Izgubljena hči, zadnja prevedena knjiga Elene Ferrante, je v originalu izšla že leta 2006, pisateljica pa se v njej ukvarja predvsem s tematikami identitete, ambicij, materinstva in (iracionalnih) odločitev. Čeprav je prespraševanje materinstva tako v književnosti kot v filmu v zadnjih letih ponovno v porastu, pa ni veliko množično branih pisateljev_ic, ki bi k temu navidezno samoumevnem konceptu pristopali tudi kritično.
Zgodba je razmeroma preprosta: protagonistka Leda je intelektualka poznih štiridesetih let s službo profesorice angleščine na univerzi v Firencah. Od svojega partnerja se je ločila, odkar pa sta odšli tudi hčerki, ponoči ob glasbi popravlja naloge študentov, popoldneve pa pogosto prespi. Ko je prvič po dolgem času sama, se v nenadnem občutku svobode impulzivno odloči oditi na počitnice na jonsko obalo.
Na plaži, kamor zahaja vsako jutro, jo kmalu obsede Nina, mlada Neapeljčanka, ki tja prihaja s svojo nemirno triletno hčerko Eleno. Izkaže se, da Nina ni sama, temveč na počitnicah s premožno razširjeno družino ter možem, ki se jim pridružuje ob vikendih. Interes je obojestranski in Nina ter Leda se kmalu spoprijateljita, čeprav Nina ne ve, da je Leda vzrok za večino njenih težav tisto poletje. Ko Ninina družina nekega dne precej vsiljivo zavzame Ledino idilično plažo in neznana ženska od nje zahteva, da premakne svoj ležalnik, jo Leda zavrne, zaradi česar pride med njima do nenadne napetosti. V Ledi, ki je doslej delovala mirno in prijazno, se prvič pokaže nekaj neomajnega in odločnega; ščepec skrivnostne začimbe, ki naredi do tedaj povsem običajno zgodbo nepričakovano pikantno. Leda Nino dokončno očara s svojo samosvojostjo, neuklonljivostjo in intelektom, ko na plaži hladnokrvno pove Rosarii, da je svoja otroka na neki točki življenja za tri leta zapustila. Nina v njeni drznosti vidi možnost svobode, saj se sama počuti podobno: »Ničesar ne vem in ničvredna sem. Zanosila sem, rodila hčer in še tega ne vem, kakšna sem znotraj. Ne želim si nič drugega, kot samo pobegniti.« Medtem pa sama v Ledi sproži nerazložljive občutke, ki vodijo do še manj utemeljenega dejanja.
Leda se tako vidi v Nini, hkrati pa tudi delno v Eleni in njeni punčki, od katere je deklica neločljiva. Ko jo Leda najde na plaži, se z njo pogovarja kot s svojim odsevom: »V trebuhu imaš vodo, ljubica moja. Svojo tekočo črnino hraniš v drobovju. /…/ Tudi jaz sem, molče, skrivala veliko temačnih stvari.«
V zgodbi se paradoksalno ves čas pojavlja odsotnost, ki pa je za razvoj dogodkov poglavitna. Odsotnost punčke, ki jo Elena izgubi na plaži, odsotnost Nininega moža ter triletna odsotnost Lene kot matere, ko sta bili hčerki manjši, obudi v slednji konfliktna čustva do svoje vloge v družbi ter njenih pričakovanj. A Izgubljena hči ni portret obžalovanja, temveč zgolj prevpraševanje mešanih čustev krivde, tesnobe, ponosa in ljubezni.
Mit popolne matere
Adrian Horton je v članku za The Guardian napisala, da Izgubljena hči razbije mit, da je materinstvo ženskam naravno. In ne samo to, saj je mit v našo kulturo vtkan tako globoko, da ga romantizira do mere blaženosti in materinstvo prikazuje kot izkušnjo (če ne poslanstvo), ki zgolj daje. V družbi je vztrajno predstavljeno kot identiteta, ki ji pritičejo nežnost, požrtvovalnost, izpolnjenost in predvsem nesebičnost. Skorajda blasfemično bi bilo torej pomisliti, da morda včasih tudi jemlje – in nekaterih stvari nikoli ne povrne.
Knjiga je tako predvsem pogumna, ko si v dobi influencerskih supermamic drzne predlagati, da za nekatere materinstvo ne predstavlja samouresničitve, temveč samoizgubo, če se poigramo z besedami. Leda je bila v sredini dvajsetih let, ko je dobila prvo hči, hkrati na začetku akademske kariere, kar pa je morala nato zaradi okoliščin ves čas zapostavljati.
Ledina zgodba je zanimiv pogled na temno plat materinstva, ki poustvari napetost, podobno tisti, ki jo je »raztrgala«, ko je bila še mlada mati. Ferrante preučuje trk vrednot družine in kariere v pretežno patriarhalnem kontekstu in hkrati upodablja, kako lahko le-te vlečejo posameznico v nasprotne si smeri, da postopoma izginja, dokler se nenadoma ne želi najti v lastni polnosti.
»Pred leti sem bila še mladenka, ki se je čutila izgubljeno, to drži. Zdelo se je, da se je upanje mladosti že razblinilo, občutek sem imela, da strmoglavljam nazaj proti materi, babici, nizu molčečih in zagrenjenih žensk, iz katerih sem izhajala. Zamujene priložnosti.«
Ko je na seminarju Leda končno dobila potrditev ne kot ženska ali mama, pač pa kot intelektualka, je bila za to pripravljena iz rok spustiti čisto vse, saj se do takrat ni počutila kot nekdo, ki je cenjen zaradi svojih sposobnosti in talentov, temveč je viden predvsem skozi oznake žene in matere. Tudi v mnogih opisih knjige je Leda označena za intelektualko, ločenko in mamo, čeprav se po zgodbi sodeč skuša izmuzniti prav tem označbam, ki jih je dobila od zunaj, saj jo v svoji ozkosti omejujejo kot osebo.
Materinstvo je v Ledini mladosti (čeprav ne po njeni izbiri) predstavljalo prioriteto pred lastno identiteto, telesom, spanjem, časom in kariero. Čeprav poročena, je bila odgovornost za otroke pretežno njena, posledica česar je bilo neizrečeno vprašanje, kje v vsem tem je sploh ona – njena svoboda, želje, pravice. Vseprisoten občutek ljubezni, ki se v knjigi prepleta z obžalovanjem, preveva Ledine spomine na zdaj že odrasli hčerki, ki sta se preselili k očetu v Toronto in jo kličeta prevsem, ko kaj potrebujeta.
To lepo prikaže Ledino priznanje na začetku knjige: »Ko sta se hčeri preselili v Toronto, kjer je že dolgo let živel in delal njun oče, sem osramočeno in presenečeno ugotovila, da mi ob tem ni hudo, temveč da ne preplavlja lahkotnost, kakor bi ju šele tedaj resnično iztisnila iz sebe.«
Četudi je Izgubljena hči ljubezenski oziroma družinski roman, pa izpade vse prej kot lahkotno. V zraku obvisi neka neoprijemljiva teža iracionalnega, ki človeka včasih popolnoma preplavi in malodane ohromi. Je trenutek skorajšnje blaznosti, ki takoj, ko mine, daje občutek nenadne prebuditve iz lucidnih sanj in dezorientiranosti, ki jih spremlja.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.