Kako lahko, razen če piješ tako kot jaz, misliš,
da razumeš lepoto stare indijanke, ki igra domino s piščancem?
Pod ognjenikom, Malcolm Lowry
2. novembra 1936 se je Malcom Lowry z ženo Jan Gabriel in pripravljenostjo, da srce prepusti plamenom ognja, podal v osrednji del negostoljubnega mehiškega ozemlja, ki je zanj tedaj predstavljal idealen okvir za izvedbo slepega potopa v zelo svojevrsten pekel.
Par je pripotoval iz Kalifornije, a Malcom in Jan sta se spoznala že pred meseci, v Granadi. Prav v Granadi je Jan v Malcomu zaznala genija, ki je na nek poseben način znal mešati kisik, alkohol in literaturo s svetlečimi očmi razsvetljenca, tedaj že alkoholnega odvisnika brez jasne usode.
Malcom je začel s pisanjem kratke zgodbe z naslovom Pod ognjenikom le nekaj dni zatem, ko se je ustalil na ulici Humboldt v mestu Cuernevaca. Tako v zgodbi kot kasneje v romanu nastopajo glavni junak, angleški konzul, indijanec, ki v smrtnih mukah umira na robu neke poti, sumljiv moški, ki pripada vladajočemu razredu in krade umirajočemu moškemu, prepad in nič kaj dosti drugega. Zgodba se odvije na dan mrvih v Mehiki, v mestecu nedaleč od gozda.
Toda Jan ni zmogla več slediti Malcolmovi poti, zato ga zapusti ter oddide v Kalifornijo. Ko ostane sam, si Malcom odloči pljuča globoko napolniti z zrakom in se potopiti še globlje; odpotuje v Oaxaco, kjer se začne njegov via crucis, prepojen z meskalom, ki ga privede v zapor in skozi več prehodnih manjših peklov. Ko se spet vrne v Cuernavaco, se Lowry odloči, da morata tako on kot zgodba iti še dlje; da morata tako zgodba kot on potisniti še dlje že tako mejno ograjo vrta, ki je z vsakim korakom postajal še mrakobnejši.
*
Clarence Malcom Lowry se je rodil v premožni angleški družini 28. julija 1909. Bil je četrti otrok trgovskega posrednika za bombaž, ki je odraščal na obsežni, okoli hektar veliki posesti, z igriščem za tenis in služabniki. Ob starejših bratih, ki so bili vsi po vrsti atletskih postav in zelo priljubljeni, se je Malcom počutil kot tisti, ki nikoli ne bo zmogel izpolniti očetovih pričakovanj, zato je že pri štirinajstih začel segati po alkoholu in se kot prostovoljec javil angleški trgovski morjeplovski družbi pri osemnajstih letih, kar mu je prineslo nenavadne izkušnje in literarno snov, ki jo je kasneje objavil v obliki prvega romana – Ultramarine (1936).
Ko se je vrnil s svoje prekomorske avanture, je Malcomu z ukulelejem v roki in posebno vrsto humorja ter naklonjenjostjo marginalnemu načinu življenja nekako uspelo diplomirati tudi iz književnosti na Cambridgu ter se nato potopil v londonsko literarno prizorišče, ki je bilo daleč od družinskega kroga, dokler ni začel s potovanjem, polnim pripetij po starem kontinentu; okronal ga je s poroko z Jan Gabriel v Franciji in potovanjem v New York, kamor ji je sledil, ko ga je bila ta zapustila, ter krajše obdobje preživel v psihiatrični ustanovi, dokler je navsezadnje ni poiskal ter skupaj z njo odpotoval v Mehiko.
*
»Ne odnehaj, beri; prvih sto strani ni enostavnih, ampak zadoščenje, ko se prebiješ skozi, je neskončno,« mi je svojo izkušnjo dramatično opisal prijatelj Augustín na eni izmed ulic mehiške prestolnice, medtem ko sva hodila proti knjigarni. Povedal sem mu, da sem odnehal z branjem knjige Pod ognjenikom in da je knjiga ostala neprebrana. V nekaj letih sva si skupaj zgradila lasten literarni kanon. Malcom Lowry je bil zadnji literarni svetnik, za katerega je Augustín zahteval, da ga kanonizirava.
Na srečo sem se zavedel, da nisem bil edini, ki je imel pri branju težave s pretočnostjo besedila; rokopis je zavrnilo kar dvanajst založnikov, toda Lowry je vztrajal in ustvaril tudi serijo osnutkov s popravki, ki so povezani tudi z vrsto legend. Tako naj bi, če verjamemo eni, Britanec večkrat zapored izgubil original – besedilo je moral napisati še enkrat od začetka, in ko je končal novo verzijo, je rokopis ponovno izgubil, pozabil ga je na avtobusu, namenjenemu v Oaxaco. Nato obstaja tudi povsem verjetna zgodba o rokopisu, ki ga je njegova druga žena, Margerie Bonner, rešila iz neke koče, ki so jo zajeli ognjeni zublji v Kanadi. Prav ta rokopis mu je zavrnila angleška založba Reynal&Hitchcock, vseboval pa je tudi opombe recenzenta, ki je pisatelja opozarjal na več težav, med drugim tudi na prepočasen začetek romana. Lowry je na to zavrnitev odgovoril s pismom, ki ga imajo mnogi za enega najboljših pisateljskih zagovorov rokopisov založnikom.
Potem ko je bil urednik Jonhatan Cape njegovo pismo prebral, se je res odločil, da bo delo Pod ognjenikom objavil neokrajšano, v celoti.
V romanu britanskega konzula preseneti prihod žene med prestajanjem huronskega mačka in posedanjem v zakotni kantini v zaselku Quanahuac – vrnila se je, kljub temu da ga je bila pred nekaj meseci zapustila. V kraju živi tudi njegov polbrat, ki se je vrnil iz prizorišč španske državljanske vojne, potem ko je zapustil ranč v Teksasu, kamor se je pred tem zatekel. Sledi dvanajst ur, ki se zgosti v deliriju med hlepenjem po naslednjem kozarcu in efemernim užitkom ob popiti pijači, v karnevalu lucidnih vizij in monstruoznih sanjarij, ki bodo konzula Geoffreya Firmina privedle do tako mračnjaškega, tako vsakdanjega, tako neizogibnega konca.
*
Malcom Lowry je Margerie Bonner spoznal v Los Angelesu, kamor se je zatekel, ko je lahko za krajši čas ubežal svojemu spiralnemu spuščanju proti dnu.
»In tako včasih razmišljam o sebi kot o velikem raziskovalcu, ki je odkril izjemno deželo, iz katere se ne more vrniti in svojih spoznanj o njej ne more prenesti ostalemu svetu: ta svet se imenuje pekel. In seveda to ni Mehika, temveč srce.«
Margerie je bila njegova spremljevalko vse do vrat, ki so vodile v smrt; najprej na romanju, ki se je končalo v koči ob velikem jezeru v Kanadi, kjer sta zgradila mlin, ki se je čudežno obdržal še mnogo let, kljub številnim viharjem, nevihtam in kjer je, v kratkih obdobjih treznosti, Lowryju uspelo po desetih letih literarne agonije končati rokopis, ki so ga objavili leta 1947 in ki je bil zelo kmalu razglašen za mojstrsko delo.
Spust v tropski pekel konzula Geoffreyja Firmina, ki se zgodi v natančno odmerjenih urah, se odvije sredi vročice, ki jo razsvetljuje meskal in zavest živega mesa, prepleten je z glasovi, plakati in sporočili v španščini, udarjajočim ritmom kontrapunktov pomenov v polifoniji glasov, ki postanejo kot tektonski odmev v geografski podobi pokrajine, včasih mračnjaški, drugič spet rajski, ki ji vladata dva ognjenika, združena v večni ljubezni.
Le gusta este jardín?
Que es suyo?
Evite que sus hijos lo destruyan![1]
Lowry ni iznašel pravega načina, kako uživati javno priznanje in presenetljivo slavo, ovil se je bil v bitko, da bi mu uspelo napisati še kaj, kar bi bilo vredno objave; vrnil se je v domovino, kjer je taval med različnimi psihiatričnimi zdravljenji, da bi lahko obvladal alkoholizem, in zaradi smrtonosnega koktejla zdravil in džina umrl deset let po objavi romana, v katerem piše o smrti konzula.
*Pod ognjenikom, prevedla Mira Mihelič, Cankarjeva založba, 1965/ 2004
[1]Vam je všeč ta vrt? Je vaš? Poskrbite, da vam ga ne uničijo sinovi!
prevod Mojca Medvedšek
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
