Lahko bi rekli, da so šolska streljanja predvsem fenomen današnje Amerike, in če mislite, da se je po grozovitem pokolu na koloradski gimnaziji Columbine kaj zagotovo moralo spremeniti, se sicer ne motite – a žal se trend ni zasukal v pozitivno smer. Če je bil Columbine edini pokol v štirinajstih letih, v katerem je bilo ubitih več kot deset ljudi, so danes taki predahi popolnoma nepredstavljivi. Ta ameriška kriza je seveda ena izmed večnih tem, ki jih politika izrablja za svoje debate, medtem pa so nedolžni ljudje na najbolj banalne in krute načine oropani svoje prihodnosti, zato ni nič čudnega, da se s tem spoprijemajo tudi mnoga literarna dela. Med najbolj znanimi in kontroverznimi je zagotovo Rage (1977) Stephena Kinga, ki jo avtor zaradi domnevnega vpliva zavrača in celo obžaluje, od novejših pa izstopa kar nekaj del, med njimi Pogovoriti se morava o Kevinu Lionel Shriver, psihološko do potankosti razdelana mojstrovina, pa kompilacija Violent Ends, v kateri je sedemnajst avtorjev mladinske književnosti prispevalo prav toliko likov in njihovih pogledov na pokol, in še konkretno nagrajen mladinski roman Hate List Jennifer Brown, ki po zasnovi morda še najbolj spominja na svojo švedsko sorodnico Živi pesek.
Sama knjiga je promovirana kot mešanica med trilerjem in kriminalko, čeprav gre v resnici za nekakšno sodno dramo. Vstop v delo je sicer šokanten, s hladnim popisom pokola (»Smrdi po gnilih jajcih. Zrak je siv in moten od dima smodnika. Vsi so ustreljeni razen mene. Jaz nimam niti praske«), to pa je tudi vse, saj se avtorica v nadaljevanju raje odloči za psihološko študijo Maje, ne pa za neko napeto raziskovanje. Protagonistka Maja je po pokolu namreč v priporu in čaka na sojenje, na katerem bodo ugotavljali njeno vpletenost v pokol, večina dogajanja pa se odvija v sodni dvorani in s pomočjo retrospektiv, ki počasi razjasnijo ozadje in motivacije likov. Sam po sebi to ni preveč izviren koncept, saj je ogromno del narejenih na ta način, da se namesto storilca razkriva okoliščine, vendar je dejanska motivacija tako papirnata in antiklimaktična, pravih obratov in zapletov pa sploh ni, da se bralec počuti, kot da se je na dolgotrajnem sodnem procesu znašel tudi sam. Vidi se, da je avtorica sicer odvetnica, saj je vse dogajanje popisano skrbno in v podrobnosti, a knjiga je preprosto predolga, da bi nas lahko držala v napetosti, čeprav ji uspe ustvariti vsaj moreče in tesnobno vzdušje. Vse skupaj še najbolj spominja na vrhunsko serijo American Crime Story: The People v. O. J. Simpson, ki bi se na papirju verjetno enako razvlekla.
Psihologija, ki se ji posveča Giolito, na začetku deluje še kar obetavno, a kmalu ugotovimo, da gre predvsem za primer, ko se bogataši tako dolgočasijo, da si probleme objestno ustvarjajo iz nič. Tu gre seveda za kritiko skrajno razredne segregacije, a ni speljana dovolj z občutkom, saj so liki klišejski. Sebastian je kot sin najbogatejšega Šveda predstavnik nesramno bogate druge generacije, ki ne ve, kaj bi sama s sabo, ve pa, da ne bo nikoli nikakor presegla staršev, in seveda je plehek, ne preveč inteligenten in na mrtvo zaljubljen v opojne substance. Res je, da je zanimivo zastavljen odnos med Sebastianom in njegovim očetom, a vsak s slabo družinsko situacijo se pač ne vrže v šolski pokol, zato tu nekaj zmanjka. Samir je po drugi strani sin priseljencev, ki je razgledan, pameten, preudaren, a ni sprejet v družbo. Predstavljata dva pola, dve skrajnosti, med katera je razpeta protagonistka, zanimivo pa je, da v seriji prikaz razkošja (jahte, služabniki, potovanja na drug konec sveta, luksuzni avti) na začetku deluje veliko bolj v kontrastu z zaporniškim življenjem kot v knjigi, a serija postopoma razvodeni, knjiga pa poanto o tem vseeno vsaj pripelje do konca. A res ni jasno, kje je ta pikri izvirni komentar, ki bi šel dlje od tega, da denar ni zagotovilo za srečo. Za povrh je nekam sredi knjige prisiljeno vstavljeno predavanje o ekonomiji, ki hoče neukega bralca pokroviteljsko podučiti o nepravičnostih, hkrati pa Samirja postaviti za vzor. Je pa v seriji tudi veliko bolj jasno prikazan nezdrav odnos med Majo in Sebastianom, ki tudi v knjigi nenehno prihaja v ospredje in se v nekem trenutku izkaže za ključno poanto. Ostali stranski liki so precej bledi, Majina sestrica je točno to, Amanda, Majina najboljša prijateljica, je točno to, preprodajalec drog Dennis iz Ugande je točno to, razrednik Christer je točno to … Saj že vidite, kam merim.
Zares premišljen pa je lik Maje, ki zaradi prvoosebnega pripovedovanja nasploh prevzame narativo in poskrbi za kar nekaj zmede, saj nikoli ne vemo, kaj služi predstavi in kaj je pristno. Je dobro napisana, cinična, nezmotljiva in hkrati popolnoma izgubljena najstnica, ki podcenjuje vse, razen sebe. Največ o njej izvemo ravno skozi spremljanje sodnega procesa, med katerim poskuša ne zehati, z vzdevki poimenuje svoje odvetnike in tožilko, se izogiba pogledom staršev in odklanja pogovor z njimi, presliši besede, izgublja koncentracijo, doživlja šoke in pretrese, in tu je res mogoče občutiti svojevrstno empatijo. Vidimo jo tudi odrasti, saj počasi spoznava, kaj je v življenju res pomembno, in čeprav na začetku stresa kakšne totalno najstniške nebuloze, se proti koncu strezni in spozna, da ni vsevedna: »Ničesar nisem vedela, popolnoma in čisto nič nisem vedela o tem, kako je, ko si želiš umreti. V življenju sem bila le na enem pogrebu (babičinem) in nikoli se nisem zares bala niti nisem bila nikoli zares sama.« To pa je tudi edina »nagrada« za vztrajnost, saj se ne zgodi nič presenetljivega, razen medlega konca, ki je preveč v nasprotju s tonom knjige in udari mimo. Res je, da skozi Majo in njene navidezno hladne komentarje (»Sem imela Amando rada? Je bila res moja najboljša prijateljica? Ne vem.«) spoznamo kompleksno mešanico otopelosti, uporništva, poguma in vzvišenosti, vendar ni čisto jasno, čemu je vse to namenjeno. Če bi bil primer vsaj malo bolj dvomljiv, kot je to prikazano v seriji, bi bolj z navdušenjem kopali po njeni glavi, tako pa bolj kot ne vdano čakamo na končno razsodbo, ki pa niti ni več pomembna. Živi pesek je ravno tisto, kar se je zgodilo pričujočemu romanu – zdi se, da je avtorica idejo vanj vrgla in potem gledala, kaj vse je to potegnilo za sabo. Kar je seveda logično, saj šolski pokol ni le neka preprosta enačba (Eric + Dylan + Marilyn Manson), a to ni izgovor za tako razpršenost, ki si ne drzne niti nakazati, v katerem nabojniku tiči metek.
Malin Persson Giolito, Živi pesek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019. 439 str., 32,99€. Prevedla Petra Piber.