Ženska, ki po novem skrbi za teniški klub, ju zagleda že od daleč. Sedi za mizo, ker ljudi ob tej uri ni. Pred njo je odprta knjiga. McKee: Zgodba. Moška prihajata bliže. On prihaja bliže. Začuti žilo na vratu. Vznemirjenje ji stisne grlo.
… naj ti povem, stari, dobra partija, ampak nekam si mi slab. A je kaj narobe ali te samo vročina zdeluje? Ali pa sem jaz tako izboljšal svoj forhend. Vse je v prijemu, ti povem. Imam novega trenerja, če hočeš kvalitetno rekreacijsko igrat tenis, moraš stvar vzet resno. Trideset evrov na uro mu plačam, ampak saj si videl, zdaj je to čisto drug forhend.
Sedeta. Ženska gre k mizi. Pozdravita jo, on na svoj način. Pod mizo se z dlanjo neopazno dotakne njenega stegna. Potem? sprašujejo prstne blazinice. Potem, odgovarja naježena koža.
Temnega zame, kaj boš pa ti? Vseeno? Pa ne more ti bit vseeno. Dva temna! Ne, čakajte, zame vajcen. Torej, bil sem v Bilbau. Do tja sem se vozil …
Ženska natoči pivo. Vesela ga je.
… sem v zelo dobri kavarni Cafe del Grande Mercate pil belo vino za dva evra kozarec in jedel pintokse za evro ali pol evra. Na splošno je bilo zelo malo ljudi, ampak v tej kavarni so pa bili.
Edini ljudje, da rečeš masa ljudi, so bili pred vhodom v Guggenheimov muzej. V Guggenheimovem kafiču je najbrž najcenejši šampanjec na svetu, kozarec Mumma stane šest …
Zdaj bova … pomisli ženska.
… z iPhonom kupil vstopnico, medtem ko so drugi stali v vrsti. Zakaj ljudje stojijo v vrsti, če imamo vsi pametne telefone? Potem sem šel elegantno mimo vrste. Ljudje so res ovce. Stojijo v vrsti, v žepu pa vsak svoj pametni telefon. Razstava je bila solidna.
Želi si, da se ji roka ne bi zatresla. Dobro ji gre. Pivo odločno postavi predenj.
Trgovine so bile pa povsem nespodobne. Jaz sem mislil, da je Bilbao nekaj, pa ni nič. Razen Louisa Vuittona, ki je kot vedno fantastičen, so slabše od naših. Furla je malo večja od naše, ampak ima ubogo ponudbo, Boss je definitivno slabši, Max Mara spominja na našo, Gucci pa ne, še nikoli nisem bil v Gucciju s tako slabim asortimanom. Nisem si imel kaj kupit. V veliki blagovnici El Corte Inglés se Armanijeve obleke drenjajo in mečkajo z navadno konfekcijo. Ne znajo prodajat Armanija. Tudi hrane ne. Izvrstni gastronomski oddelek je naslonjen na ključavničarsko delavnico! Ne moreš kupovat sira s pogledom na rjast, oglodan primež.
Sede nazaj za svojo mizo. Ponovno se skloni nad knjigo. Sliši vsako njegovo besedo.
Trgovine so nasploh videti neatraktivne. Prazne so. Tudi tržnica je prazna. Oslič je osem evrov. Imajo tudi tune, grdobine, bakalar … Mimogrede, sardele so dvakrat dražje kot pri nas, stanejo od šest do sedem evrov. Vrhunsko meso je zelo drago, zrezki v Il Corte Inglese stanejo devetinštirideset evrov, telečji zrezki pa od šestintrideset do sedemintrideset evrov. Pljučne sploh nisem videl.
Ne more se zbrati. Njegove ustnice. Jejo. Poljubljajo. Štejejo. So poljubljale. Ednina? Neprestana ednina? Pa saj je bila ona tudi z njim.
Alkohol pa je senzacionalno poceni. Vino se začne pri dveh evrih, lokalno pivo, čisto spodobno, San Miguel Selecta, pri sedemdesetih centih. Zelo korekten šampanjec Heidsick Monopole Bleu stane dvaindvajset evrov, kar je, če se dobro spomnim, ceneje kot v Reimsu, pa je Reims glavno mesto Šampanje …
Le kaj je temu človeku? A bo sploh zaprl usta?
… je poceni, vrhunskega belega vina, ki bi bilo dražje od petintrideset evrov, sploh ne moreš naročit, pivo pa stane evro in pol. Življenje v Bilbau je lahko tudi zelo poceni, po moje. V najboljši restavraciji v mestu, Zortziko, ki jo vodi svetovno relevantni kuhar David Garcia, je bil račun za večerjo le malo višji od dvesto evrov, čeprav sem naročil odlično vino Lopez de Heredia, Tondonia, trgatev …
Za dvesto evrov dela ona štirideset ur. Njegova usta so suha. Razpokana. Ozka. Preozka. Njegove dlani. Čiste so videti. Oklepajo zarošen kozarec. Napačno sklepanje.
… so na sploh kar solidne. Ampak prazne. V restavraciji Rimbombin sem bil edini gost. Ko sem hotel naročit drugo buteljko godella, me je natakar v karakteristično slabi angleščini prosil, naj grem domov, ker bi šlo rado domov tudi osebje. Ura je bila šele polnoč. Jaz sem gost, in če sem gost, bi me morali bolj spoštovat. Ni čudno, če imajo prazno. Me zanima, kako …
Le kaj si je mislila o njem? Kaj je pa pričakovala? Ne moreš po rokah sklepati o značaju, si reče. Raj ni odvisen od količine … dveh sendvičev naenkrat sploh ne moreš jesti. Kakšen bedak.
… v Carltonu. Po Lonely Planetu je ta hotel idealen za Jamesa Bonda, ko obišče Bilbao. Je eden od najbolj luksuznih hotelov, v katerih sem bil. Stane pa le sto oseminštirideset evrov na noč. Navadna soba, se razume. Apartma imaš pa tam do tristo. Imajo tudi fitnes. Po sobah je tapison. Ne razumem, zakaj ni parketa. Tapison je nezdrav. Pršice in vse. Otroci so alergični. Tapison ni bio. Ne moreš dojenčka peljat v sobo s tapisonom. No, jaz nimam več dojenčkov. Na žalost. Mali otroci, male skrbi, veliki otroci, velike skrbi. Saj veš. Carltonov bar je zelo drag, ampak ultimativni pršut Joselito Bellota, star pet let, je pa dvakrat cenejši, kot bi bil pri nas. Pa boljši je kot naš, ali sem bil pa samo lačen. Zraven ti dajo zastonj olive.
Prehitro se odločam, misli ženska. Ni on kreten, jaz sem neumna. Prehitre projekcije na podlagi napačnih kriterijev delam. Sama sem kriva. On nima s tem nič. Otroci? Ni šans.
Je pa veliko takih, ki prosjačijo. V nedeljo popoldan sem v eni uri naštel osemintrideset ljudi, ki so brskali po kontejnerjih v bližini hotela. Pa je bila nedelja. Kaj je šele ob delavnikih. Bilbao je po svoje dolgočasen. Nimaš kaj počet.
Dolgčas? Njej ni nikoli dolgčas. Si ljubimca izberejo oči ali ušesa? Koža? So dejanja res vedno močnejša od besed?
Potem sem šel še v San Sebastian. Avtocesta stane deset evrov. San Sebastian je veselo, lepo mesto. Ni senzacionalno lep, je pa dovolj lep. Ni poceni, ampak ljudje so srečni. To se vidi povsod. V San Sebastianu so nekatere od najboljših svetovnih restavracij, kjer ne moreš večerjati za manj kot šeststo evrov. Vsi so videti srečni in vsi, ki se ukvarjajo s turizmom, bi morali proučiti San Sebastian. Tudi mi bi morali proučiti San Sebastian. Naša vlada pojma nima, kaj bi s turizmom. Če imamo pa za ministre tepce. Naj gredo v San Sebastian gledat.
Krivi so njeni kriteriji in njene vrednote. Nekam so zdrknili. Pa prehitro delanje zaključkov. Saj ga sploh ne pozna. Njena sreča in užitek ne moreta biti odvisna od njega.
Jedel sem pri velikem Martinu Berasateguiju v restavraciji Bodegon Alejandro, ki ima tri micheline. Naročil sem perfektno ribo na žaru in star bellotin pršut, ki ga ne moreš z ničemer primerjati. Potem sem šel gledat respektabilen ognjemet. Še nikoli nisem videl takega ognjemeta. Dobro, najbrž ni tak kot na Copacabani, tega nisem videl, v Riu nisem bil za novo leto, bil sem enkrat drugič, ampak ta v San Sebastianu je bil dober. Pa tistega v Riu tudi ne bom šel gledat, tam je dva milijona ljudi, vsi v belem, nimaš se kam usest, razen na pesek, pa ne moreš na pesku sedet v belih hlačah, ne, v Rio definitivno ne bom šel gledat ognjemeta.
Bi res želela, da vzpostavita trdnejši stik? Na osnovi česa je tisti večer sklepala o njem? Na osnovi česa mu je odprla?
Drugi dan sem jedel v Marinelliju – fenomenalno. Čeprav so nam sardele in list vrgli na mizo skoraj neočiščene, olivno olje pa je bilo ridikulozno slabo, moram priznati, da je bil okus fenomenalen. Vse je bilo popolnoma sveže. Vse je bilo bio. Mimogrede, ribe so bile drage, ena riba je stala triindvajset evrov, zato je bilo pa vino res poceni.
Njegovi zobje so malo krivi. Mogoče malo rumeni. Ampak ne, ni on kriv. Odrasla je. Sprejema odločitve. Ne more njemu pripisovati odgovornosti za svoje odločitve.
Potem sem se vrnil domov. Tam blizu je še Guernica, saj veš, tisto mesto, ki so ga zbombardirali in mu je Picasso posvetil sliko, ampak se mi ni dalo. Koga to briga. Fašizmi, nacizmi in frankizmi so off. Pa bil sem že šest dni. Hitro ima človek dosti te kulture. Pa turizma. Povsod je lepo, doma je najlepše.
Off? Off?
Zdaj pa letim, moram v šolo. Moram uredit z ravnateljico. Tilen je padel na popravcu iz kemije. Pa saj smo mi tudi padli. Saj smo bili tudi mi mladi. Ne gre za to. Ti prfoksi na državnih šolah samo plače vlečejo. Sploh ne znajo zmotivirat mladih ljudi. Iščejo neznanje. Prepisal sem ga na privatno gimnazijo, tam se bolj zavzamejo. Plačaš, pa je. Ampak ne hodi. So me klicali, naj ga pridem kar izpisat. Da nima smisla. Ampak kam naj ga pa potem dam? Nina doma joka, golta xanaxe in trdi, da sva sama kriva. Pa kaj naj bom jaz kriv, ne morem se jaz učit namesto njega. Pravi, da bi mu morala kakšen papir o posebnih potrebah zrihtat. Da imajo vsi te papirje, pa nekako zlezejo. Ne vem, no. Mogoče. Ampak tudi v šolo ne morem hodit namesto njega. Grem zdaj vprašat, koliko bi računali, da ga zadržijo. Pusti, bom plačal pri šanku, ti si dal za igrišče. Pokliči, ko boš hotel igrat.
Res je, nihče se ne more učiti namesto tebe, si misli ženska, ko vstane in gre k blagajni.
»Morala bi se spet dobiti,« ji reče moški. »Vrnil sem se.«
»Ja, res, morala bi se dobiti,« mu odvrne, »da se nekaj pogovoriva.«
»A je kaj narobe?« se zdrzne moški.
»Ni narobe, samo … Se bova pogovorila,« ga pomirja ona.
»Danes?« jo vpraša.
»Kadar hočeš, vseeno je, kar pokliči.«
»Danes pridem. Nič ne bom klical.«
Poda mu račun, on ga vzame, zmečka in poševno vrže po tleh, ko zapusti teraso.
Pozna tak pogled. Ve, kdaj je zavrnjen. »Prekleta pička,« pomisli, »prekleta pička, kaj pa misli, da je.«
Saj, gre po glavi ženski, ko gleda za njim. Njeno nezavedno zavoha ostri kot odvrženega računa. Ve: Zgodbo bo treba končati. Gre k mizi, vzame flomaster, premišljuje, podčrta nekaj vrstic, spet premišljuje. Tak hud korak ga bo prinesel nazaj.
Doma moški stopi v garderobo. Ne pogleda se v velikem ogledalu. K sebi privleče lestvico iz kovanega železa. Noga stopi nanjo. Roka odmakne podpisane puloverje. Kašmir, svila, lan, bombaž. Odtipka številko. Težka vratca cvilknejo. Zadaj. Poznavalsko potipa po zgornji polički … Roka zlovoljno zgrabi, kar je iskala.
Čez nekaj dni se v lokalu teniškega kluba droben veter na svoji večni poti okoli sveta igra s časopisnim listom. Črke so zmazane od radovednosti in prstnih odtisov.
Policisti v stanovanju našli žensko truplo
Ljubljana – Policisti so v petek zvečer v stanovanju na Hradeckega ulici našli ustreljeno truplo 23-letne Gortane Raić. Po doslej zbranih obvestilih gre za umor. Kot pojasnjujejo, je v petek nekaj pred 19. uro na policijo poklicala dekletova mama, ki se ji hčer že dlje časa ni oglasila. Tudi na delo je ni bilo. Mati jo je našla, ko je s svojim ključem vstopila v hčerino stanovanje.
Ogled so opravili ljubljanski kriminalisti, ki jih je vodil dežurni preiskovalni sodnik ljubljanskega okrožnega sodišča, udeležila pa se ga je tudi dežurna državna tožilka. Ogled so ponoči prekinili in ga bodo nadaljevali danes. Dosedanje ugotovitve kažejo, da gre za umor.
Ker se kriminalistična preiskava nadaljuje, do zaključka le-te novih informacij ne bo na voljo, še sporočajo s policije.
Zgodba je bila objavljena v AirBeletrinini poletni čitanki, ki jo lahko najdete na vseh ljubljanskih lokacijah Knjižnice pod krošnjami in vzamete svoj (brezplačni) izvod. Vse zgodbe bodo objavljene tudi na spletu, naslednja, ki jo je napisala Maša Pelko, že naslednji petek.
Pretekle zgodbe:
Davorin Lenko: Zgolj nevarni, resnično zajebani ljudje ali Humanitarna akcija