Sinhronost je lepa beseda. Čeprav pripadam generaciji X, ne pa recimo Z, sem jo verjetno najprej osvojil v angleščini, izpisano v desnem zgornjem robu albuma skupine Police, ki je nekje sredi osemdesetih obogatila mojo zbirko vinilk. Na tej plošči sta tudi komada Mother in Every breath you take (I’ll be watching you), a to zagotovo ni nekaj, s čimer sem hotel začeti. Ali pa tudi: 14. september 1971 je bil recimo dan, ko je imel John Lennon na letalu American Airlines polne roke dela s pisanjem srditih odgovorov na novinarske očitke. Leto mojega rojstva je bilo zanj tudi sicer leto velikih špetirov, med katerimi je najbolj znan zagotovo tisti s Paulom in Lindo McCartney, a tudi leto izdaje njegovega najpomembnejšega samostojnega albuma Imagine, ki je v Združenih državah izšel le pet dni pred njegovim prepirljivim letom. Še prej pa bi rad povedal, da je bil to tudi dan, ko je moja mama, še enkrat več in ne zadnjič, že v zelo visoki nosečnosti poklapano zrla v posivele zavese na oknih našega že tako temačnega prvega stanovanja. Njen obup je počasi preraščal v žalost, ta pa v skrb, ki je dosegla vrhunec, ko se je povzpela na stol in se odločila narediti red, še preden se znajde v porodnišnici. Da ne bi ostale motne in komaj prepustne vse do takrat, ko se bodo na naših vratih začeli risati prvi obiski, ki bodo prišli pogledat dojenčka, ona pa bo ob tej nedopustni blamaži le nemočno zardevala. Seveda je s tem sprožila predčasni porod, kar pa za njenega drugorojenca ni bilo niti najmanj usodno, saj sem se rodil z dobrimi petimi kilogrami, kar je za le malo več kot poldrugi meter visoko žensko moral biti neznanski napor, ki se mu imam zahvaliti, da se mi nikoli ni bilo treba, kot srbskemu voždu Vučiću, lagati in javno prepirati o svoji porodni teži.
Zadnje mesece sem, utrujen od poletja, ki ga sploh ne bi smelo biti, saj je zaradi njega jesen postala še bolj neznosna, po nareku bližajoče se okrogle obletnice, prebral kar nekaj zapisov in pogledal celo kak dokumentarec o tragični smrti enega od dveh največjih Beatlov. Človek si ne more kaj, da se ne bi zamislil ob podatku, da je John, ki je bil velikan že za časa tvojega življenja, zdaj že toliko časa mrtev, kot je bil živ. Temu se reče izkusiti čas v vsej njegovi varljivi neskončnosti. Naslovna pesem s prej omenjenega albuma se zdi nekaj tako večnega, da človek ob njej preprosto pozabi na čas, ki mu je že stekel med prsti, medtem ko je tako zavzeto grabil po čem oprijemljivem. (Ali to pomeni postati bolj priljubljen od boga?) Seveda bi si želel, da bi se ob svojih prvih korakih negotovo pozibaval ravno v taktih te planetarne uspešnice, a to glede na glasbeni okus mojih staršev žal ni prav zelo verjetno. Zato pa se mi je pred leti, med mojo največjo selitvijo, v rokah znašel debel A5 šolski zvezek, v katerega sem, po okorni pisavi sodeč še v sedemdesetih, lepil izrezke iz časopisov in revij, predvsem Stopa, da so vsi tisti komadi, ki mi jih je oče že v času mojega spanca po mojem naročilu snemal na kasete z oddaj Stop pops 20 in V nedeljo zvečer, dobili še bolj otipljivo obliko. (Po vsej verjetnosti v tistih urah sploh še nisem spal, saj me je preveč zaposlovala misel, ali bo ujel začetek pesmi ali pa bo morda na rdečo tipko našega shauplorenza pritisnil celo prekmalu, da se bo na kasetni trak nehote ujel še glas napovedovalca Janka Ropreta.) V tem zvezku, s pomočjo katerega sem nepričakovano izvedel, da je imel Franjo Bobinac nekoč tudi glasbeno kariero, je tudi gola slika Johna in Yoko s promocijskega posterja za njun debitantski album Two virgins, na kateri sta proti gledalcu obrnjena z ritmi in njegovo pozornost, držeč se za roke, lovita s pogledoma, vrženima čez rame. Pod sliko sem, pomenljivo, napisal: John Lenon in Jono Oko. Bil je to eden tistih trenutkov, v katerih se zaveš, da bi moral zgodbo svojega življenja, poštenju na ljubo, napisati znova, še enkrat od začetka. Ta slika, vestno zalepljena in s pripisom opremljena, me je namreč spomnila, da sem paru, kot mnogi drugi in nemara prav po njihovem zgledu, dolga leta delal krivico, ko sem ju, kot mnogi drugi in zagotovo prav po njihovem zgledu, krivil za razpad Beatlesov, ki jih, čeprav je A hard day’s night res bila prva plošča, ki sem si jo kupil z lastnim denarjem, kar me nekako postavlja na laž, v resnici nikoli nisem kaj prida maral. Namigi na Johnovo nezvestobo skupini in Onino vlogo strupene kače, ki naj bi jo pri tem odigrala, so bili tako intenzivni in očitajoči, da so najbolj zagrizeni v njih videli celo razloge za njegov umor, jaz pa sem se, precej manj zvest sebi kot »skupini« okoli mene, v tej zgodbi predvidljivo postavil na stran Paula, pa čeprav se mi je pozneje vedno zdel tako neznosno sladkoben in poštirkan. Danes vem, da bi na prežvečeno vprašanje Bitli ali Rolingi, gladko in odločno odgovoril z John in Jono, pardon Yoko.
»Bral sem vajino pismo in se spraševal, katera tečna oboževalka Beatlov v srednjih letih ga je napisala,« se glasi prvi stavek Johnovega srditega odgovora na Lindino pismo, v katerem ga je kar najbolj prizadel prav njun odnos do Yoko, kar se navsezadnje kaže že v končnem, na roko dopisanem in s tremi klicaji opremljenem pripisu, kjer se zgrozi nad tem, da je bilo pismo naslovljeno samo nanj. »Sem mislil, da ti je KONČNO potegnilo, da sem JOHNINYOKO,« v enakem tonu zaključuje svoje naslednje pismo, še vedno smo leta 1971, le da je tokrat njegov gnev namenjen Paulu. Njuna ljubezen je pač ves čas bila tudi manifest, pa naj se pri tem spomnimo na njun nadvse bizaren medeni teden, ki sta ga preživela v postelji pred novinarji, ali na razstavljeno jabolko, v katerega je na ogledu Onine umetnosti v londonski galeriji Indica zagrizel John. Ni namreč naključje, da si ju je na 1. april pred petdesetimi leti novinar London Evening Standarda skoraj privoščil s šalo, da naj bi postala prvi zakonski par v zgodovini, v katerem bosta partnerja zamenjala vlogi in tako postala prva uniseksualna družina na svetu, a so se uredniki, kot se je izkazalo po nepotrebnem, saj je Lennon oboževal krute šale, ustrašili tožb, tako da se to nazadnje to le ni zgodilo. (Ampak John je bil vendar na snemanju spota za Strawberry fields tako očitno tako prekleto nesrečen, da bi jo morali častiti kot njegovo rešiteljico!)
Če že ni bilo resnega na njuni zamenjavi spolov in se je novinarju izjalovila posrečena prvoaprilska potegavščina, pa je Johnu in Yoko toliko bolje uspevalo nositi, in to javno, ljubezen z vsemi svojimi neizogibnimi protislovji, ki sta jih kot rasno mešan par in poosebljenji razlik med Vzhodom in Zahodom utelešala že navzven. Nežnost in grobost, dopuščanje in polaščanje, svoboda in zapoved – vse to je čutiti in sleherniku dano izvedeti o njunem odnosu, o katerem se je John tako vehementno izrekal, a pri tem vse do leta svoje smrti, ko je v intervjuju za BBC to priznal, tajil ženino soavtorstvo znamenite pesmi, ki naj bi tako besedno kot konceptualno nastala pod vplivom njene konceptualne knjige Grenivka. Soavtorstvo pesmi ji je bilo, prav na podlagi omenjenega intervjuja, v katerem je Lennon priznal, da je bil preveč sebičen in mačističen in je zato Ono po krivici prikrajšal za soavtorstvo, priznano šele leta 2017, torej kar 46 let po njenem nastanku in izidu. Vdova se s tem očitno ni preveč obremenjevala, saj je, takrat že 84-letna ob tem izjavila le, da imajo pač pesmi včasih svojo notranjo voljo in da je to takrat tako pač moralo biti.
Kljub vsem simpatijam – narobe: ravno zaradi njih – se strinjam s tistimi, ki pravijo, da je Imagine, če sledimo zgolj besedilnim vrsticam in odmislimo glasbo, v boljšem primeru prisrčno utopičen in prav zato neizmerno naiven, sentimentalen in sporočilno neuporaben komad, ki nas patetično opominja na to, da nam je v življenju na tem svetu dovoljeno (vsaj) sanjati, v slabšem pa neznansko protisloven, saj bi si težko predstavljali bolj v oči bijoč kontrast, kot da milijonar na svojem brezhibno belem klavirju v svojem razkošnem dvorcu prepeva o svetu brez lastništva. Kljub temu – spet bi bilo bolje reči ravno zaradi tega – je seveda skladba doživela mnogo priredb, med katerimi je ena hujša od druge, pa najsi bo puščobna Madonnina, zgrešena Lady Gaga na otvoritvi evropskih iger v Bakuju, ali celo s samovoljno korigiranim besedilom v izvedbi Cee Lo Greena v New Yorku na novoletni večer. Kljub temu – in spet ravno zaradi tega – je to, vsaj zame, prej kot mirovniška, najboljša ljubezenska pesem vseh časov, saj nas, poznavajoč ozadje njenega nastanka in skoraj že petdesetletnega nepredvidljivega življenja, spoznava z ljubeznijo, ki je bila tako polna sebe, da se je nenehno samointerpretirala in se ravnala izključno po svojem lastnem (avtorskem) pravu. Pa čeprav si je kdaj dovolila biti tudi nespametna, kot je lahko nespametna samo še skrb za zavese v pozni nosečnosti.
