So rajski vrtovi in so puščave in nekje v svetu se stikajo. Je tematski zabaviščni park tisti najbolj turoben prostor in lahko na borzah matematika najbolj laže? Simulaker; poskus obvladati nasprotja, poraja shizofrenijo. Ohraniti svet in hkrati naše predstave o njem je norost, kakor je tudi to, da smo si ga nekoč upali izmisliti. No, in potem leta 1999 Morpheus reče Neu: »Dobrodošel v puščavi realnega«, leta 2000 v francoskem izvirniku izide knjiga Jeana Baudrillarda in Jena Nouvela Singularni objekti: arhitektura in filozofija, izvoljen je Bush mlajši bojeviti. Leta 2001 padeta njujorška dvojčka, kar Baudrillard komentira s člankom Duh terorizma v Le Mondu. V njem določa terorizem kot antidispozitiv lasten sistemu dominacije, kot reverzijo njene moči in kot boj globalizacije same s seboj. K tej temi leto kasneje Žižek v svoji knjigi Welcome to the dessert of the real doda, da je novonastali lažni spopad začel brisati razlike med izrednim stanjem vojne in stanjem miru.
Decembra lani je Umetniško izobraževalno društvo Praznine izdalo svojo drugo knjigo v zbirki Drugi prostori, celovit prevod in samostojno izdajo že omenjene Singularni objekti: arhitektura in filozofija. Uvodni del knjige je namreč izšel v slovenskem jeziku že celo leta 2001, v zborniku Vrzeli filma in arhitekture (Zbirka Imago / Slovenska kinoteka). Obakrat se je pod prevod podpisala Irena Ostrouška.
Gre za dokaj nenavadno knjigo, ki povzema in reproducira pogovore, ki sta jih Nouvel in Baudrillard imela v letih 1997 in 1998 v okviru konference Urbani prehodi na pariški La Villete école d’architecture. Če je Baudrillardov pomen v razvoju postmoderne filozofije že kar odveč poudarjati, gre omeniti, da je bil takrat Jean Nouvel ob Bernardu Tschumiju morda najbolj prepoznavno ime sodobne francoske arhitekture in gotovo njen prvi predstavnik v ringu globalnih zvezdniških arhitektov. Potem ko je leta 1987 pritegnil pozornost s svojima projektoma za stanovanjski blok Nemausus v Nimesu in Svetovni arabski inštitut v Parizu, je zadnja »gadnjača«, ki nosi njegovo ime, nova stavba Pariške filharmonije, odprta v začetku lanskega leta.
Njun pogovor ostaja predvsem pogovor. Kljub nekakšni zadržanosti, ki klije iz njunega dolgoletnega prijateljevanja in medsebojnega spoštovanja, se uspeta preko neredkih površnosti, različnih razumevanj istih besed in miselnih preskokov razmeroma uspešno prevaliti skozi zajeten spekter modernih (New York in utopija, estetika izginjanja, svetloba kot materija) in postmodernih (teritorij destabilizacije, kakšna utopija?, računalniška modelizacija in arhitektura) vprašanj tako filozofije kot arhitekture.
Po Baudrillardu je mogoče singularni objekt razumeti kot nekaj tistega, kar ostaja v objektu onkraj funkcionalnega in predvidenega ali pa semiotične vsebine, ki bi mu jo lahko z več ali manj truda pripisali. Singularni objekt je kot objekt tisto, kar se ne upira zunanjosti, je pa tisto, kar se zmore upreti konzumpciji in menjavi, imaginariju in kodiranju potrošništva. V času, ki ga Baudrillard opisuje kot hiper-realnega, je singularni objekt odsev izgubljenega realnega objekta, je motnja, ki predre ovoj totalnosti menjave vsega z vsem. Če se tak objekt zgodi s postajanjem, potem je singularnost dogodek; brez priziva usoden, nepovraten in, kakor že rečeno, nepredvidljiv.
»Nujno je, da se ta singularnost v določenem trenutku na tak način udejanji ali drugače povedano, da objekt postane nekaj drugega kot to, kar se pusti interpretirati na vse možne načine, sociološke, politične, prostorske, celo estetske.«
Pa sogovornik? Dokaj enostavno lahko razberemo, da »supernova« arhitekt odgovarja z zgodbami o dematerializaciji, o iluziji, kjer svoj način oblikovanja določene arhitekture ne smatra za samo oblikovanje objekta, pač pa za oblikovanje prostora kot mentalnega podaljška tega, kar vidimo. Toda vprašati bi se bilo treba, ali je to sploh v kakšni zvezi s singularnim. Nouvel pravi:
»Problem je v zmožnosti artikuliranja vsakega projekta kot koncepta ali predhodne ideje z zelo specifično strategijo, ki bo vzpostavila sinergijo – ali pa včasih nasprotje – med zaznavami, ki bodo potem med sabo oblikovale razmerje in definirale nam še neznan kraj. […] Treba je najti sorazmerje med tem, kar nadzorujemo, in med tem, kar sprožimo.«
Če je za Baudrillarda singularnost nekaj, kar lahko postane, kar izstopi iz čistega niča, razume Nouvel singularnost kot nekaj, kar zahteva svoje pogoje in razmerja, nekaj, kar je v objektu že vsebovano ter samo čaka, da to nekdo zazna; gre mu za status (lastnega) objekta. Ob mimobežnosti, ki se jima zgodi glede razumevanja singularnosti, bi podobno lahko trdili glede razumevanja virtualnega in realnega, kjer so Nouvelove utemeljitve vsakič fenomenološke, medtem ko Baudrillard distinkcijo med virtualnim in realnim vleče v postmoderno iz samega Marxa.
Ni se mogoče kar zlahka znebiti neprijetnega vtisa, da Baudrillardove ideje, kakorkoli jih pač ocenjujemo, Nouvelu služijo zgolj kot gole miselne operacije, kot nekaj, kar je operativno. Tako kot kakšna kvalitetna okenska kljuka denimo. Le Corbusier nam je zapustil sintagmo »Hiša je stroj za bivanje«in potem je kakšnih sedemdeset let kasneje Morpheus zbodel Nea: »Skozi vso človeško zgodovino je bilo naše preživetje odvisno od strojev. Usoda, kot kaže, ni brez smisla za ironijo.«Je bila tudi Baudrillardova moč duha že žrtvovana za to, da bi lahko Nouvelove hiše še naprej delovale? V hiper-realnem svetu ograjenost naših življenj ni več stvar preživetja, ampak je postala pogoj življenja. Naj to ne zveni več dolgo tako aktualno.
Jean Baudrillard, Jean Nouvel: Singularni objekti: arhitektura in filozofija. Prevod Irena Ostrouška. Ljubljana: Umetniško izobraževalno društvo Praznine, 2015. 114 str., 15 evrov.
