Prišla je malo pred polnočjo. Drobna gospa s sivimi kodrastimi lasmi, skrbno začesanimi po vzoru zvezdnic črno-belih filmov, je odločno položila nogo na kovinsko gred pod točilnim pultom in se odrinila kvišku. Bilo je v kavarni Iruña na Plaza del Castillo v Pamploni, kamor je svoje čase zahajal Ernest Hemingway, človek, ki je svetoval, naj tisti, ki hočejo bolje spoznati kulturo tuje dežele, ne izgubljajo časa z ogledovanjem cerkva, mestnih trgov in vladnih stavb, temveč naj jih pot nese naravnost v nočni lokal.
»Merico gina s sokom limete, prosim,« je rekla gospa in se zazrla točaju v oči.
Imeti je morala vsaj osemdeset let, ampak koža na njenem obrazu je bila presenetljivo gladka, negovana. In bela, skoraj prosojna. V Pamploni, ki se v poletnih mesecih cvre pod neprizanesljivim navarskim soncem, se je zdelo ohraniti takšno polt skoraj nemogoče. Za tovrstno prefinjeno bledico bi si bilo treba pod površjem izkopati rove, kot to počnejo nesrečniki v Gazi. Ali pa vsaj do sončnega zahoda tičati v stanovanju s spuščenimi ruletami in se šele v mraku podati na plano.
»Nimamo limetinega soka, gospa. Vam smem ponuditi kaj drugega, recimo gin s sokom limone?« je odvrnil natakar. Odgovor je bil hiter, drdrajoč, kakor bi ga za vajo že nekajkrat ponovil, in svoje ustnice je takoj zatem zložil v nekakšen vljuden polnasmešek. Videlo se je, da je prisiljen; prav paziti je moral, da se mu ustnice niso raztegnile v nasmeh ali že kar krohotanje. Toda trudil se je po najboljših močeh in vdano čakal, kaj bo priletelo z druge strani pulta. V njegovi drži je bilo nekaj naveličanosti, kot bi že vnaprej vedel, kaj.
»Ne, hvala, gin pijem samo z limetinim sokom. Škoda, da ga nimate. Zdelo se mi je, da bi ga utegnili imeti.«
Gospa je še vedno stala na kovinskem drogu in se z rokama oprijemala roba pulta – najbrž, da ne bi padla vznak.
»Ne, gospa, limetinega soka nimamo,« je ponovil natakar. »Vam smem ponuditi kaj drugega?«
Prisiljenost njegove drže in izreke sta postajali vse bolj očitni. Bilo je kot v filmskem prizoru z igralcema, od katerih eden premore talent in vsak stavek tudi po stoti ponovitvi izreče, kot bi ga povedal prvič, drugemu pa v vročini snemalnih luči pojema potrpljenje in si obeta skrajšati muke tako, da svoj del besedila izreče čim hitreje. Učinek je seveda nasproten od želenega – prizor je treba še enkrat ponoviti.
»Ne, gin pijem samo z limetinim sokom. Škoda, da ga nimate več. Spominjam se, da ste ga včasih imeli. Prav gotovo ste ga imeli … Se spomnite tistega Američana, ki je tu naročal vedno samo gin z limetinim sokom?«
Barva glasu, izraz na obrazu – nekaj med zamaknjenostjo in zasanjanostjo –, vse je bilo brezhibno. Nobenega dvoma ni bilo, da te stavke izgovarja prvič. Previdno je sestopila izza pulta in se ozrla po kavarniških mizah, za katerimi je posedalo nekaj turistov. Vsak s svojo skodelico ali kozarcem, fotoaparatom in popotniškim vodnikom, odprtem na strani, ki je govorila o Café Iruña in njenem najslavnejšem gostu: možakarju z brado, katere barva je prešla od temne na sivkasto, saj je sem zahajal več kot trideset let. Prvič je prišel leta 1925, zadnjič leta 1959. Ko se je leta 1961 na svojem ranču v Idahu ubil s strelom v usta, je bil teden svetega Fermina in po ulicah Pamplone so drveli biki, pred katerimi ne bi več zmogel bežati. Bil je prestar.
»Ne, gospa, nobenega Američana, ki bi naročal samo gin z limetinim sokom, se ne spomnim. Sem pride ogromno Američanov in gotovo kdo kdaj naroči tudi gin z limetinim sokom. Ampak mu razložimo, tako kot vam, da ga nimamo. In predlagamo gin z limoninim sokom. Ali kaj drugega. Boste kaj drugega?« Natakar je bil uglajen, kot je uglajeno strežno osebje v vseh kavarnah s stoletno tradicijo, od Dunaja do Pamplone.
»Ne, ničesar drugega ne bi, hvala. Gin pijem vedno samo z limetinim sokom. Tisti Američan, ki sem ga spoznala tu, mi je vedno naročal samo to. In sem si rekla, da grem danes malo pogledat, če ga kje spet srečam. Nikoli ni povedal, kdaj bo spet prišel, ampak vedno je prišel …«
Zastrmela se je v točajeve oči, koketno in hudomušno, češ, videli boste, spet bo prišel in takrat boste morali nabaviti limete. Potem se je obrnila k mizam in s pogledom potovala od enega do drugega gosta, najprej veselo, potem pa vse bolj otožno in resignirano. Če bi bil to film in ne zgodba, bi se razmeroma statičen kader, pod zlatimi lestenci, kjer je ob koncu vročega poletnega dne posedala peščica zdolgočasenih tujcev, prelil v dinamičen posnetek živahnega omizja, ki dviguje kvišku kozarce z alkoholnimi pijačami vseh barv, izreka duhovite napitnice in trza v sproščenem smehu. Najbolj gromko se krohota čedni mladenič z brado, ki le pomigne s prstom in že se pred njim pojavi točaj s pladnjem, da bi sprejel naročilo. Kozarec gina s sokom limete. Dva, prosim, še za gospodično. Gospodična se v zadregi nasmiha in odkimava. Ne bo, kako ne bo? Seveda bo, prinesite še za njo! Kako ne boš, seveda boš! Dajva, še enega! Gospodična s črnimi kodrastimi lasmi, skrbno začesanimi za ušesa, kot veleva moda in kakor se češejo igralke, naposled popusti. Prime kozarec in nagne. Potem je večer še bolj vesel in družba še bolj razposajena. Naročajo in pijejo pozno v noč, dokler ne zmanjka – ne gina, ampak limet. Natakarji imajo od ožemanja čisto razžrte prste, vendar jih gredo naslednje jutro vseeno vsakič znova kupit. Gostu je treba vedno ustreči.
»Prav, gospa. Ste prepričani, da ne bi spili česa drugega? Limet žal nimamo …
»Ne, hvala, ničesar drugega ne bi. Gin vedno pijem samo z limetinim sokom in popolnoma sem prepričana, da ste tu včasih imeli limetin sok. Je mogoče, da vam ga je nocoj že zmanjkalo? Saj še niti polnoč ni …?«
»Ne, gospa, limetinega soka nimamo. Boste kaj drugega, mogoče gin s Schweppsom?«
Nestrpno se je prestopil in pokimal gostu, ki je mahal izza mize pri oknu. Koliko časa bo to še trajalo? Kdaj se bo sprijaznila – vsaj s tem, da nimajo več limetinega soka? Ubogi gospe Hemingway se je v zadnjem letu res poslabšalo, si je mislil in podzavestno zmajeval z glavo.
»Ne, gin pijem samo z limetinim sokom. Pa kako je mogoče, da ga nimate, kaj pa tisti Američan … Ali poznate tistega Američana, ki vedno naroča gin z limetinim sokom?«
V očeh se ji je prižgala iskrica, kot pri nekom, ki se pripravlja, da bo povedal zabavno zgodbo, in komaj čaka, da lahko začne.
»Ne, gospa, nobenega Američana, ki bi naročal gin z limetinim sokom, ne poznam. Limet nimamo. Že kakšnih petdeset let ne več. Bi kaj drugega?«
Takoj zatem mu je postalo žal. Tole s petdesetimi leti je bil nizek udarec … Ampak človek pri oknu je začel vstajati in grozilo je, da bo odšel, ne da bi poravnal zapitek …
»Vi ste najbrž novi in ga ne poznate. Američan je, prihaja sem in sedi tamle,« je rekla in pomignila z glavo proti mizi z družino norveških turistov, »in vedno pije gin z limetinim sokom. Tudi meni ga naroča.«
Tisto s petdesetimi leti je preslišala. Čas ni bil pomemben. Obrnila se je k mizam in se s pogledom še enkrat sprehodila po prostoru. Z vsakim človekom, v katerem ga ni prepoznala, je njen obraz bolj venel. Ni prišel. Spet ni prišel v Café Iruña.
Gledala je v napačno smer. Ernest v kavarni pod arkadami glavnega trga v Pamploni ne sedi za mizo, temveč je vlit v bron za točilnim pultom v sosednjem prostoru. Tam si iz večera v večer pusti dotakati viski s sodo in razmišlja o bikih. Na gospodično črnih skodranih las in porcelanaste polti je že zdavnaj pozabil.
Vendar ona ni pozabila nanj. Spet bo prišel. In takrat bodo morali kupiti limete.
To je zadnja zgodba, objavljena letošnji AirBeletrinini poletni čitanki, ki je nastala v sodelovanju s Knjižnico pod krošnjami. Pretekle zgodbe lahko preberete na spodnjih povezavah, ali pa ob strani kliknite na značko kratka zgodba/izvirno leposlovje.
Davorin Lenko: Zgolj nevarni, resnično zajebani ljudje ali Humanitarna akcija
