Vzajemni bibliografski sistem COBISS (Co-operative Online Bibliographic System & Services) je knjižnični informacijski sistem, ki ga je zasnoval Institut informacijskih znanosti Maribor (IZUM). Na njem temelji mreža COBISS.Net, ki povezuje nacionalne knjižnične informacijske sisteme Slovenije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Bolgarije, od decembra lani tudi Albanije, in ki omogoča prost pretok bibliografskih zapisov med več kot sedemsto knjižnicami v teh državah. Karkoli se v Sloveniji objavi, mora biti dokumentirano v sistemu COBISS.SI, zapis pa je viden tudi v drugih članicah mreže. Z osnovami Cobissa nas sicer seznanijo že, ko se prvič vpišemo v knjižnico, v času študija pa, namesto da bi brskali po knjižničnih policah in za seboj puščali nered, brskamo izključno – po Cobissu.
In Cobiss je sila subtilen sistem.
Državna maturitetna komisija za slovenščino je za esej na maturi v šolskem letu 2010/2011 poleg Lainščkovega romana Ločil bom peno od valov predpisala Gospo Bovary francoskega pisatelja Gustava Flauberta. Kmalu zatem sta pri založbi Rokus Klett izšli dve knjižici, literarna vodnika iz zbirke Kresnice – »svetla pot do globin književnih del«, pod kateri se je podpisal dr. Jure Šink in ki naj bi maturantom pomagali premostiti težko preizkušnjo: žal celo ne le najbolj ležerni uporabljajo roman kot dopolnilo k vodniku in ne obratno.
Septembra meseca je moralo biti, Ljubljana je lahkomiselno kljubovala jeseni. Med rutinsko slučajnim obiskom knjigarne sem, prevajalec in kar dober poznavalec Flaubertovih del (vir: Cobiss), osupnil ob zgoraj omenjenem priročniku o Gospe Bovary; zbirka Kresnice, avtor dr. Jure Šink. Na naslovnici se je namreč lesketalo ime avtorja, ki sem ga bil vedno poznal kot Gustava Flauberta: Auguste. Oblije me zona, snamem knjigo s stojalca: za njo še en Auguste. Lotim se celotne zaloge: Auguste za Augustom, zajeten kup po svežem tisku smrdečih Augustov. Plačam pet evrov devetdeset, kaj pa drugega.
Kolosalne zmote se še zdaleč ne končajo pri imenu, vendar ne bom pogreval vseh abot instantno sprešane publikacije, ki na seznamu virov v štirih od osmih primerov bralca napoti na Wikipedijo. Prvič zato, ker sem o tem podrobno pisal v prostorsko relevantem lokalnem mediju (»Predala se mu je v kočiji«, Kranjski glas, 24. september 2010) in nisem bil edini raztogoteni pripadnik stroke (Katarina Marinčič: »Flaubertov Gustl, 5,90 eur«, Delo, 6. oktober 2010), pa tudi ne edini mnenja, da je v javnem interesu opozoriti na sramotno neumna šolska gradiva v obtoku (Maja Kalan: »Wikipedija na maturi«, Žurnal24, 13. oktober 2010). Drugič pa zato, ker abot v tem delcu ni malo. Zdajšnji generalni direktor Direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dr. Jure Šink, sicer avtor trinajstih različnih »najpopularnejših literarnih vodnikov« (vir: Cobiss), torej trinajstkratni vodič po svetlih poteh v globine književnih del, in tedaj še ravnatelj Ekonomsko-storitvenega izobraževalnega centra (ESIC) Kranj, pa se na očitke ni odzval, ker se je ravno tisti čas mudil v inozemstvu.
Osredotočil se bom torej zgolj na Augusta, kajti zgodba je dobila epilog.
Vnos objavljenega dela v sistemu COBISS ima več oblik in ena od njih je zapis v formatu COMARC (Cooperative Machine-Readable Cataloguing), ki je namenjen shranjevanju in izmenjavi bibliografskih zapisov v strojno čitljivi obliki. Nanj se spoznajo strokovnjaki, laiki ga lahko opazujemo od daleč. Ampak ga. Ta zapis namreč podatke in navodila za njihovo interpretacijo združuje po poljih, ki so opremljena s številkami, in če vemo, kaj vsako od teh polj označuje, lahko iz črevastega zapisa o delu (članku, knjigi, etc.) razberemo bistveno več kot le avtorja, naslov, založbo, kraj in leto izdaje.
Polje 900 v zapisu COMARC služi – sem poizvedel pri stroki – normativni kontroli, in sicer enotni uporabi imen ne glede na njihove variante. Za vsak alternativni zapis, alternativno obliko imena, psevdonim, dekliški priimek ipd. morajo bibliotekarji izdelati posebno kazalko, ki bo, denimo, dela Polone Kovač povezala z deli Polonce Kovač in Stendhalova dela z deli Henrija Beyla, saj gre v obeh primerih za istega avtorja. V polju 700 pa sta priimek in ime avtorja navedena v edini pravi oziroma za Cobiss normativni obliki: a) Cervantes Saavedra b) Miguel de, medtem ko se polje 900 po potrebi ponovi, ker je alternativnih zapisov kakopak lahko več: Miguel, z »de« ali brez, Cervantes Saavedra, samo Cervantes, nemara kar Migel de Servantes (še iz … tistih časov). Samo pomislite, koliko kazalk to nanese!
In kaj se je nenadoma znašlo v polju 900 pri Gustavu Flaubertu, torej pri vseh delih, katerih avtor je? Auguste. Pod ključnima besedama »Gustave Flaubert« vam je Cobiss svojčas ponudil okoli petsto zadetkov, a med njimi ni bilo nekega priročnika o Augustu Flaubertu. In obratno: pri iskanju Augusta Flauberta ste naleteli na osamljeno delce dr. Šinka. Tako je bila pristojna oseba (bibliotekar), ki je zavezana k informacijski točnosti, ne pa tudi k sodbam o zgodovinskih zmotah, primorana v slovenskem vzajemnem bibliografskem sistemu COBISS.SI h Gustavu Flaubertu dodati še eno ime: Auguste. Če Cobiss povprašamo po apokrifnem pisatelju Augustu Flaubertu, nam odtlej ponudi Gustava Flauberta, ki je po zaslugi dr. Šinka v Sloveniji dobil alternativno ime.
Vendar Auguste ni ne psevdonim ne alternativno ime ne alternativni zapis imena, kakor tudi ni dekliški priimek ali nemara ortografski suvernir na Vuka Karadžića. Da smo si na jasnem: romanopisec Auguste Flaubert ne obstaja in nikoli ni. Auguste Flaubert je debakel, je plod dobičkarske površnosti, je diletantski spodrsljaj, je, če hočete, slab izračun, defekten algoritem, zaradi katerega bi se viadukt sesul v prah in tunel sesedel. Ampak tragikomični fiasko, diletantizem in zaslužkarska produkcija zmot so se sistematizirali, pa ne nujno, ker bi to hoteli, marveč ker tako celo narekuje sistem sam.
Pripetljaj z Augustom Flaubertom je čudovit primer alegorije. Polomij, zaskrbljujoče nestrokovnosti in še česa mnogo, mnogo hujšega pri nas pač ne sankcioniramo, ampak – s pomočjo polja 900 – raje ustrezno prikrojimo sistem, odgovornemu pa ne povemo, kar mu gre, temveč ga celo odlikujemo s častnim križcem, kot bi zapisal Flaubert (Gustave!). Polje 900 je institucionaliziran mehanizem, ki pa je sestavni del sistema, zato se mu taisti sistem le stežka, če sploh, postavi po robu. Polje 900 je pravzaprav – catch 22.
