Prva faza razhoda je izmučenost. Začne se že pred razhodom. Je občutek iz Titanica, ko Rose ne more več dihati. Kot biti v nočnem klubu, utrujena od plesa, utrujena od nezanimive glasbe, utrujena od tega, da moraš v sogovornika kričati, če hočeš, da te sliši. Ne strežejo več pijače, samo še zelo glasno in prenapolnjeno je. Zdi se, da če sedeš zdaj, ne boš nikoli več vstala. Prva faza je t. i. utrujeno razmerje. Prvo točko lahko razumemo skozi Jennifer Lopez. Skozi glasen pop, v katerem še težko razločimo vsebino in smisel.
Jennifer Lopez je v intervjuju rekla, da je bil »eden tistih trenutkov, ko si tako prestrašen, da ne moreš niti zavpiti«, ko je izrekla: »Mislim, da morem biti več z Marcom.« Ne moreš več, ne veš, kaj se bo zdaj zgodilo, ne moreš analizirati, ne moreš misliti. Naredila bi karkoli, samo da se ta popolna trpnost ustavi. To so dnevi, ki se jih pozneje skorajda ne spomniš. Spominjaš se le, kako si po ulicah vlekla noge, kako so divjale misli, kako se je stresalo telo. Vse, kar takrat misliš o sebi, svoji prihodnosti, je narobe, je samoobramba. Da sploh lahko vstaneš. Da sploh lahko govoriš z ljudmi. Ker se je treba prebiti čez prvo fazo. Za njeno izpolnitev potrebuješ vso svojo moč in hrabrost. Tisoče pesmi. Tudi alkohol, prijazne mucke in sprehodi s kužki pomagajo. Delaš se, da vidiš vse pred sabo, verjameš si, da vidiš vse pred sabo. Ker to ni čas za negotovosti. To je čas, v katerem tla klonijo pod težo vsega vesolja naenkrat. Važno je, da se ne ustavljaš; če sedeš zdaj, ne moreš več vstati. To je čas, ko se fizično spomniš ne samo teh, ampak vseh porazov; to je čas za težke stvari.
Skozi Jennifer Lopez o utrujeni fazi lahko govorimo tudi, če gremo skozi podvrsto razhoda: javni razhod, torej razhod, kjer vsi vse vejo, oziroma v ljudskem jeziku: postane naš razhod dober trač (pri čemer tega nekako nočemo preprečiti, ker razumemo fenomen dobrega trača). Vemo: Bennifer je razpadel v Jennifer in Bena (Affecka), ker nista bila nikoli sama, ker si je vsak nevprašani vzel pravico do mnenja. Že v času, ko ljubezen še obstaja, je škodljivo dovoliti ljudem, da so vključeni, ob razhodu, ko smo ranljive in negotove, pa še toliko bolj. Javen razhod je v zabavo širnemu krogu znancev – to je razhod, v katerega vsi projicirajo lastna čustva, ne pa spoštovanja. Pomembno se je z vso zbranostjo ločiti od mnenj okolice, torej od vseh, ki mislijo, da vejo.
Druga faza razhoda je manično reorganiziranje. Pomaga, če so v bližini parki s kužki, tople mucke in če je ves čas na voljo alkohol. To je predinfarktičnost dekliškosti, prebujanje v smeh in jok. Obstaja spomin na vse, kar si in (še) nisi, najti skušaš absolutno vse, kar bi lahko tudi na najslabotnejši način vračalo dušo. Sedenje na terasi do jutra s šampanjcem in špageti za zajtrk. Najpogostejši frazi sta »Potrebujem vas!« in »Vse bo v redu, ane?«. Gre za obdobje iskanja svetlobe, ki ga lahko razumemo skozi Taylor Swift. To je pop, ki se skuša vedno znova preseči, ki išče vedno nove načine izrekanja. Ne smeš biti sama. Naivneži bi pomislili, da se situacija umirja, da bo ostal nežen country, še solza ali dve, morda en daljši bridž do zaključka. Ti ljudje ne poznajo Taylor, kajti pod tlemi zaznavnega se valijo veliki načrti. »Kaj vse zmorem. Ane?« Neskončnost možnosti, neskončnost krivd in neskončnost pogovorov. Vsake vsaj malo lepe ali prijazne besede ali dogodka se razveseliš, kot se še ničesar nisi razveselila v celem življenju. Hrepeniš samo po tem, da bi bilo malo bolje, da bi kazalo na bolje, da bi končno nekaj zagrabila. Ampak ne moreš, ker ničesar ne razumeš. Samo loviš in vedno skoraj ujameš nekaj naslednjega. Vse je skoraj; ni še izbojevano. Nisi še pripravljena. Boriš se z vsako besedo in z vsako mislijo.
Na tem mestu opozarjam. Postavljajo se meje, ne razrešujemo problemov svojega bivšega, ne iščemo razumevanja, marveč se le obrnemo od vsega, kar se zazdi škodljivo. Strinjati se moramo z Marty McConnell: »Ni dovolj oditi. Ostati je treba stran. Natreniraj svoje srce kakor psa.« Kdo bo zmagal? Tukaj ni dobro biti drugouvrščeni, sodelovati ne pomeni zmagati. Koristno je poslušati Blank Space – in ga tudi živeti z vso samozavestjo samoironije. Bilo bi koristno, a Lena ve. »Konec nikoli ne pride, ko misliš, da bo. Vedno je deset korakov od najhujšega trenutka, in potem s čudnim zavojem v levo«. Spoznaš, kaj pomeni, če nekomu ni več mar. Zgodi se tisto, česar sama ne moreš storiti. Začne se neobzirno rušenje, mehkoba te spremeni v žrtev in ostaneš sama z dvojino, s katero pravzaprav ne veš več, kaj početi. Preteklost te spominja na vse, v čemer naj bi kot človek propadla. Ozri se po ljudeh, ki si jim rekla skupni prijatelji. Nihče se ne bo odločil zate. Nepričakovano, v četrtek zvečer, fantje zavzamejo ta, prej skupni, socialni teritorij. Reci temu spolna razlika, reci vojna napoved. Pazi, s kom govoriš in kaj jim rečeš. Medtem jih je tvoj bivši fant že peljal na pivo. Ne povabi jih na pivo, ki bi se tako ali tako sprevrglo v tematski večer nočemo-da-bi-ti-bilo-neprijetno. Pozabi na skupne prijatelje. Vem, da to ni del tvojih mehanizmov, vendar je, če kdaj, to trenutek, da se postaviš zase. In moraš se, ko posumiš, da morda ni zveza vse, od česar se poslavljaš. Tukaj globoko zajameš sapo in zapreš oči.
Tretja faza je samota, izolacija od sebe, ki je imela vse zagotovljenosti specifične dvojine. Je soočenje s preteklostjo in prihodnostjo, ki bi prišla s to preteklostjo. Krivde in dolgovi odpadajo in se počasi, s silo, ki povzroča muke predvsem zgodaj zjutraj, postavlja novo telo. Nihče ni več do ničesar upravičen, mnogi postanejo tujci in varnost sveta je vprašljiva. Punce, ki so v paru, se bojijo, da bi se to zgodilo njim, in trdneje primejo svojega fanta za roko. To je t. i. razčarani svet, ki ga lahko razložimo skozi Alanis Morrisette, z do sveta neprizanesljivim popom, ki se bo preživel skozi uničenje lastnih skrivljenih perspektiv, slik, ki se tepejo z novim svetom. Ne glede na to, kaj rečeš, govoriš le o sebi. Dobro je imeti zaprte oči in pokrita ušesa, ker je to, kar boš videla in slišala, tisto, česar ne boš zlahka pozabila. Pograbi potni list, zbriši Facebook račun, vrzi v smeti SIM-kartico in se odpelji daleč stran. Alanis bobnenje. Alanis ostanki nežnosti, ki jih moraš vreči stran, tudi če ti telo od nostalgije razcefra na majhne ničemur več podobne koščke. Alanis, ki sadi rože v dežju in se uči dihati z vsako posejano gredico. Alanis, ki ve, da ni več šlo, pa je vseeno sentimentalna, ker pomni svojo predanost in poboža nekdanjo sebe. Nekaj se zaključuje, ampak tu so zadnji zamahi. Rastejo krila, ampak ne še čisto. To je konec, ki je najbližje začetku. Še zadnji utripi. Kanci zaupanja v svet, ki je v začetku, preden je bilo karkoli zagotovljeno, nastajal s to ljubeznijo. Tu so okrvavljene rokavice zadnjih borb. Plitka dihanja od preostankov nekih zelo starih vezi, ki še zadnjič pobutajo v želodec, zaman. To je čas svobode, ki panično prerašča, dokler ne postane samo tvoja. »Bilo je katarzično,« pravi Alanis. »Nekdo mi je zadnjič rekel nekaj zelo modrega. Da katarza ne pomeni nujno celjenja. Pomislila sem: ‘Presneto, res je!’ Ampak katarzo je dobro spraviti iz sistema, da vidiš z več jasnosti, kaj se dogaja.«
To je točka, ki jo je treba prečutiti; niti prijatelji, niti alkohol, niti sprehodi s kužki niso več tako pomembni. »Ne bo te rešilo, kar so napisali vsi tisti, ki jih s strahom moleduješ,« je rekel Borges in prav je imel. Nihče ne čaka pred hišo, da bi te prijel za roko in odpeljal na varno. Postaneš sumničava do kakovosti izgovorov ljudi, ki ne premorejo uvidevnosti. Tiho obsojaš ljudi, ki ne pokličejo. Alanis je rekla, da so bili najbolj boleči, v trpljenje usmerjeni trenutki njenega življenja, ko se je čemu upirala. »Če samo rečem: res je. Sem neizmerno negotova, zares zlomljena in obupana, se lahko premaknem skozi to, proti naslednjemu mestu. Če pa se občutku upiram, bom v njem ostala za vedno.«
Ne ostani. Oddelala si: prečutila, izhlipala in razmislila. Skozi si. Zdaj lahko začneš hrepeneti po vseh stvareh, ki jih še ni bilo, ampak slutiš, da kmalu bodo.
