Ko boš naslednjič v bežnem pogovoru, ga nenadoma prekini, se od blizu zazri v človeka, in reci: »Kaj je narobe?« To reci zaskrbljeno. Rekel bo: »Kako to misliš?« Ti reci: »Nekaj je narobe. Vidim te. Kaj je?« In osuplo bo pogledal in rekel: »Kako si vedel?« Ne zaveda se, da je nekaj vedno narobe, z vsemi. Pogosto več kot ena sama stvar. Ne ve, da se vsi ves čas naokoli premikajo z nečim, kar je narobe, in verjamejo, da drugim ljudem, za katere mislijo, da z njimi nikoli nič ni narobe, z veliko predanosti in volje preprečujejo, da bi to videli.
(Iz nedokončanega romana The Pale King Davida Fosterja Wallacea)

Imam to nenavadno črto, da me najbolj od vsega zanimajo ljudje. Imam tudi to nenavadno črto, da se z ljudmi družim zelo malo. Če bo treba izbirati med »pijačo v mestu« ali branjem romana, ki sem ga taisti dan prejela po pošti, bom izbrala branje. Če se bom v službi cel dan srečevala z ljudmi in katerega med njimi celo intervjuvala, se bom veselila večerne samote. Če se bom potikala po festivalih uprizoritvenih umetnosti ali knjižnem sejmu, bom le v redkih primerih ostala na pogostitvi. Če bom poslušala lep koncert, bom po koncu za šankom ostala le v primeru, da bom začutila, da je glasba atmosfero zgostila v nežnost in naklonjenost. Da si sploh lahko želim med ljudmi ostati, se morajo sobe ali nabrežja pod krošnjami ali pisarne ogreti na primerno temperaturo, na temperaturo za pogovor. To je minimalen pogoj za to, da me ne zebe, da se ne počutim osamljeno, odtujeno ali izigrano.
Nisem posebej zaprta – če bi bila, verjetno ne bi pisala tega, kar pišem zdaj –, zato zadržanost ne more biti razlog za mojo potrebo po samoti. Zgolj dobra opazovalka sem, zato lahko hitro zaznam, kdaj ljudje govorijo o stvareh, o katerih bodisi ničesar ne vejo ali, še huje, do katerih nimajo nobenega odnosa. Naše neznanje in nezanimanje tičita v naših gestah, v očeh, v načinu, kako nagibamo glavo in vrtimo zapestja, kako nervozno puhamo cigaretni dim v zrak, v načinu, kako se nam misli zatikajo v izgotovljenih mnenjih, kako izbiramo napačne tujke, kako se na koncu srečanja ne objamemo s celim telesom, pač pa se podrgnemo z udi kot spastične, preplašene, napol odrte živali. Žal se ljudje večino časa vedemo tako, kakor da govorimo o stvareh, o katerih ničesar ne vemo in do katerih nimamo nobenega odnosa. Malo trobimo in regljamo in jaz, ki bi od ljudi rada izvedela, kaj resnično vedo in kako se resnično počutijo, si lahko svoje zanimanje za resnico vtaknem tja, kamor ne gre saditi rožic.
Vulgarnost na stran: ne gre zato, da bi morali imeti ljudje odnos do določenih vsebin ali da bi morali nositi vednost o njih, temveč za to, da si želim, da bi sami sebe bolje poznali. Tako kot Rust Cohle ali kot Bojan Jablanovec, ki pove, da je deloholični sebični umetnik brez zadostnega interesa, da bi reševal slovensko kulturno politiko. Zadeva je pravzaprav precej preprosta: če se ljudje pogovarjamo o tistem, kar poznamo, ali o tistem, do česar imamo odnos, je komunikacija lahka kot izbira jutranjega plašča, če pa ves čas počnemo nasprotno, po logiki stvari postane pasijon. Če ljudje govorimo v skladu s svojimi dejanskimi vsebinami, damo drugim ljudem priložnost, da se za našo družbo odločijo ali pa se umaknejo – kar je vselej gesta izbire, ne zavrnitve. Kadar pa razglašamo (dobesedno) krivo vero, ne zavajamo le samih sebe, temveč zlasti druge ljudi, ki jim z lažnivimi razglasi pač nikoli ne bomo ničesar dali. Lahko pa jim bomo, tako kot oni nam, veliko vzeli. Če torej urednica modne revije z menoj razpravlja o begunski krizi, si ob tem, seveda, lahko mislim, da ima načeloma dobro srce, a je govoranca v prvi vrsti vseeno namenjena proizvodnji želenih vtisov – da je, torej, tudi ona oseba mehkega srca –, ni pa izraz iskrene skrbi. Če jaz, ki jem meso in včasih ne ločujem odpadkov in v svojih sobah kopičim zares ogromne količine škatel, škatlic in zavojev okolju škodljive kozmetike, tožim o ekološki katastrofi in analiziram njene vzroke, je to brez haska, brez smisla in tudi lažnivo. Če samozaposleni v kulturi hlini skrb za status drugih samozaposlenih v kulturi, bom njegovo hinavščino prepoznala, se kislo nasmehnila in se poslovila. Ne vem, zakaj tako radi igramo neko drugo, nikoli razvito ali udušeno različico samih sebe, vem pa, da me takšen človeški projekt utruja in hodim po ljudi tja, kjer vem, da jih bom našla – v literaturo. Ali drugače: raje sem sama, sproščena v pogovoru s svojimi najljubšimi pisci kot pa ujeta med ljudmi, pogosto sestradana pogovora. Raje sem s knjigo kot s človekom, ob katerem me bo od vsega potlačenega in sprenevedavega srbelo in skelelo.
Tudi za vrednotenje in obsojanje ne gre (razen takrat, ko gre za vrednotenje in obsojanje, seveda). Ko mi je stric čebelar pred leti pojasnjeval svojo strast do čebel in opisal njihov življenjski ciklus in so se mu svetile oči in je s polic jemal med in našteval rastline, ki jih čebele oprašujejo in razlike med okusi medu, sem postala vzhičena. Ko prijateljica, ki se ukvarja s trebušnim plesom, razlaga, kako potekajo njene plesne vaje in kakšni so kostumi in iz katerih tradicij slogi prihajajo, ima mojo polno pozornost. Kadar moj trener analizira gibanje velike stegenske mišice in je ob tem osredotočen kot skala-kost, me njegova energija in napetost posrkata. Še toliko bolj, seveda, ker me vse skupaj tudi izredno zanima. Kadarkoli me, torej, ljudje vase povabijo z nečim, kar v njih tudi razkošno prebiva, mi ponudijo priliko, da z njimi spletem odnos. Morda celo prebijem nekaj krogov bližine. Če tega ni, se ne zgodi nič.
O pogovoru pišem, kot da še nikoli nisem slišala za družbene konvencije, za small talk, za profesionalne odnose, za javno lice. Mojo željo, da bi ljudje večino časa govorili o tistem, kar jih zadeva, do česar čutijo strast ali odpore, je seveda mogoče razumeti kot poblazneli idealizem. Toda hkrati velja tudi, da so časi tako hudičevo svinčeni, da so nas samo še javna lica, da so pogovori, ki jih sploh še nismo imeli, se pa jih nadejamo, že zrežirani, preparirani, moderirani, da je na stavnicah vselej bolj pomemben tisti »kazati se«, malo manj pa »biti tu«. Resno, ljudje, saj smo – tisti, ki pač smo – stari dovolj, da lahko bedasto igrico opustimo. Dajmo se pogovarjat’ in dajmo si priznat’, da se vsi ne moremo pogovarjat o vsem. Dajmo si in izmenjajmo tisto, kar nam je resnično pomembno.