Nekateri bralci si boste morda upali priznati, da poznate film Vse moje bivše, romantično komedijo iz leta 2009. Scenarij je izviren ravno toliko, kot od komercialne holivudske produkcije lahko pričakujemo, vseeno pa je komedija dovolj prepričljiva, da zadovolji ljubitelje tega žanra. Začne se s prizorom poroke, kjer gre seveda vse narobe, a protagonistu tam uspe najti dekle, ki ga prepriča bolj kot vse druge – žigolo je torej moral čez mnogo preprek (stereotipno prikazanih žensk), da je končno ugotovil, katera je prava; vse skupaj pa je pospremljeno s kupom humornih dialogov in situacijske komike, ki sicer ni prav nič podobna resničnim komičnim življenjskim situacijam, vendar se ji bomo pač smejali, ker je zadrega drugih skoraj vedno osvobajajoča. A kaj točno ima omenjeni film skupnega s prvencem Delove novinarke Jele Krečič?
Poroka? Imamo. Sicer se je glavni lik Matjaž, ravno nasprotno kot njegov holivudski ekvivalent, udeleži šele proti koncu romana, zato pa tudi on svojo izvoljenko najde prav med pripravami na poroko, kamor pride kot fotograf. Pri tem ne manjkajo niti mnogoštevilni drugi zapleti, ki jih, če si v prostem času ogledujemo komedije o družicah, znamo skorajda na pamet. Naj jih naštejem le nekaj: ženin in nevesta se spreta in skoraj odpovesta poroko; starši obeh mladoporočencev se že med seboj ne prenašajo, kaj šele da bi tolerirali nove »sorodnike«; nevesta se zredi, zato obleka potrebuje nekaj manjših popravkov; priča se dan pred poroko napije in živa duša ne ve, kam se je zavlekel … pa še kaj bi se našlo. Tudi žigola lahko takoj odkljukamo. Matjaž se sicer nima za zapeljivca, a vseeno si za prebolevanje bivše in »edine ženske zase« izbere preverjen recept: v posteljo skuša zvleči vse, kar leze in gre. Denimo transvestita, pa dekle, ki se je iz samega razočaranja nad moškimi oklicalo za lezbijko, poročeno sodelavko ter mater in hčer (k sreči ne hkrati). In zadnje, humor? V grobem bi lahko rekli, da roman sestoji skoraj samo iz tega. Če vam Matjaževe peripetije z ženskami in poročne zdrahe niso dovolj, vam bodo nasmeh na obraz morda privabile korespondence med Matjažem in njegovim najboljšim prijateljem Aleksandrom, ki ima z ženo Karlo nadvse prisrčen odnos, ali orisi ljubljanskega nočnega življenja, začinjeni z obilo cinizma. Na svoj račun pa lahko pridejo tudi jugonostalgiki, saj se Matjaž po spletu okoliščin odpravi na ekspedicijo v Bosno.
Ni druge je torej delo, ki ga ne gre ocenjevati v kontekstu umetnosti, temveč v njegovem žanru – žanru plažnega romana. Posebno obravnavo si kljub kritiki, ki bi ga bilo morda deležno, če bi ga poskušali obravnavati kot visoko literaturo, zasluži že zaradi tega, ker tovrstnega dela v slovenskem knjižnem prostoru še nismo imeli. Romani, ki si bolj prizadevajo biti zabava kot umetnost, so v tujini seveda pogosti, zanje obstaja celo termin, chick-lit, v našem okolju, kjer se avtorji velikokrat jemljejo preresno, da bi pisali kaj podobnega, pa se omenjeni žanr še ni prijel. Prav zato je vsak poskus pisanja zabavnega žanrskega romana dobrodošel. Gre za eno redkih knjig, ki pokaže, da Slovenci k sreči nismo samo nerazumljeni intelektualci, podeželani in ljudje na socialnem robu, temveč premoremo tudi popolnoma običajni, celo urbani srednji sloj (z nekaj japiji). Ker se junakom vsakodnevno ni treba soočati s preveliko odgovornostjo, so mentalno sicer obtičali v zgodnjih dvajsetih, a se s tem niti malo ne obremenjujejo. Njihovi pogovori so pogosto banalni (primer za to je razprava o Mercatorjevih nakupovalnih vrečkah), vendar gre konec koncev za dialoge, v katere se vsakodnevno zapleta prav vsak od nas, kar se sklada s težnjo Krečičeve, da bi vsakdanje življenje naslikala karseda avtentično. Proti koncu ji sicer spodleti (predvsem z že omenjeno poroko), a si kljub temu zasluži pohvalo, da je v romanu vsaj toliko prostora kot opisom namenila dialogom, to namreč precej doprinese k njegovi dinamičnosti.
Delo pestrijo tudi številni elementi popularne kulture (od Jamieja Oliverja in slovenskih rumenih medijev do »in« ljubljanskih lokalov), ki jo avtorica zelo dobro pozna, vanj pa subtilno vključi celo določena razmišljanja, ki smo jih lahko brali v njenih kolumnah za Delo. Kolumna o mestnih tekačih, ki se rekreirajo v mestnem središču in s tem motijo ljudi, ki so prišli na pivo ali kaj podobnega, je med zagrizenimi tekači dvignila ogromno prahu in bržkone ti ne bodo preveč zadovoljni, če se bodo lotili knjige in ugotovili, da čeznje pljuvata tudi Matjaž in Ronja, ena njegovih priložnostnih žensk.
Ni druge, slovenski prostor je postal s prvencem Jele Krečič bogatejši za čisto pravi pop romanček, ki je dovolj spodoben, da si ga ni treba izposojati skrivaj, odlikuje pa ga tudi precej sočen in berljiv slog, zaradi česar bo zagotovo med najbolj branimi in izposojanimi knjigami letošnjega poletja. Kar se literarne vrednosti tiče – no, to je pa že druga zgodba.
Jela Krečič: Ni druge. Ljubljana: Beletrina, 2015. 355 strani, 26 €.
