Glej, glej, v jezercu se svetlikata dva kovanca. Položena sta drug vrh drugega, med njima je droban razmik, da lahko razločiš, da ni kovanec zgolj eden, temveč sta dva. Dva po en evro. Toliko kot tu stane pivo. Moj pogled je jasen, oster kot rob vesolja; na zgornjem kovancu zlahka razločim nemškega orla. Videti je, kot bi kovanca nekdo lastnoročno namestil v školjko in ju skrbno poravnal.
Česa vse človek ne doživi po teh ljubljanskih klubih.
Prizor na stranišču se mi zdi neverjetno presunljiv, na njem je toliko svečane usodnosti. Vse v življenju, me prešine, se sklada kot ta dva majhna kovanca na dnu straniščne školjke. Ko bi vsaj imel telefon pri sebi, da bi naredil kakšno fotko za spomin.
Pa še danes je menda ta obletnica. Obletnica zmage. Tam spodaj pa strumni germanski orel, po katerem že celo noč ščijejo ljudje, ki so prišli v ta klub.
Nedvomno je to napitnina. Dva evra za ubogo čistilko. Čistilke v klubih nikoli ne dobivajo napitnin in neka dobra duša, ki je pred mano stala prav na tem mestu, pred tole straniščno školjko, je pomislila na to.
Ljudje v klubih, kakršen je tale, mislijo na vse. Čistilke so uboge, trpijo, ko čistijo sranje, ki ga puščamo za sabo. Zato jim ljudje, ki mislijo na vse in vsakogar, prijazno namenijo dva evra. Tako se na stranišču mimogrede kar dvakrat olajšajo.
Zdi se, da so tu okrog pravzaprav res eni taki dobri in fini in prijazni ljudje. Pa niso. Navadne pizde so.
Na vodi čutim, da me čaka še preklemansko dober dan. In začuda me sploh še ne boli glava.
Nisem prepričan, ali je moško ali žensko. Stranišča so po teh klubih videti povsod enaka. Povsod enak vonj po razkužilu, kakršnega uporabljajo v klavnicah. Povsod brez papirja ali mila. Vse to je ena taka precejšnja klubska žalost. Ploščice pritrjujejo temu vtisu. Tudi te so gotovo nalupili v kakšni zapuščeni klavnici. Tam ob progi, tam je morala biti ziher kakšna zapuščena klavnica ali kaj podobnega, nekaj s socialističnimi belimi kvadratnimi ploščicami, ki so jih spizdili in prinesli semle v ta klub.
Itak je pa vseeno.
»Alo, gremo, samo še tebe čakamo!«
Zajeten mož v črnem nekje za mojim hrbtom potolče s ključem po radiatorju. Slišati je, kot bi zadonel kravji zvonec. Krščen matiček, saj že grem! Vrat na stranišče v tem klubu ni, prav tako ne pokrovov školjk. Še onega plastičnega obroča, kamor bi naslonil svojo rit, ni. Kar je precej bedno. Še posebej za pičke in to.
Najhuje je to, da me varnostnik lahko opazuje, ko opravljam malo potrebo. Vse to samo zato, ker – varnost. Boj proti drogam in onegavljenju. Vsi ti tipčki in bejbe, ki vlečejo praške in se porivajo po teh smrdljivih luknjah. Z njimi se tule sploh ne zajebavajo.
Težava sveta je v tem, da zaradi ekscesnosti posameznikov vselej najebe večina, takšni, kot sem jaz. Ampak jaz nisem v resnici ničesar kriv.
Prav ničesar!
Jaz bi denimo rad imel vrata na stranišču. Je to tako nemogoče? Saj nisem recimo na polju. Ali pa v taborišču. Tam zunaj ni nobene vojne. Tam zunaj je dan zmage.
Poscal sem se v školjko in še malo čez. Malo ponesreči, malo zanalašč. V teh preklemanih klubih je vseeno, če se poščiješ malo čez. Tako ali tako stojiš v luži, kjer so pomešani izcedki več desetin ljudi, ki so šli malo čez. Eh, nemara je pa to res moško stranišče, ko je po tleh tako mokro? Ne morem se spomniti, na katero stranišče sem hodil celo noč. Ampak ne ̶ saj to je vendar edino stranišče tule, kajne?
Saj res, fak, Tina in Nina!
Nobene intime ni tu, zaradi pomanjkanja vrat. Hvala bogu je vsaj klub zdaj prazen in sem precej bolj sproščen, kot bi bil sicer, ko se ti vse tiste flenče hihitajo za hrbtom. Glasba je potihnila. Klubi so tako žalostni, ko v njih ni glasbe in ko prižgejo luči. Spremenijo se v nasmetene, čudno prazne čakalnice ali nekaj takega.
Potem vsakič pomisliš, o moj bog, a mi je bilo tega treba?
Zdaj je slišati le pritajene glasove varnostnikov. In žvenket pločevink, ki se nekje tam zunaj kotalijo po podu. Aha, čistilka! Čistilka je že na delu. Mogoče bi jo lahko videl. Še nikoli nisem videl čistilke v klubu, kakršen je ta. Mogoče pa je celo čistilec. Tipček. Rad bi videl izraz na njegovem obrazu, ko se mu bo posvetilo, da mu je nek norec za vso njegovo predanost pri delu pustil napitnino v školjki.
»Alo, ej, gremo! Ne stat zdej tle na sekretu, ura je šest! Alo!«
Ampak res, ubogi čistilec. In ubogi varnostnik. Ne maram ljudi, ampak včasih se mi tako nepojmljivo zasmilijo. Ko sem bil mlajši, sem verjel, da so si sami krivi, ker so preprosto budale in degeni. Ampak ni vedno tako.
Vem, da ni tako.
Potegnem vodo. Curek vode je po pričakovanju šibak, a sem se vseeno zbal. Počakam, da se gladina jezerca umiri, da bi videl, če sta se kovanca premaknila.
Ne, nič se ne zgodi. Še vedno sta lepo poravnana, kot da bi ju kdo lastnoročno namestil tja noter. To je po moje sicer bolj malo verjetno, najbrž gre zgolj za srečo pri metu, za naključje. Življenje je polno naključij. Ponoči sem po naključju spoznal dve prikupni punci, Tino in Nino, ki me zdaj čakata zunaj. Ne vem, kaj bomo zdaj, ko se klub zapira in nas mečejo ven.
Eden vrh drugega. Orel, ki se ozira preko svoje desne rame. O heraldiki se mi ne sanja kaj dosti, ampak mislim, da je desna stran prihodnosti.
Tudi mene čaka nekakšna prihodnost.
Za mojim hrbtom znova besno trkanje po radiatorju.
Že grem, sunce vam!
Sežem v žep, najdem petaka in ga previdno spustim v školjko. V jezercu na dnu se nežno obrne, zaplapola kot vodna trava. To je moj prispevek za čistilko. Oziroma čistilca. Navsezadnje sem tudi jaz dober človek. Veliko ljubezni premorem.
V klubih, kot je ta, moraš biti vedno v dobrih odnosih z varnostniki. Na vratih lepo pozdravim, zaželim čim bolj prijetno jutro in dan in vse to. Tina in Nina, moji novi prijateljici, zunaj čepita na robniku. Hvala bogu, še sta tu. Ena lepša od druge; molče kadita in me opazujeta. Naredil se je res lep dan, kot na kakšni razglednici. Dan zmage.
Jutra so čudovita. Prisedem k njima. Nina mi brez besed ponudi še eno bombeto. Pogoltnem jo kar na suho.
Meh …
Svobodna trgovina je plutokratska propaganda, piše na steni pred nami. Resno se zamislim nad tem. In nad to nočjo. Čutim, da bi se lahko spremenil v orla in odletel nekam proč. Daleč na desno. Ali pa bi se potopil v hladno jezersko vodo. Kamorkoli že.
Potem vsi trije stopimo tja čez, ven, in se usedemo v taksi. Nina pravi, da bi nekaj pojedla.
Zgodba je bila objavljena v AirBeletrinini poletni čitanki, ki jo lahko najdete na vseh ljubljanskih lokacijah Knjižnice pod krošnjami in vzamete svoj (brezplačni) izvod. Vse zgodbe bodo objavljene tudi na spletu, naslednja, ki jo je napisal Davorin Lenko, že naslednji petek.
