.
Viki Baba Brusli zbirko opredeli kot seciranje družbenih in osebnih deviacij, ki jih povzroča aktualni čas gospodarske krize. Poleg rimbaudovskega simbolizma, utrinkov beatniške estetike in modernističnih postopkov v zbirki mrgoli kopica referenc; od Hanka Williamsa do Mojstra Jake, Martina Krpana, Johna Wayna, Woodyja Gurthija in predvsem Boba Dylana, ki mu je zbirka tudi posvečena.
Kljub specifični tematiki gre za pretanjeno zbirko, na mnogih mestih satirično in ironično, predvsem z napotki za življenje, ki so vezani na mentaliteto vodilnih ali sistema – »Gremo glino žgat na polje in koruzo rast – kdor nakrade več koruze, slava mu in čast!« –in s predstavo situacije na naših tleh v aktualnem času – »Glumači so rejeni, igralci pa koščeni, kič drag je in prestižen, umetnost je poceni, strok česna le s težavo vampirjem vetra daje, Krpana pa že lahna sapica zamaje …«
Avtor se nemalokrat postavi v vlogo voditelja, satirično govori o veri v svoj prav in o podobi človeka, ki mora ne glede na ozadje delovati dostojno in spoštovati zapovedana pravila. Tudi (zanje) nepomembne praznike preprosto izbrišejo iz koledarja. Svet se zdi vodilnim lep in urejen, medtem ko ljudje na ulici protestirajo, hkrati pa mnogi častijo prav tistega, ki zase nagrabi več, ker je posledično oblasten in močan. V zadnjih stihih se ponavlja sklepna misel o človeku ali o situaciji ljudstva, ki je brezupna: »Kako tako vroče v hipu je postalo? Ležim oblečen, v upanju, da se mi lepše bo sanjalo … A veter se krepi, še dobro, da ga ne zanima, kam … In mrak sobo razsvetli na praznik promiskuitetnih gardedam.«
Tudi sam pesnik se je že utrudil in odločil za molk, a ni zdržal prav dolgo, ker se je ob hoji po zemlji venomer izgubljal v grmovju. Kdor bo prvi klonil, bo nagrajen, ostali bodo dehidrirali, kar je boljše, pravi avtor, kot počasno umiranje, ki smo mu priča na vsakem koraku. Opazuje celo sam Triglav, če je sploh še isti, če še ima vse tri vrhove po vsem tem krčenju sredstev. V isti sapi omenja ene in iste postopke, ki se ponavljajo skozi stoletja, nove so le finese.
V pesmi Gospodar Krajnc izrazi strahospoštovanje do vodilnega, ki ga opiše kot najvišjega in vsemogočnega zlobneža. Če oblasti družba ne paše, jo spremeni, secira in kalupira. Veliko je govora o nekom, ki pride, hoče lastno hvalo, se dela učen, ljudje mu verjamejo, pograbi, kar se da, potem pa gre in za njim pridejo drugi, isti. Pri pesmi Carpe diem si končno oddahneš in čakaš na rešitev, ki pa je ni. Ironičen naslov govori o užitku ne glede na ceno, o izseljevanju, o nazadovanju in o uničenju. V pesmi Bob sedi na veji Dylan na vereji se Krajnc dotakne problema kantavtorstva, predvsem pa »mučenikov« (ki jih ponovno ironizira) – tistih, ki nakradejo, kar se le da, ko se zadeva obrne, pa mile volje prestopijo na drugo stran. Za »dračje« nič ne ostane. Neprestano opozarja na skrivnosti in na vse, kar povlečejo za sabo, kjer se dotakne tudi problema družinske mafije. Vsi smo klonili kapitalizmu, vse, kar je Hank Williams zapel, se danes uresničuje. Obenem gre za počasno umiranje in za vprašanje, ali ga bodo po smrti imeli na vesti. A umiranje prehaja že v navado.
Kanček upanja je zaznati v pesmi Ne dotikajte se mojih krogov, gre pa resnično za kapljico. Avtor namreč želi, da v njegov krog ne vstopa tlaka vseh drugačemislečih, torej nekje je še nekdo, ki ni popolnoma pohujšan. Prepozno bo zvoniti, ko bo vse potujčeno in kultura uničena. Ne zavedamo se, kaj prihaja, včasih so premalo težke pesti, kajti prihodnost se hrani z gnilobo in takrat bodo pesti jeklene, kot pravi.
Proti koncu pesniške zbirke pesmi opozarjajo na upor. Govora je o ljudstvu, ki bi rado spregovorilo, predvsem v pesmi Pri mestnem urarju je mlin. Kdor je kaj ustvaril, ima okrog sebe voluharje, ki želijo vse to uničiti in ljudem dati, kar je minimalno potrebno za životarjenje. Mafija je vsepovsod in skrivnosti so z drugimi skrivnostmi zakrite. Hkrati spregovori o državi, ki ni več socialna, kjer oblast novinarjem leze v rit in kjer je za revne bolje, da utihnejo, celo zaspijo.
Tematiko ironično sklene z Zadnjo pesmijo za gospodarsko krizo, kjer govori o lepem svetu, ki ve, kako zmagovati ali goljufati. »Lepota« sveta pritiska na nas, a šele ko kriza res pride, kličemo tisto pristno, pravo lepoto nazaj. Kakorkoli – ko tonemo, je še vedno važno, kako tonemo: »Povej, kako stopaš, in povem ti, kdo si!«
S pogosto rimano formo, na več mestih tekočim ritmom, hkrati pa z asonancami, številnimi izpadi, ki so največkrat nemoteči, in vmesnimi pogovornimi besedami, vzkliki ali kakšno kletvico zveni Krajnc sveže in nekonvencionalno. Dobro zvenijo tudi verzi, ki preidejo iz notranje v običajno rimo: »Odkrij klobuk in skrij denar, glej, prihaja gospodar.« Ponekod pa iz ritma skoči vrstica, ki bi ob zamenjanem besednem redu zvenela bolje. Ne trdim, da Krajnc tudi teh izpadov ne ustvari nalašč, a žal delujejo neprepričljivo. Izmikanje formi gotovo vdahne aktualnost strogim rimam in tekočemu ritmu, a vselej ni upravičeno, temveč moteče, kar je pri Krajncu prisotno predvsem tam, kjer rigorozno sledi predpisanemu ritmu, nato pa iz njega izpade, običajno samo na enem mestu.
Najpogosteje se Krajnc drži osemvrstičnic s pogostim štirivrstičnim refrenom, ki v glasbi absolutno zaživi mnogo bolje kot na papirju. Posledica kantavtorstva so tudi ponavljajoči prvi verzi, vzkliki in končne dvo- ali trovrstičnice, ki na mnogih mestih učinkujejo kot refren ali vsaj kot glavno vodilo pesmi, ob katerih si brez globljih poglabljanj predstavljamo kitaro.
Izredno močna je pesem Divji zahod, ki riše predstavo okolja, v katerem smo, in sicer skozi ujetost v film, ki je zrežiran in katerega scenarija se strogo držimo. Že s samim ritmom nas pobaše na konja, ki galopira skozi celotno pesem in se tudi na koncu ne ustavi. V prvem delu aktualno življenje vstavi v film o divjem zahodu, v drugem pa nagovori bralca: »Nikar ne obešaj klobase na prag, medtem ko pred nosom ti ropajo vlak.« Na koncu krožno zaključi s ponavljajočo igralsko zasedbo in s scenarijem, ki se vse bolj in bolj poenostavlja: » … z veseljem greš v kino znova vsak dan in prideš na koncu ven prerešetan.«
Poleg Divjega zahoda je vredno izpostaviti tudi pesem Baskerville, ki označuje Slovenijo, in pa pesem Post, ki je ena najboljših v zbirki. Lahkoten ritem, asociacija na krščanski post, v resnici pa zgodba o novih varčevalnih ukrepih in zgodba o izginulem denarju, ki se konča tragično – » … bog nas kliče: dragi, mili, niste se dovolj postili … « – in s tem napoveduje prihodnost, je nedvomno pesem, ob kateri se bralec pomudi nekoliko dlje.
Pesniška zbirka z nogami trdno na tleh ob vsakem vnovičnem branju odpira nova in nova vprašanja. Smiselno razporejene pesmi skozi zbirko ustvarjajo gnev, ki prerašča v uporniško gibanje, z mislijo na emigracijo, a s cikličnim zaključkom. Redko se dejansko kaj zgodi. Zanimivost zbirke pa je nedvomno njena neemocionalnost, ki pa hkrati vzbuja nemalo emocij, ki so najbrž odvisne od posameznega bralca. A tu ne gre zgolj za gospodarsko krizo, daleč od tega. Gre za izvir gospodarske krize. Gre za krizo ljudi, krizo vrednot in krizo poštenja. Resnična tragika zbirke pa je tragika domačnosti, saj lahko nedvomno v čisto vsaki pesmi tako ali drugače najdemo nekaj svojega.
Matej Krajnc: Pesmi za gospodarsko krizo. KUD Lema 2012, 51 str., 12 €.
