Mislila sem, da bom lahko to razdelala nekoč v prihodnosti, toda ker gre za vprašanje jezika, ključnega medija, v katerem ustvarjam in s pomočjo katerega komuniciram s svetom, naj to storim že v tem trenutku. Gre za mojo domnevno pripadnost popotniškim duhovom. Od Andreja Moroviča do Sonje Porle. Hvalabogu, ne od Križnarja do Šeruge. Vsaj ta obskurnost mi je prihranjena. In prihranjena mi je verjetno ravno zaradi jezika. Dolgih, predolgih stavkov v Sušni dobi (Beletrina, 2012), ki skušajo v romanu V visoki travi (Beletrina, 2009) nekoliko pretenciozno imitirati Javierja Máriasa in vizualizirano govorico Jehude Amihaja. Dobro, potem je tu še pokrajina, ki uokvirja dogajanje. V Visoki travi pogled iz zraka, veliko zelene, valovanje (še) nepokošene trave, medtem ko iz zadnjega romana diši po zažganem perju feniksov, ki opotekajoče preletavajo osušeno pokrajino.
Nekje sem prebrala, da naj avtorji ne bi bili sposobni presojati lastnih del, da jim potopitev v sredico vesolja odvzame zmožnost racionalnega dojemanja (tu seveda še vedno prevladuje romantična misel, da je pisanje stvar navdiha in ne, kot je v resnici, matematike, strukturiranja, izločanja), toda – z vsem spoštovanjem – literarni kritik, ki ne opazi svojevrstne ritmike jezika (recimo v Sušni dobi), ki jo med drugim povezujem tudi z odprtim prostorom puščave in sploh poseljevanjem »velikih kosov« drugega prostora v meni, ter stavijo le na avtorjevo (mojo) začasno in neobvezujočo prestavitev v drugo okolje, na kratko, popotniško avanturo, ni vreden trzljaja z očesom.
Preden se spustim v razpredanje o tem, kako v mestu Bobo Dioulasso na jugozahodu Burkine Faso, kjer s svojo družino občasno bivam, jezik na čuden način stopi iz mene in zavzame neko prihuljeno lego ter me čaka (če ga ne bi začela zgibati kot papir, bi mi, si domišljam, skočil za vrat), naj obnovim prizor iz avtobiografskega dela Aleksandra Hemona Knjiga mojih življenj (Modrijan, 2013). V njem Hemon popisuje Asirca, po spletu okoliščin rojenega v Beogradu, s katerim je v enem izmed čikaških barov igral šah in je nekoč zrohnel nad študentskim parom, ki je pri sosednji mizi blebetal in obilno zlorabljal besedo kao. Šahistoma je šla na živce neprekinjena praznina njune izmenjave, dokler ni Asirec eksplodiral: »Eno uro že govorita, pa nista nič povedala. Utihnita! Utihnita!« Naj je bil Asirčev izbruh še tako šokanten, Hemonu se zdi logičen: »Njemu, ki mu je v grlu za vedno obtičala koščica priseljenstva, se je zdelo narobe, da govoriš o ničemer, ko pa obstaja nenehno pomanjkanje besed za vse grozljive stvari, ki se dogajajo po svetu.« Pred plazom besed, se zdi Hemonu, je bilo treba zaščititi tihi prostor globoko v nas; torej prostor, ki v razcepljenem svetu – drugod – postane edina gravitacijska točka in kjer se nasprotniki držijo pravil, četudi vse drugo razpada.
V mestu Bobo Dioulasso, kjer sem napisala svoja zadnja dva romana, sicer nisem bivala nikoli dovolj dolgo (največ leto), da bi lahko v celoti zaobjela Hemonov stavek: »Pisanje je bil še edini način, kako sem organiziral svojo notranjost, da sem se lahko umaknil vanjo in jo poselil z besedami.« Navsezadnje se še vedno nisem naučila francoščine do te mere, da bi lahko zaslišala notranji zven besed, kaj šele lokalnega jezika (dioula) z vso njegovo simboliko. Edino, kar se je zares priplazilo do mene v drugem okolju, je nekakšna bližina in oddaljenost maternega jezika, primerljiva s pogledom iz zraka. Občutek je, kot če bi me nekdo zaprl v hladilnik ali pa če bi stala sredi prizorišča v enem izmed sodobnih iranskih filmov, usta pa bi se mi polnila s posinjelim puščavskim peskom. Vsak stavek, napisan v drugem okolju, je na ta način iztrgan iz teme in privzema skorajda fizično konotacijo luči, ki si jih tisti, ki manevrira pristajanje letala, jemlje za smerokaze.
Verjetno imam tudi zaradi tovrstnega izstopa iz samoumevnosti jezika nenadkriljiv občutek, da bi bila, ko sem v Ljubljani, raje nekje drugje, in ko sem v Boboju, da sem tam, kjer bi morala biti. Pa pri tem ne gre za to, da bi dvomilijonsko afriško mesto samo po sebi zagotavljalo naseljenost v tišini; ravno nasprotno – ves čas si na očeh: ko vstopiš v lekarno in ti zdolgočasene in od vročine lepljive ženske poklonijo preiskujoč nasmešek ali ko ždiš doma, v prepihani hiši, in bežiš pred pogledi otrok, ki cele dneve prekričijo na zunanjem dvorišču in na vsake toliko vržejo imitacijo žoge na tvoj vrt. V Boboju se ves čas spopadam z vprašanjem, kako naj se – dobesedno – vrnem v tišino, medtem ko se mi v Ljubljani zgodi – razen soočanja z medijskih hrupom seveda –, da po cel dan ne spregovorim z nikomer in kakor mrtva riba začnem odpirati usta šele v drugi polovici dneva.
Potemtakem morda ne gre za jezik niti za njegovo zmožnost transformacije, bodisi ostritev ali nasprotno mehčanje, temveč za zmožnost poseljevanja tišine; s tem ko izstopim iz izrazito individualiziranega prostora, ki je po drugi strani zasut s hrupom (pri tem mislim tudi na časopisne članke, literarne pogovore, delavnice kreativnega pisanja, ki mi odvračajo pozornost), in se v prostoru, ki ga pregovorno in stereotipno beremo kot hrupnega, torej kot alegorijo povnanjenosti, trudim, da ne bi izgubila zaslutenega stanja tišine, pridobim možnost, da ujamem šepet. Povedano drugače: z bivanjem v Afriki se zavestno podam v stanje, ki mi omogoča dostop do neizgovorljivega, in čeprav moja situacija ni primerljiva z vojno ali grožnjo obstoja, mi je mesto Bobo Dioulasso, poleg vsega drugega, dalo tudi ljubezen (do moškega). Čudno iskrivo, vendar nežno, na trenutke zatemnjeno, hkrati tudi vsemogočno in brezkompromisno.
In če se vrnem k Hemonu: specifika njegovega jezika (ali pa njegove tišine) je v tem, da je v trenutku, ko so se »veliki kosi Chicaga«, kamor se je preselil nekaj tednov pred izbruhom bosanske vojne, začeli naseljevati v njem, angleščina do konca izrinila materinščino. »Ko sem prišel v Ameriko, nisem več mogel pisati v bosanščini. Dobesedno. Usedel sem se, ker sem hotel pisati, pa nisem mogel. To ni bila stvar odločitve,« je povedal pisatelj v pogovoru z Ervinom Hladnikom – Milharčičem. Ni šlo torej za ostritev bosanščine, za njeno zamrzovanje in lupljenje zamrznjenih delov, temveč za njeno skorajda celostno zamrznitev. V pogledu nazaj Hemon sicer načeloma še vedno stavi na jezik in zasluge za svoj uspeh ter podobo »ameriškega« pisca pripisuje svoji poetski strukturi, češ, da se v Ameriki bodoči pisci učijo pisati, »mi pa smo se učili jezika«, vendar je z brutalnostjo realnega podkrepljena zamenjava registra vplivala tudi na njegovo materinščino. Iz angleščine prevedeni avtobiografiji se, ne glede na priznanje o najdenju prostora tišine, iz katerega se izreka, pozna dominantna ameriška tradicija. Funkcionalna, na trenutke robata in potem spet melanholična, podprta s humorjem.
Milost, ki je Hemona sicer doletela, je, da se mu ni treba zagovarjati pred očitki, da so njegovi romani popotniški, in sicer samo zato, ker se je po sili razmer naselil na drugem kontinentu in je na svoj jezik začel gledati iz distance; novinarji vanj resda silijo z vprašanji o njegovi prekrivni bosansko-ameriški identiteti, vendar jo, še posebej, odkar je zmogel preskok v jeziku, vidijo kot izključno prednost. Seveda tudi zato, ker se Amerika, od koder opazuje svoje polpreteklo bosansko življenje, nahaja na vrhu produkcijske piramide; vsi ostali, ki zahajamo v bolj obskurna mesta, kjer se sicer hibiskusi razcvetijo do neznosno lepe rožnate in bele in rumene in kjer se dekleta na motorjih vozijo brez spodnjic, da včasih ne veš več, kako ločiti fiktivno od resničnega, smo obsojeni na oznako popotniškega. Ne glede na to, kako daleč v jezik smo segli, da smo mu iztrgali njegov temni cvet.
Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj. Prevedla Irena Duša. Spremno besedo napisal Ervin Hladnik – Milharčič. Ljubljana: Založba Modrijan, 2013 (Poteze). 167 strani. 27, 50 €.
