»Ah, vi ste iz dežele Han Kang (한강), pisateljice!«
Te besede so mi bile izrečene 22. avgusta 2022 v Shambaughovi hiši na Univerzi v Iowi, ko sem tam stal in razmišljal o svoji literarni poti. Predlansko poletje sem v Iowi preživel tri prelomne mesece, potopljen v Mednarodni program pisanja (IWP), skupaj s pisatelji z vseh koncev sveta. Program IWP, splošno priznan kot vodilni literarni program Univerze v Iowi, združuje svetovne pisatelje in spodbuja prostor za izmenjavo idej, kulture in ustvarjalnosti. Prestižno srečanje je v več desetletjih gostilo pomembne osebnosti, med njimi leta 1971 slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je pomembno vplival na ameriško poezijo, in leta 1985 Orhana Pamuka, turškega pisatelja in nobelovca. Leta 1998 je sodelovala tudi južnokorejska pisateljica Han Kang.
Naj takoj pojasnim, da je v Koreji najpomembnejše družinsko poreklo, zato je priimek Han na prvem mestu, ime Kang pa na drugem – medtem ko je na zahodu ravno obratno, tako da je moj priimek Kang, enak imenu nobelovke, tu na drugem mestu.
Han Kang, neomajna v svojih prepričanjih, ni hotela popustiti in je prerasla v simbol umetniške integritete in moči literature, da se zoperstavi avtoritarizmu.
Južna Koreja za literarno skupnost v Iowi ni bila le zemljepisna lokacija, temveč kraj, ki je neločljivo povezan z imenom Han Kang. V njihovih mislih Južna Koreja ni bila le rojstni kraj Han Kang – bila je »dežela Han Kang«. Za »majhnega pisatelja«, kot sem bil jaz, pa je bila povezanost s tem monumentalnim imenom tako privilegij kakor breme. Ni šlo le za čast, da delim prostor s Han Kang, ampak tudi za pritisk, ki sem ga čutil ob postavitvi svojega imena ob tako pomembno ime.
Kakšna pisateljica je torej Han Kang?
Ljudje jo opisujejo na različne načine, vsak s poudarkom na drugačnih vidikih njene obrti. Tisti, ki jih zanima literarna kritika, bi lahko rekli: Han Kang je mojstrica sodobne književnosti, ki surova čustva človeške bolečine in trpljenja prepleta z najbolj prefinjenim in nežnim jezikom. Njeni stavki so mehki, skorajda eterični, a pod njimi se skriva rezka ostrina, ki uteleša tiho nasilje. Prav prepletanje nežnosti in brutalnosti vliva njenemu pisanju edinstveno literarno moč in presunljivost.
Drugi, ki uživajo ob literarnem traču, bi morda komentirali njeno slavno družinsko ozadje. Han Kang je diplomirala iz korejske književnosti in literarno kariero začela kot pesnica, preden je prešla na prozo. Še bolj izjemno je morda njeno poreklo – oče Han Seung-won (한승원) je bil priznan romanopisec, ki so ga mnogi častili kot velikana korejske literature. (V mladosti sem jo poznal preprosto kot »hčer Han Seung-wona«.) Njen starejši brat Han Dong-rim (한동림) je prav tako romanopisec, mlajši brat Han Kang-in (한강인) pa stripar. Tudi njen mož Hong Yong-hee (홍용희) je globoko vpet v svet literature, saj dela kot literarni kritik in profesor. Skupaj sestavljajo družino, globoko zakoreninjeno v literarni tradiciji, in življenje Han Kang je na vsakem koraku prepleteno z literaturo.
Politično angažirani bralci se bodo Han Kang morda spomnili kot ene od umetnic, ki jih je vlada Park Geun-hye (박근혜) sredi leta 2010 uvrstila na črno listo. Parkina vlada je oblikovala kulturno »črno listo«, da bi utišala drugače misleče, jim odvzela državno podporo in jih podvrgla državnemu nadzoru. Han Kang, neomajna v svojih prepričanjih, ni hotela popustiti in je prerasla v simbol umetniške integritete in moči literature, da se zoperstavi avtoritarizmu. S svojim pogumom, tako pri pisanju kot v osebnih prepričanjih, je postala svetilnik upanja za mnoge, ki verjamejo v transformativni potencial umetnosti.
Spopad med posameznico in družbenimi pričakovanji je ostro prikazan, v ospredju pa je pisateljičina subtilna kritika nasilja, zakoreninjenega v družinskih strukturah in spolnih vlogah.
Po mojem mnenju pa je največja moč Han Kang v njenem izjemnem pogumu – v sposobnosti, da se sooči z najbolj bolečimi vidiki človeškega stanja in jih izrazi z milino in intenzivnostjo. Ta pogum ponazarja njen znameniti, tudi v slovenščini dostopni roman Vegetarijanka (채식주의자), ki je prejel mednarodno nagrado man booker. Zgodba se poglablja v teme praznine, pomanjkanja in patriarhalnega nasilja, saj glavna junakinja zavrača družbene norme in se poda na potovanje, ki presega človeške meje. Spopad med posameznico in družbenimi pričakovanji je ostro prikazan, v ospredju pa je pisateljičina subtilna kritika nasilja, zakoreninjenega v družinskih strukturah in spolnih vlogah. Njen pogum ob raziskovanju in razkrinkavanju teh globoko vznemirljivih tem, še posebej v patriarhalni družbi, je izjemen.
Han Kang se enako pogumno loteva tragične zgodovine Koreje tudi v drugih pomembnih delih, kakršni sta sta Human Acts (소년이 온다), osredotočen na vstajo v Gwangjuju, in We Do Not Part (작별하지 않는다), posvečen incidentu na otoku Jeju med aprilom 1948 in marcem 1949. V teh romanih se poglobi v temačna poglavja državnega nasilja in civilnega upora ter osvetli dogodke, ki še vedno oblikujejo kolektivni spomin naroda. Incident na Jeju 4.3 (제주 4-3 사건, 1948) in demokratično gibanje v Gwangju 5.18 (5-18 광주 민주화 운동, 1980) so zaznamovali tako avtoritarna represija kakor nešteto izgubljenih življenj civilistov. Vendar Han Kang teh dogodkov ne prikazuje zgolj zgodovinsko, temveč jih spreminja v surove, poetične pripovedi, ki globoko sežejo v bralce. S tem ne pripoveduje le o zgodovini, temveč tudi o brazgotinah, ki so jih pustile takšne tragedije.
Mnogi pisatelji znajo splesti čudovite stavke in mnogi znajo raziskovati zgodovinsko travmo. Le redki pa imajo dovolj poguma, da to počnejo tako neizprosno iskreno in intenzivno kakor Han Kang. Prav ta redka kombinacija lepote, nasilja in čustvene globine dela njeno literaturo resnično izjemno.
Ko sem stal v Iowi kot »mali pisatelj« med velikani, kot je Han Kang, sem se počutil počaščenega in obenem osuplega.
Mnogi pisatelji znajo splesti čudovite stavke in mnogi znajo raziskovati zgodovinsko travmo. Le redki pa imajo dovolj poguma, da to počnejo tako neizprosno iskreno in intenzivno kakor Han Kang.
Dve leti pozneje, letos, prejšnji teden, ko so sporočili, da Nobelovo nagrado za književnost prejme Han Kang, sem končno začel dojemati razsežnost njenega vpliva. Nisem štel, kolikokrat sem se tistega dne zahvalil. Literarni prijatelji z vsega sveta so mi pošiljali čestitke, vendar sem se zalotil, da se sprašujem: Zakaj mi čestitajo? Nagrado je prejela Han Kang, ne jaz. Potem sem prebral članek drugega velikega korejskega pisatelja Hwang Sok-yonga (황석영) – rodil se je 4. januarja 1943 in tudi sam kot reprezentativen južnokorejski pisatelj nekoč veljal za kandidata za Nobelovo nagrado. In vse mi je postalo jasno. Napisal je: »Nobelova nagrada Han Kang je svetel dosežek na poti korejskega ljudstva in korejske književnosti, ki je bila zdravilka in rešiteljica ob bolečini in trpljenju.«
Točno tako!
Ta bleščeči dosežek ni samo zasluga Han Kang; je rezultat pogumne poti korejske literature, poti, ki jo je osvetlil njen neustrašni glas. Zato so mi prijatelji čestitali – ker kot korejski pisatelj tudi sam na neki način hodim po isti poti. Breme, ki sem ga čutil ob njenem imenu, je izginilo, nadomestil pa ga je nov občutek poguma, in iskreno upam, da se bo ta »pogum« prenesel tudi na vse, ki ljubijo literaturo.