»Tedaj se je živelo od spominov, kakor se dandanašnji živi od sposobnosti hitro in preudarno pozabljati.«
Joseph Roth, Radetzkyjeva koračnica
Še preden sem bil prebral katero koli njegovo vrstico, me je ime Joseph Roth nenavadno začaralo. Tako kot na številne druge avtorje, ki so se spremenili v moje življenjske sopotnike, sem na Rothovo ime naletel v revijah in kulturnih prilogah časopisov, s katerimi sem – podobno kot večina Latinoameričanov moje generacije – skušal na hitro sestaviti zemljevid, ki so ga starejši od nas imenovali republika Literatura.
Še posebej v Mehiki je skupina pisateljev in intelektualcev, ki se nam je takrat zdela zelo kul in je šestdeseta leta presurfala z oznako »mlajši avtorji«, vztrajala pri branju literature, ki bi jo lahko umestili v Srednjo Evropo: Musil, Broch, Magris, Klossowski, Zweig, Roth …
Toda še preden sem imel srečo, da sem se seznanil z družino Trotta, sem na ulicah in v tunelih metroja Cuidada v osemdesetih letih spoznal Andreasa, ki je zahajal v Legendo o svetem pivcu, pa tudi skupino marginalcev, ki so stanovali v Hotelu Savoy.
*
Tri desetletja kasneje sem bil v Sloveniji vsakokrat znova presenečen nad odgovori mnogih ljubljanskih sogovornikov: »Ne, ne poznam. Poznam Straussovo koračnico, ampak Rothovega romana pa ne.«
Res je, da sem tudi sam na mentalnem seznamu knjig, ki jih moram prebrati, dolgo nosil neodkljukan naslov Radetzkyjeva koračnica, dokler knjige nisem nekega dne kupil v legendarni knjigarni Behemot na Židovski ulici. Nakup sem opravil le nekaj dni zatem, ko sem zaslišal – v neki postelji, polni ljudi, a brez orgij – Straussovo koračnico, ki je zaključila tradicionalni novoletni koncert na Dunaju. Postelja je stala v nekem stanovanju; tisto jutro ga je naselila tudi vrsta prenočevalcev ter praznih steklenic vina in piva v nekem šišenskem bloku, sumljivo blizu Tivolskega gradu, ki ga je Radetzky dobil v dar v današnjem mestnem parku Tivoli.
Nisem še plačal, ko sem v prvem stavku prebral: »Trottovi so bili mladi rod. Njihov praded je dobil po bitki pri Solferinu plemiški naslov. Bil je Slovenec.«
»Slovenci,« sem si presenečeno rekel, »družina Trotta, tri generacije slovanske družine, naseljene v avstro-ogrskem cesarstvu, ki jih Joseph Roth uporabi kot protagoniste, da bi v tangentnem loku povedal zgodbo o padcu in izginotju nekega sveta, je bila slovenska družina?«
»Ni, niso bili slovenska družina,« je odločno razsodil strog moški pred mano, katerega ime sem pozabil – nisem pa pozabil njegovih brkov morskega leva, ki so bili porumeneli zaradi nikotina – in predse gledal v žganico iz kutine, le nekaj dni po ponovnem odprtju Daktarija.
»Če pa Roth to zelo jasno pove,« sem trdil jaz, čeprav sem dopuščal spoštljiv dvom zaradi geografskega porekla mojega brkatega sogovornika.
»Roth je pisal, kar mu je padlo na pamet v tistem svojem slonokoščenem avstrijskem stolpu. Sipolje ne obstaja, ne najdemo ga v nobeni slovenski pokrajini. Poleg tega Roth jasno govori, ko piše o vasi, od koder izvira družina, o minaretih in heroj iz bitke pri Solferinu pije rakijo. Ne, nobenega prizora s kranjsko klobaso ni, ne potice, še navadne viljamovke ne!«
*
Deset let po tem ko sem odkril Josepha Rotha na ulicah mehiške prestolnice, sem nekega dne počival na kavču po napornem dnevu, ko sem v Bostonu delal še kot gradbinec in gledal v majhno televizijo; nek severnoameriški kanal je predvajal oddajo, ki se je v moj spomin zapisala kot Zgodovina za zgodovino. Pilotna oddaja je vseboval tri zgodbe. Koncept je bil preprost in privlačen: gledalcem prikazati neko obrobno zgodbo, ki se zgodi v senci nekega drugega zgodovinskega dogodka v 20. stoletju. Prva zgodba je vso noč sledila paru, ki je na nekem zgodovinskem bejzbolskem turnirju – pozabil sem, katerem – na stadionu ujel bejzbolsko žogo. Pritegnila me je tretja – druge se niti slučajno ne spomnim: nek čarovnik, ki je bil v svojem času precej znan, vsaj takrat, ko sem tudi jaz gledal televizijo, danes pa je utonil v pozabo, se je spominjal popoldneva, ko se je približeval studiu v New Yorku, kjer so snemali priljubljen Ed Sullivan Show. Ni bilo prvič, da se je čarovnik znašel na listi povabljenih s svojo točko v tem znamenitem showu, toda od trenutka, ko je izstopil iz svoje hiše v Queeensu, še bolj pa, ko se je približeval studiu, je na ulicah opažal vedno večje gruče ljudi, dokler ni prišel nekaj sto metrov pred studio, ko so se grozdi spremenili v nepregledno množico, ki jo je lahko primerjal le z masami, ki so se na cestah drenjale ob koncu druge svetovne vojne.
Zadnjih nekaj blokov je potreboval precej časa, da se je prerinil skozi gnečo, in ko je končno lahko vstopil v varovan, ograjeni del pred stavbo, je ugotovil, da še zdaleč ni prvi na mestu dogodka, kar je bila sicer njegova stalna navada, in ko je hotel vstopiti v maskirnico, so mu na vratih rekli, da je zasedena in da so v njej štirje Angleži.
Naš čarovnik je šel v svojo garderobo in počakal na vrsto in ko so ga končno poklicali, je opazil, da maskerka od samega vznemirjena ni mogla utihniti niti za sekundo in je kolegici navdušeno razlagala nekaj, čemur on ni mogel zares slediti.
Ko se je vračal v garderobo, je šel mimo priprtih vrat garderobe, v kateri so čakali štirje Angleži, ki so ga vprašali, če je on tisti čarovnik, ki bo otvoril show, in ga povabili, naj vstopi. »Kako prijetni fantje,« si je mislil čarovnik, ko se je vrnil v sobico, da bi se sprostil in počakal na znak, ko bo na vrsti; šele ko je zaključil s svojo točko – pred publiko, ki je bila tisti večer v celoti sestavljena iz mladih žensk, ki se nad njegovimi čarovnijami niso pretirano navduševale – in je Ed Sulllivan z oglušujočim kričanjem na prizorišče povabil štiri angleške fante, ki so za vedno spremenili glasbeno zgodovino Združenih držav, mu je postalo jasno, da je tisti večer stal v senci zgodovine.
*
Radetzkyjevo koračnico je skladatelj Johann Strauss starejši napisal, da bi z njo proslavil zmago cesarstva v bitki pri italijanski Custozi in z njo počastil feldmaršala čeških korenin, Josepha Radetzkyja von Radetza.
Odnos tega nesmrtnega Čeha do ozemlja, ki je danes Slovenija, se je začel s poroko z grofico Francesco von Strassoldo Grafenberg, rojeno v Tržiču; čeprav mislim, da Franceske kljub rojstvu v teh krajih nihče nima za Slovenko. Grofica je izhajala iz rodbine Auersperg, ki je imela na kranjskih ozemljih v lasti eno največjih posesti v času avstrijskega imperija.
Toda odnos med enim izmed najznamenitejših feldmaršalov avstrijskega cesarstva in sodobno Slovenijo je vseeno zapleten, na kar kažejo tudi deljena mnenja ob ponovni postavitvi njegovega spomenika v ljubljanskem Tivoliju.
Velikemu generalu so doprsni kip z vsem pompom na Kongresnem trgu najprej postavili leta 1860, sledila je postavitev celopostavnega kipa pred dvorcem v Tivoliju. Oba so ob padcu avstrijske monarhije leta 1918 nacionalno zavedni Slovenci odstranili, sodobna družba pa se, kot kažejo razprave, deli na tiste, ki menijo, da ideje o slovenski nacionalnosti ne moremo razumeti, ne da bi upoštevali kontekst obdobja avstro-ogrsko nadvlade v zgodovini in tiste, ki v ponovni postavitvi kipa vidijo predvsem politično gesto, ki bi lahko spodbudila tudi ponovno postavitev kipa admiralu Wilhelmu von Tegetthoffu v Mariboru …
*
Najznamenitejši prizor, ki ga poznajo Rothovi bralci, bi v srednjeevropski literaturi čisto lahko imel pomen, ki ga ima za latinskoameriško literaturo streljanje na poročnika Aureliana Buendío v romanu Sto let samote: pehotni poročnik, ki med bitko pri Solferinu poveljuje svojemu vodu, opazi, da se mlad cesar pripravlja, da bi polje pred sabo pregledal z daljnogledom. Bitka se je za trenutek umirila, začela se je pred dobre pol ure. Gologlavi poročnik Trotta samozavestno vodi spopad in poveljuje, njegovo drobovje je pobožalo žganje, podarjeno na račun in v čast cesarja. Trotta v tem premoru napenja sluh in lovi vsak najmanjši ukaz svojega stotnika, ko opazi, da mladi Franc Jožef k obrazu dviguje daljnogled; vojne izkušnje v njem sprožijo divji preplah, saj se v tem trenutku njegov cesar lahko spremeni v jasno tarčo za francoskega sovražnika in ker ga spodbode tudi naravni prezir, ki ga profesionalni vojaki gojijo do gosposkih visokih činov, zaradi njihovega nepoznavanja realnosti in nevarnosti pri umiku sovražnika, z enim samim skokom plane in za rame zgrabi cesarja, ki se zruši na tla, medtem ko se krogla, ki bi lahko pokončala življenje habsburškega monarha, zarije v ramo plebejskega poročnika Trotte.
To dejanje sproži vse, kar v romanu sledi; s plemiškim naslovom oplemeniti kmečko družino; povzroči odtujenost med očetom in sinom, ki ga razglasijo za junaka – ta odtlej nosi ime kraja, iz katerega izhaja, tudi v priimku; vztrajanje heroja, da se tudi njegov potomec zapiše vojaški karieri; nerazumna birokratska prizadevanja mnogo let kasneje, da bi junaška zgodba, poveličevana v šolskih čitankah, spet pridobila resnično obliko; vrnitev družine Trotta v vojne čete na račun prozaične kariere herojevega vnuka Carla Josepha Trotte.
*
Petnajsto poglavje, ki zaključuje drugi del knjige, Roth začne s preprostim stavkom: »Cesar je bil star človek.« Nato nam kalejdoskopsko opiše njegov svet, telo in duhovno stanje. Spremljamo ga na vojaških manevrih, nedaleč od vzhodne meje. Muči ga prehlad, vendar ga skriva. Vemo, kaj prihaja, a Rotha ne zanima ustvarjanje dramatične napetosti na račun vala zgodovine. Že v osmem poglavju zapiše: »Takrat pred veliko vojno, ko so se pripetili dogodki, o katerih poročajo ti listi, še ni bilo vseeno, ali je človek živel ali umrl.« Cesar ni glavni protagonist te knjige, pač pa je v njej skoraj kot božanska prisotnost, le da je tudi človeški in krhek. V pripoved vstopa in izstopa kakor Straussova koračnica, in vendar na nas ves čas gleda s portreta, ki je prav tako vsenavzoč.
Na manevrih se cesar sreča s plemenom Trotta, ki ga tokrat uteleša Carl Joseph, toda labirint spominov in časa v glavi ga zmede, misli, da stoji pred sinom junaka iz bitke pri Solferinu in ne pred njegovim vnukom. Ko se mladenič znajde pred svojim cesarjem, vojska zanj že izgubi kakršen koli smisel, nima domotožja, ničesar ne pogreša, skuša ohraniti etiketo, obliko, kajti v življenju cesarstva so bile oblike pomembne, in to je vse, kar preživi v Carlu Josephu Trotti. Ko cesar izgubi očesni stik z vnukom heroja in se zazre v neskončno daljavo, ne opazi, da se na konici njegovega nosu pojavi kristalno čista kaplja, in da vsi možje v poročnikovem vodu nemočno in začarano strmijo vanjo, dokler ta kaplja končno ne pade in se izgubi v srebrnih, cesarskih brkih. Vsi lahko končno olajšano zadihajo.
*
Tista televizijska oddaja ni imela pretiranega uspeha in je usahnila še pred iztekom prve sezone – zdi se, da nas konec osemdesetih let niso pretirano zanimala poglavja sence v zgodovini. Toda moje veliko zanimanje za Rotha je bilo čez nekaj let poplačano z najboljšim poglavjem nedokončane serije – tokrat v obliki romana, ki kroži po tangenti in svoj prst zarine v rano ter nam znotraj obrisa habsburških ozemelj prikaže gangreno, ki je takrat napadla cesarstvo: ohlapno naveličanost narodov in vrenje nacionalizmov – še enkrat bi si kupil vstopnico za koncert, da bi slišal Radeztkyjevo koračnico, toda ne prek televizijskega prenosa, ampak na novoletnem koncertu v hramu kulture potomcev tiste družine, ki jo je – tako kot koračnica – presenetilo nenadno povišanje med plemiče.
*
Če rečemo, da je Roth veliki roman uspel napisati zaradi pisateljskih spretnosti, kot so občutek za videnje sveta, zgradbo, intonacijo, pa je po mojem mnenju prav poznavanje človeške narave tisto, zaradi česar nam poleg glavne pripovedi podari številne sijoče vzporedne zgodbe, kot je na primer tista o frau Slami in njenem možu stražimojstru; ali pa tista o starem prijatelju očeta Carla Josepha, beraškem slikarju profesorju Moserja, ali o edinem prijatelju poročnika, zadnjega predstavnika plemena, neuspešnem zdravniku Maxu Demantu.
Roth bi za roman prav lahko uporabil usodo judovske družine z roba imperija, podobno njegovi, ki si je komajda pridobila državljanske pravice za bivanje v deželi, ki jo je lahko imenovala heimat, in ki jo je izgubila takoj, ko se je začela velika vojna. Lahko bi jadikoval kot njegov prijatelj Stefan Zweig o izgubi nekega raja, ki je pristal v rokah novih barbarov, toda Roth, ki je svojo izgnansko nesrečo vlekel po evropskih mestih, dokler ni svoj via crucis, prežet z alkoholizmom, zaključil v Parizu, je namesto te izbral preprosto slovensko družino in povedal zgodbo o južnih Slovanih in koncu nekega sveta v senci velike zgodovine.
Prav zato bom še naprej tudi zdaj, ko pred sabo gledam novo izdajo tega velikega romana v slovenskem jeziku, nenehno spraševal ljudi okoli sebe: »Si že prebral Radezkyjevo koračnico Josepha Rotha?«
Roman Radetzkyjeva koračnica Josepha Rotha, ki je v prevodu Mire Miladinović Zalaznik izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
