Pogum biti – samosvoja, polnokrvna, vselej radovedna

Po petih letih, odkar smo v zbirki Kondor v branje dobili celoten pesniški opus dolgo spregledane Ade Škerl (1924–2009), letošnje leto začenjamo z izbranimi pesmimi Saše Vegri (1934–2010), še ene pesniške prvoborke na Slovenskem, ki s to antologijo sicer ne stopa iz zamolčanosti kot omenjena predhodnica, kaj šele anonimnosti, dobiva pa končno svoje pravo, tj. kanonično mesto v slovenski literaturi za odrasle. Že uvodoma je zato treba izpostaviti izjemno delo, ki ga je z urejanjem, izborom pesmi in avtopoetoloških besedil iz zbirk, revialnih objav in zapuščine, predvsem pa s poglobljeno in pregledno študijo o avtoričinem literarnem ustvarjanju, njeni poetiki, mestu v literarnozgodovinskih tokovih in recepciji opravila Varja Balžalorsky Antić.

Čeprav je izbor pesmi iz celotnega opusa s posrečenim in pomenljivim naslovom Obhod v času pomembno dejanje, ki omogoča hitro in pregledno seznanitev z avtoričinimi poetikami, neposredno primerjavo med posameznimi zbirkami in revialno objavljenimi pesmimi kot tudi vpogled v posamezne faze njenega pesniškega snovanja, se kot presežek knjige kaže prav spremna študija, iz katere veje ne le literarnovedna razgledanost, temveč tudi nekakšna pesniška, stanovska hvaležnost za zorano ledino:

»Če literarna zgodovina poezije Saše Vegri doslej ni postavljala v središče pesniškega kanona, pa ima pesnica v kanonu ‘drugega spola’ vendarle nezamenljivo vlogo izjemnega zgleda naslednjim rodovom pesnic, ki so si morale spričo odsotnosti ženskih glasov v uradni zgodbi slovenske poezije poiskati in stkati lastno matrilinearno tradicijo, na katero so se naslonile in se še naslanjajo, tudi ali predvsem pri naslavljanju nekaterih tem in motivov, ki jih androcentrična tradicija ne more ali jih naslavlja z drug(ačn)e pozicije.«

Res, v sodobni slovenski pesniški krajini, še posebej tisti, ki jo oblikujejo pesnice, vpliva Saše Vegri ni mogoče spregledati, ne govorimo o epigonstvu ali kakem kopitu na zajčevski ali šalamunovski način, temveč se zdi, da njena poezija vse do danes pesnicam predvsem vliva poguma, da se laže in z večjo ustvarjalno samozavestjo in svobodo lotevajo tudi t. i. ženskih tematik, ki jih je Saša Vegri v svojo poezijo vpeljala že konec šestdesetih in v sedemdesetih letih. Njen opus tako navdihuje v tematsko-motivnem smislu (de/konstrukcija ženskosti, njene telesnosti, materinskega mita, njene družbene vloge, partnerske intime ipd.) kakor tudi v pristopu, ki je obenem kritičen in afirmativen, torej naravnan k iskanju resnice z integracijo najrazličnejših izkušenj in spoznanj, navsezadnje je zgled tudi po formalni plati, pesmi segajo od preprostejših, razvezanih pesniških oblik vse do eksperimentalnih poskusov raznolike konstrukcije.

Pesničin opus za odrasle zajema šest samostojnih zbirk, začenši z vitalistično-erotičnim Mesečnim konjem (Cankarjeva založba, 1958) in končavši z zbirko Tebi v tišino (Nova revija, 2001), torej s pesmimi tihega približevanja koncu in (večni) tišini. Med tema knjigama, ki se zlasti v intimističnih nastavkih približata in celo stakneta, pa stoji več pesniških vesolj. Piska spremne besede njen opus razdeli v štiri faze: prvega sestavljata omenjeni prvenec in druga zbirka Naplavljeni plen (Državna založba Slovenije, 1961), zaznamuje ju sorodna poetika, ki se trga iz intimizma in se sčasoma docela odpre modernizmu, na tematski ravni pa denimo preide od ljubezenske vzhičenosti do upesnjevanja odtujenosti, ujetosti, disonantnost partnerskega odnosa, pri čemer sočasno poteka tudi izvirno raziskovanje lastne telesnosti, erotike.

NE PRIVABLJAJ ME

ker gledam sonce,
ki se ziblje
v našem oknu
še od poldneva.

V očeh mi odmevata
dva ognjena petelina,
ki pojeta
že od jutra.

Telo je v senci
volka,
ki preži.

Ne objemi me,
nocoj
sta moji roki
dve tanki zeleni kači,
opiti sonca.

Zajtrkujem v urejenem naročju (Lipa, 1967) ter Ofelija in trojni aksel (Lipa, 1977) sta verjetno pesničini najbolj prepoznavni zbirki, s katerima se je priključila toku visokega modernizma pri nas in po Varji Balžalorsky Antić tvori t. i. drugo fazo pesniškega razvoja. Kot gre sklepati že iz obeh naslovov, se v zbirkah zaostruje kritika (malomeščanskega) življenja, pesnica tu začenja razgrajevati idealizirano materinstvo oziroma partnersko zvezo, vendar – kot nakazano uvodoma – tega ne počne na skrajni način v slogu Zofke Kveder ali Svetlane Makarovič, ki sta v svojih delih tematizirali vse od samomora do detomora, temveč z razumevanjem in sočutjem do najrazličnejših bivanjskih položajev. Pesnica, če si izposodimo jezik psihologije, mojstrsko drži in upesnjuje več polov hkrati, tako negativnega v občutkih ujetosti kot pozitivnega v občutkih ljubezni, denimo do otrok, navsezadnje pa tudi celo paleto vmes, ter vse skupaj preplete v živo izkušnjo, onkraj črno-belega pozicioniranja. Prav tematiziranje bremena (ženskega) življenja, a tudi prepoznavanje njegove lepote, razposajenosti, torej razgibanje zornih kotov, ki jih sočasna (na moški izkušnji utemeljena recepcija) še ni zmogla prepoznati, se vse bolj kaže kot neprecenljiva in specifično njena poetološka in bivanjska popotnica prihodnjim pesniškim rodovom.

Uspavanke strahu

II.
In tečeta.
Zavezala sta popkovino
mojih skrbi
in se smejeta
z rumenim glasom,
velika, velika otroka
mojega naročja. A vendar,
ko jima delam oblačila
in vezem s pisanimi nitkami
metulje in pajace,
se zaskrbljeno ozirata
po mojem delu
in nenehno pomerjata
speto blago.
Izgubita mi šivanko,
in jo zgubita tako,
kot da je nikoli nihče
ne bo našel.
In tečeta,
vedno tečeta
nekam in od nekod.
Prestopiti moram njune tračnice,
speljane prek vseh tal,
a jaz jih ne vidim dovolj,
zato stopim nanje,
oštevata me
in se jezita.
Zmerjata me s slonom,
dokler ne postanem slon,
ki ju nosi po puščavi,
in tračnic že zdavnaj
ni nikjer več,
ko kričita na mojem hrbtu
in me vlečeta za lase.
Vedno zahtevata
le mene za svojo igro.
Potem me pustita,
kot puščata pokrov
ali cunjice.
In jaz pospravljam
z igračami
tudi sebe,
dajem se na pravi prostor.
A moj pravi prostor
je zdaj tu,
zdaj tam,
vedno nekje
na sledi njunih iger.

Vse vztrajnejše iskanje ali izumljanje ženske identitete, zunaj vsiljenih patriarhalnih modelov, se v Ofeliji in trojem akslu projicira tudi na oblikovno pesemsko podobo. Začetek verza je vselej pisan z velikimi tiskanimi črkami, nadaljevanje pa z malimi, s čimer je prikazana razcepljenost izpovedovalkinega glasu, dvojnost njene osebnosti, s formalno zarezo pa kakor da vznikneta hkrati dve resnici, njeni dve identiteti. Na tem mestu tako ne bo odveč odlomek iz avtoričinega pisma Francetu Piberniku iz leta 1975, torej še pred izidom omenjene zbirke, v katerem me drugim razpravlja o izvorih svojega besednega snovanja in dobro osvetli pravkar orisani pesniški postopek:

»Nenehno sem imela in pravzaprav imam še zdaj velikokrat občutek, da se nahajam v prostoru, polnem informacij, ki me obveščajo o tem, za kar ne sprašujem. Moj kibernetični sistem mora nenehno oddajati znak ne. In dolgo me je mučil stavek, v katerem Breton pravi: ‘Čuden nesporazum je prepričal ljudi, da je jezik nastal zato, da bi lajšal medsebojne odnose.’ Namreč po zunanjih podatkih, ki so mi bili sporočeni, se mi je zdela ta misel popolnoma resnična in predvsem sprejemljiva, a je v njej preveč pasivnosti, tistega evropskega mišljenja o naši zaprti eksistenci, da me je s tem odbijala. Ker po naravi sem vse prej kot pasiven tip človeka. Verjetno se mi zato jezik in zapisovanje kažeta kot možnost za sporočanje nesporazuma samega. Stanja, ki v njih doživljamo sporazumnost, so brezbesedna. S tem si nekako lahko razložim izhodišče mojega ustvarjalnega dela. Neznan in nerazložljiv pa mi ostaja proces zapisovanja. Kakšni mehanizmi izbirajo besede, ki jih zapisujem, in kako se vse skupaj omeji med začetek in konec zapisa. Vsa leta, odkar zapisujem, ni nastal noben zanesljiv sistem v moji zavesti.«

To neujemljivost in spremenljivost, ne le samega procesa ustvarjanja, temveč tudi življenja kot takega, je pesnica navsezadnje skušala prikazati v predzadnji, več kot desetletje nastajajoči zbirki Konstelacije (Cankarjeva založba, 1980). V njej najdemo devet pesemskih enot – t. i. Konstelacij, vsako sestavlja devet tekstov oziroma trikrat tri desetvrstičnice s podnaslovi tloris, naris in armatura. Uvodoma je vsaki Konstelaciji dodana »skica« na začetku ter ob koncu še sklepna teksta, sestavljena iz začetnih oziroma zaključnih verzov predhodnih tekstov, branih v nasprotnem zaporedju. Zapleteni koncept zbirke, s katero se pesničin opus odločno pomakne v smer konceptualne umetnosti (in tvori njegovo samostojno, tretjo fazo), kljub podrobnim uvodnim pesničinim bralnim navodilom vendarle ni zavezujoč, na kar kasneje opozarja tudi sama avtorica. Zbirka v vsakem primeru nudi edinstveno bralno izkušnjo, skozi katero začutimo tako razsrediščenost, večglasnost sveta in človeka v njem, kot nenehni potencial (iz)gradnje in vsaj začasne osredinjenosti, smiselnosti. Konstelacije – kot znova poudarja Varja Balžalorsky Antić – pa so navsezadnje tudi tista zbirka, ki je do zdaj pri nas edina v celovitosti prevzela in udejanjila kosovelovsko konstruktivistično paradigmo.

Zadnjo, tj. sklepno fazo pesničinega opusa tvori Tebi v tišino, zbirka poslavljanja od življenja, v kateri se vse razvejane konstelacije in predhodno mnogoglasje zopet zožijo, vrnejo k preprosti osebni izpovedi in lovljenju frekvenc tišine, praznine. V pregovornem slogu, da je sonce najbolj žareče tik pred zatonom, pa velja izpostaviti še vsaj dve v antologijo vključeni pesmi iz revialnih objav oziroma zapuščine, ki dopolnjujeta, zaokrožata impresiven vtis o pesničinem opusu.

To je na eni strani njena zadnja, skrajno presunljiva pesem Slično romantični pesmi rane romantične dobe, ki jo je Saša Vegri napisala v srbščini, jeziku svojega zgodnjega otroštva. Kot bi se ob koncu pesnica vračala k izvoru, v Beograd, kjer se je rodila kot Albina Doberšek (kasneje poročena Vodopivec) in prvih šest let, vse do selitve na štajersko podeželje tudi živela. Na drugi strani pa dolga pesnitev, objavljena leta 1982 v reviji Sodobnost, z naslovom Visoka pesem XX. stoletja, ki je neke vrste hvalnica življenju oziroma svojski zarotitveni klic k dobremu, lepemu, ljubezni in sožitju. V njej neposredno nagovarja mlade, dečke in deklice, naj iskreno ljubijo in (s tem) odvračajo zlo. Pesem, ki zaradi nagovora odraščajočim stoji prav na presečišču pesničinega opusa za odrasle in do zdaj veliko bolj branega in ponatiskovanega opusa za otroke, na neki način oba svetova poveže in njeno besedno ustvarjanje zlepi v nedeljivo vesoljno celoto.

VISOKA PESEM XX. STOLETJA

/…/
O, rotim vas,
ne molčite o ljubezni,
ki jo rojeva vaše telo
in ki z njo želite
doseči vsemirje
če boste šli v vsemirje,
če se boste zazrli vanj,
izjočite in izpojte temo,
izrecite jo,
ker ona je
in je resnica onkraj človeškega
SONČNEGA SISTEMA
in je TURBINA BOGA,
ki lomi hrbtenice in resnice
v drobce zla.
/…/

Ob koncu naj gre zato beseda spet k pesnici in njenemu razmišljanju o t. i. odraslem odnosu do otrok. Kaže namreč na pesničino temeljno in vseživljenjsko prizadevanje za ohranjanje prvinskega, začudenega pogleda, ki omogoča lastno spoznanje in pelje iz zapora v svobodo bivanja in snovanja.

»Otrok pa ni enodimenzionalna projekcija našega pojma o njem, pojavi se kot individualno večplastno bitje, ki je toliko zavestno, kolikor je upoštevana njegova drugačnost med ostalimi. Vsa psihologija, ki se razrašča okoli vzgoje otrok, lahko ima smisel le takrat, če otroka obravnavamo individualno. To pa je na žalost iluzija, ki je v konkretnem vzgojnem sistemu vedno nokavtirana. Veliko bolje bi bilo otrokom omogočiti preverjanja in jim razložiti, za kaj smo si mi ta inventar (miselni) tako uredili, kot pa da jim pripravljamo inventar s prostorom vred in rečemo: ‘Ljubčki, tole je, domislili smo, spoznali smo za vas, vaše je.’ Mislim namreč, da ni nihče za nikogar ničesar spoznal. Spoznanje je individualna kreacija. In tako, ker se že toliko naprezamo v smeri zdravega razvoja otrok, bi morali začeti pri tem, da omogočimo otroku lastno spoznanje. Tudi za odrasle bi ne bilo narobe, če bi nekako zdimenzionirali svoje možgane na lastno spoznanje, ne pa da jih kar naprej masirajo z mrežo shematičnih uporabnosti za vsako ceno. V to smer je usmerjena, kolikor poznam današnji princip vzgoje.«

Obhod v času je knjiga, s katero pronicljiva misel in iznajdljiva poezija Saše Vegri končno začenjata pravičen obhod tudi v našem času. Preučevalcem in preučevalkam poezije bo dragocena predvsem zaradi zbranih avtopoetoloških besedil in večkrat omenjene primerjalne, tudi kritične študije, ljubiteljem in ljubiteljicam poezije pa prinaša cvetober pesmi, ob katerih lahko lastno življenje in čutenje doživljamo v novih razsežnostih, nemara tudi tistih, ki si jih teže priznamo oziroma z njimi težko vzdržimo. Izjemna poezija Saše Vegri naša docela neizjemna življenja prežarja s pogumom biti – biti nepotvorjena, samosvoja, polnokrvna in vselej radovedna … osebnost.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.