AirBeletrina - Pogled v srce teme
Kritika 20. 2. 2022

Pogled v srce teme

Neonacistične demonstracije v Leipzigu leta 2009. Fotografija: Wikipedija

Julia Ebner (1991) je avtorica, publicistka, raziskovalka in mojstrica raznolikih spletnih preoblek. Je tudi znanstvena sodelavka londonskega Inštituta za strateški dialog, kjer se ukvarja s projekti, povezanimi s spletnim ekstremizmom, širjenjem dezinformacij in sovražnim govorom. Pri tem sodeluje s številnimi vladami in drugimi političnimi odločevalci, s tehnološkimi podjetji, z varnostnimi organi, nevladnimi organizacijami, aktivisti, mediji in podobno. Njeni publicistični prispevki izhajajo v najpomembnejših svetovnih časnikih in revijah, obenem pa je avtorica več, tudi nagrajenih, knjig. Kot strokovnjakinja nadzira skrajna gibanja v Združenem kraljestvu, Evropi in v ZDA. Preučuje islamski in skrajno desni ekstremizem ter z njima povezana nasilje in terorizem. Pri tem, kot je povedala v intervjuju za Mladino, analizira teroristične manifeste in se osredotoča na usmeritve, na podlagi katerih je mogoče predvideti izbruhe nasilja. S pridobljenimi podatki seznanja varnostne organe različnih držav in se loteva tudi podtalnega raziskovanja. Njena metoda je namreč infiltriranje v zaprte skupine skrajnežev vseh vrst na različnih družbenih omrežjih, ki omogočajo zaščiteno, kriptirano komuniciranje, v naslednjem koraku pa raziskovanje njihove organiziranosti in njihovih aktivnosti. Kot mojstrica peresa to potem prevaja v pronicljiva opažanja in v odmevne, lucidne tekste, od različnih poročil do pravih mednarodnih uspešnic. Zato je pogosto tudi žrtev napadov skrajnežev, o katerih piše – med drugim se je nanjo spravil Tommy Robinson, ustanovitelj Angleške obrambne lige in ena najvplivnejših osebnosti skrajne desnice na svetu, ki je kot mojster doseganja velikega dometa v resničnem in virtualnem svetu svoj napad nanjo v živo prenašal prek spleta in jo pozneje stal službe. Pomembna je tudi njena osebna izkušnja: kot je izpostavila za Mladino, so jo v srednji šoli nadlegovali in trpinčili, obenem pa je takrat prvič zaznala družbeno dinamiko, ki se lahko kaže denimo tudi z nestrpnostjo do tujcev oziroma tistih, ki na prvi pogled »ne sodijo zraven«. Zato se je odločila, da se bo s sovraštvom aktivno spoprijela.

Od Islamske države do covida-19

Julia Ebner Fotografija: Wikipedia

V temi, njenem prvem delu, prevedenem v slovenščino, predstavlja pisanje iz prakse in prinaša podroben empiričen pogled v »srce teme«, v skrito življenje različnih vrst ekstremistov in z njimi povezanih ekstremističnih ideologij. Dve leti je avtorica namreč prebila med različnimi skrajnimi gibanji: pridružila se je hekerski skupini t. i. Islamske države, rekrutirali so jo nenonacisti, z belimi nacionalisti se je družila na tajnih strateških srečanjih, se pogovarjala z mizoginistkami ter vstopila tudi v znana QAnonova omrežja, ki so marsikje po svetu postala gonilna sila protestov proti ukrepom za omejevanje širjenja novega koronavirusa. Da nas je prav pandemija z mešanico zdravstvene in gospodarske krize spravila, kot poudari Julia Ebner, v veliko negotovost, ko lahko v realnem času opazujemo, kako po vsem svetu dezinformacije netijo polarizacijo in ekstremizem, verjetno ni treba posebej omenjati.

Od rekrutacije do (smrtonosnega) napada

Knjiga usmerja luč v notranje življenje omrežij skrajnih gibanj in teoretikov zarote ter predstavlja poskus iskanja rešitev za izhod iz spirale polarizacije, dezinformacij in radikalizacije, pri katerih gre seveda za vseprisotne mednarodne, globalne pojave. Tekst torej razkriva skrite značilnosti delovanja ekstremističnih gibanj, zasnovan pa je v obliki več obsežnejših vsebinskih sklopov, od katerih vsak obravnava eno stopnjo procesa radikalizacije. V »Rekrutaciji« se avtorica poglobi v postopke preverjanja za vključitev v ameriške neonacistične skupine in v evropsko belsko nacionalistično gibanje Generacija identitete, prisotno tudi v Sloveniji, ki mu na sončni strani Alp prikimava celo član kabineta aktualnega predsednika vlade (pa pri tem v visoki politiki še zdaleč ni edini). Poglavje »Socializacija« od znotraj prouči pranje možganov v skupinah, kot sta denimo »Trad Wives« in džihadistične neveste. »Komunikacija« iz središča sovražnih neviht in vojsk trolov razkrije bojno strategijo skrajno desnih medijev. V »Mreženju« avtorica pokaže, kako skrajneži z uporabo družbenih omrežij in celo aplikacij za zmenke ustvarijo mednarodna žarišča, ki predstavljajo temelje rastočih globalnih omrežij. Poglavje z naslovom »Mobilizacija« Ebner sama opiše kot potovanje, ki se začne v klepetalnicah shoda v ameriškem Charlottesvillu in konča na največjem evropskem neonacističnem rockovskem festivalu v Ostritzu na vzhodu Nemčije. V »Napadu« pa lahko beremo o hekerskih napotkih, ki jih je prejela od vodilnih isisovskih in neonacističnih hekerjev, ter o tem, kako se je poglobila v subkulture, ki so radikalizirale množičnega morilca, odgovornega za smrtonosni napad na Novi Zelandiji marca 2019. V sklepnem delu »Bo prihodnost temna?« Julia Ebner razmišlja še o naravi vseprisotnega ekstremističnega izziva, napove njegov razvoj v naslednjih desetletjih in predstavi več pobud, s katerimi bi se ga lahko ustrezno lotili. V ospredju pa je pogled v središče delovanja – srhljivo rečeno – vrhunskih radikalizacijskih strojev: ti, kot lahko preberemo, namreč premorejo umetno inteligenco, so čustveno manipulativni in družbeno mogočni, saj združujejo visoko tehnologijo in hiperdružbene prvine, ki poganjajo kontrakulturna gibanja, privlačna za mlade, jezne in tehnološko vešče posameznike. Zato ni dvoma – treba se je oborožiti z znanjem o tem, kako poskušajo skrajneži izkoristiti naše šibkosti, tako v spletnem kot siceršnjem življenju.

Iz prve roke

Avtoričini vpogledi so insajderski in vsebinsko izčrpni, očitno je, da ima za sabo intenzivno raziskovalno pot, zavidljivo kilometrino in bogate izkušnje – z drugimi besedami: ve, o čem piše, in piše iz prve roke –, njeno pisanje pa je napeto, dinamično in doživeto ter bralca ne pusti hladnega. Suvereno se giblje tako v spletnih klepetalnicah skrajnih skupin in na kompleksnih poljih raznolikih, tudi popkulturnih referenc, pomenov in tematik, ključnih za razumevanje delovanja različnih skrajnih gibanj, kot tudi v konkretnih, dejanskih stikih s skrajneži vseh vrst, ki ji pridejo na pot in pri katerih se mora včasih zelo potruditi, da je ne razkrijejo. Taka sta denimo Martin Sellner, nekdanji avstrijski neonacist in najprepoznavnejši obraz skupine Generacija identitete, in že omenjeni Tommy Robinson, znani britanski skrajnež, ki jo je, domnevno jezen zaradi oznake, da je beli supermacist, napadel na (prejšnjem) delovnem mestu v protiekstremistični organizaciji Quilliam.

Kako nastane – ekstremizem?

Julio Ebner zanima ekstremizem tukaj in zdaj, poglablja se v njegove konkretne posledice, implikacije, znake, manj pa se ukvarja s širšim kontekstom ali pojavi in procesi v ozadju. Pri pisanju o srhljivi spletni prezenci Islamske države se tako ne spušča v širše ozadje njenega nastanka, vzpona in padca, kjer ima pomembno, če ne celo ključno vlogo ameriška invazija na Irak leta 2003 (ki jo je s podpisom t. i. Vilenske deklaracije na primer podprla tudi Slovenija). Ko razmišlja o teorijah zarote in ekstremizmu, nastalem okoli ameriške alternativne desnice, ki je svoj prostor pod soncem našla z izvolitvijo Donalda Trumpa za predsednika ZDA, se ne ukvarja s tem, kako je Trump sploh postal predsednik, kdo in zakaj ga je izvolil, kako je na primer nagovoril jezo in nezadovoljstvo pozabljenih delavk in delavcev iz nekdaj mogočnih industrijskih predelov države, ki so obrnili hrbet demokratski stranki in zanj množično oddali glas, kako je zatipal njihove stiske, razočaranje, ranjen ponos in zagrenjenost zaradi izgube službe, prihodkov, zdravstvenega zavarovanja in podobno. Avtorica sicer piše, da v ekstremistična omrežja vodijo številne poti, razlogi in vzgibi so pogosto ideološki, nekateri člani pa so sprva povsem apolitični. Včasih je njihov prvotni motiv želja, da bi bili del ekskluzivne skupnosti, nekakšne kul kontrakulture. Ponavljajoča se tema pa naj bi bila tudi identiteta – slaba samopodoba in uničeno samospoštovanje.
Skrajneži za to, da bi pritegnili pozornost in v svoje vrste vključili nove rekrute, sicer uporabljajo različne načine, orodja in mehanizme (s čemer ustvarjajo iluzijo ekskluzivnosti, izpostavlja Ebner): od agresivnih kampanj rekrutiranja na družbenih omrežjih do intenzivnih preizkusnih faz. Pomembno je tudi oblikovanje trendovskih tem na Facebooku in Twitterju, uporaba referenc iz mladinske kulture in igričarskega besednjaka, od novih članov pa naj bi zahtevali tudi rezultate genskih testov in sodelovanje pri glasovnih intervjujih v živo. Pri tem je dobro vedeti tudi, da politična gibanja ter ekstremistične in teroristične organizacije čedalje pogosteje uporabljajo različne sisteme tekmovalno naravnanega točkovanja rezultatov in nagrajevanja, pa tudi igričarski jezik in ikonografijo ter točkovalne ocenjevalne sisteme, našteva avtorica. Nič čudnega, saj so nekatere prvine iger, kot so značke, lestvice najboljših in grafi s prikazom učinkovitosti, v zadnjem desetletju odkrile tudi korporacije s svojimi blagovnimi znamkami ter produkti in mediji.

Od Twitterja do Hatreona

Kako pa se v praksi boriti proti skrajnežem? Odgovor ni preprost: Julia Ebner omenja pomembno podrobnost, in sicer, da so ostrejši ukrepi, kakršne so sprejela podjetja, ki imajo v lasti družbena omrežja, kot sta denimo Facebook in Twitter, pripeljali do tega, da so se skrajneži preselili na druge platforme in vzpostavili alternativne kanale za mreženje, usklajevanje in množično financiranje svojih dejavnosti. Stara omrežja, s katerih so odšli, so, v grobem, nadomestili takole: Twitter z Gabom, Facebook z VK-jem (VKontakte) ali Mindsom, Patreon pa s Hatreonom. Sicer naj bi obstajali trije tipi alternativnih tehnoloških platform, izpostavlja avtorica: platforme, ki so jih razvili in jih tudi uporabljajo skrajneži, kot sta WASP Love in Hatreon; ultralibertarne platforme, ki so jih ustvarili libertarci ali komercialni razvijalci in navadno delujejo v imenu nekakšne svobode govora ter dopuščajo ekstremistične vsebine – gre za Gab, Minds in 8chan/8kun; ter ugrabljene platforme, prvotno ustvarjene za povsem drugačne namene, pa so se jih skrajneži polastili, zato take platforme, kot sta na primer Discord in Telegram, dejavno sodelujejo z oblastmi, da bi preprečile tovrstno uporabo svojih storitev.

Nova doba

Vstopili smo v novo dobo ekstremizma, opozarja avtorica, ko je nekdanje obrobje zdaj osredje, slogani skrajne desnice pa so si utrli pot na predvolilne plakate in v volilne manifeste. Prej apolitične spletne strukture so postale politične, politični prostor pa je prevzel bizarne prvine spletnih skupnosti, zato je čedalje teže razlikovati med neškodljivo potegavščino in kriminalnim dejanjem, ki bi sicer zahtevalo kazenski pregon. Zato pa je nujno branje tudi njene knjige. V temi je tako sijajen, dobro raziskan in vsebinsko bogat vodič po globinah in breznih spletne teme. Pri tem ni odveč omeniti, da je izjemno relevanten tudi za Slovenijo oziroma za razumevanje prodora ekstremističnih idej pri nas, saj so te trdo zasidrane tudi v naši vladajoči politiki. In ni treba iti daleč, da bi videli, kako pri nas delujejo vojske trolov in spletno nadlegovanje, kako se oblikujejo skrajni mehurčki in podobno. Zadostuje že, da se na primer malo izpostavimo s kritičnim pogledom na delovanje trenutne oblasti, pa že postanemo njihova žrtev.

Julia Ebner: V temi. Skrito življenje ekstremistov, Modrijan, prevedla Aleksandra Rekar, Todraž 2021, 303 str.