Smrt je vselej skrivnostna. V primeru smrti Aleša Debeljaka to velja še bolj kot običajno. Umrl je nepričakovano in v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah na gorenjski avtocesti sončnega in mrzlega 28. januarja 2016.
Vest je do njegove žene Erice Johnson Debeljak, ki je bila v času dogodka na drugi strani luže, prispela devet ur kasneje. »Zrušim se na tla. Na preprogo dnevne sobe svojega otroškega doma. Obledelo orientalsko preprogo. Iz grla se mi izvije votel krik. Zverinski in nepoznan zvok. Zdi se, kot da mora prihajati iz kakega drugega vira, ne iz mene, prav gotovo ne iz mene,« opiše dogodek v pravkar izdani knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica.
Življenje, kot ga je poznala, se je za Erico v enem samem trenutku za vedno končalo, če si sposodimo besede Joan Didion iz knjige Leto čudodelnih misli. Ni se končal samo njen srečen zakon z Alešem Debeljakom, v katerem so se rojevali otroci in knjige, konec je bilo tudi občutka ekonomske varnosti, konec je bilo njene identitete. Aleševa smrt je za Erico šok, rušilni potres, ki ji uniči življenje, jo naredi izobčenko in pripelje na rob blaznosti.
Na tem mestu para Johnson Debeljak najbrž ni treba posebej predstavljati. Morda samo spomnimo, da je zlati deček slovenske poezije svojo ameriško izvoljenko spoznal na začetku devetdesetih prejšnjega stoletja, leta 1993 sta se naselila v Sloveniji in od takrat predstavljala vzoren ljubezenski in kreativni par, ki se je iz takih ali drugačnih razlogov pogosto pojavljal v medijih. Niti v sanjah si ni nihče predstavljal, da se bo njuna zgodba končala tako, kot se je, in da bomo kdaj brali to knjigo, ki jo imamo sedaj pred sabo.
Ker je Erica tujka, je bil njun odnos poseben, pa tudi njen položaj v slovenski družbi je bil poseben. Kot pravi sama, Aleš ni bil le njen mož, bil je tudi njen vodnik v tujem svetu, njen interpret slovenske družbe in celo njen stvarnik. »Po svoje se je zdelo, kot da sta me ustvarila Aleš in njegov svet, kot da je bila Eva rojena iz Adamovega rebra. Bila sem del njega. Rojena sem bila iz najine zveze.« Kako bo živela sedaj brez svojega stvarnika, genialnega, enciklopedičnega, samozavestnega moža, »neustavljive sile narave«? To, kar opisuje v nadaljevanju knjige, je njen boj za preživetje v vrtincu tragedije, fizično, mentalno, materialno in identitetno preživetje.
Knjiga je vse prej kot lagodno branje. Je intenzivna, naporna, jezna, razgaljajoča, kritična. Napisana je v stanju nekakšne polprisebnosti, šoka, sledi iracionalni pripovedovalski logiki, ki je hkrati na sledi dogajanju, pa tudi toku misli, spominom, sanjam. Okvir in strukturo knjigi dajejo vzporednice z različnimi biblijskimi, literarnimi in drugimi vdovami, kar ji daje tudi značaj sociološko obarvanega eseja in antropološke analize. Skozi svojo zgodbo ponuja avtorica vpogled v arhetipske ženske položaje v družbi, na kar bralca navaja že provokativen, feministično priostren naslov Devica, kraljica, vdova, prasica.
V nekaterih pogledih Devica, kraljica, vdova, prasica spominja na knjigo Leto čudodelnih misli Joan Didion, ki velja za klasično literaturo na temo žalovanja. Obe knjigi sta nastali v obdobju, ko avtoricama umrejo možje, v času, ko žalujeta. V obeh se prepletajo razne plasti, aktualno dogajanje, spomini, opisovanje občutkov, fizičnega in psihičnega doživljanja izgube in pa družbene in sociološke analize žalovanja. Od tu naprej pa lahko naštevamo tudi številne razlike.
Okoliščine Aleševe smrti seveda v precejšnji meri krojijo potek Ericinega žalovanja. Umrl je brez slovesa in »brez navodil«, kaj storiti po njegovi smrti, kot pravi Erica. Uradno policijsko poročilo sicer pravi, da je šlo za nesrečo, a govorice o samomoru nočejo potihniti. Erico spravljajo v bes, na tako interpretacijo nesrečnega dogodka nikakor noče pristati. Prepričana je, da Aleš česa takega nikoli ne bi naredil svoji družini. Čutil je moralno odgovornost do njih, nikoli jih ne bi pustil v ekonomski negotovosti, nikoli tega ne bi storil v takih okoliščinah in na tak način, recimo ko je bil njun najmlajši sin sam doma, ostali družinski člani pa so bili raztepeni po svetu …
Enako obremenjujoč kot govorice o samomoru je za pripovedovalko tudi boj z »birokracijo smrti«, se pravi številni birokratski postopki, ki jih je treba izvesti po smrti neke osebe. V primeru družine Debeljak se zadeve še posebej zapletejo z dediščino.
To je tudi knjiga o tujstvu, o katerem je Erica Johnson Debeljak že pisala. Nenadoma pa ni le tujka, je tudi vdova. Zaseda dve manjvredni družbeni kategoriji. Kaj bo družba naredila z njo? Čuti namige, da jo družba izloča, sliši namige, da naj odide od tod. Knjiga tako postaja pronicljiva analiza odnosa naše družbe do drugega. Toda avtorica se ne ustavi pri tujstvu in smrti, temveč gre še dlje, v zelo delikaten tabu spolnosti vdove. Odkrito opisuje zvezo s precej mlajšim moškim, Aleševim študentom.
Proti koncu knjige avtorica sama kar najbolje povzame svoje pisanje: »Smrt je treba presnoviti, pa naj traja še tako dolgo, in kar je zapisano tu, je le pričevanje nekega vmesnega, smrt goltajočega bitja, ki prestaja ta proces, ki prestaja preobrazbo, ki je bilo ena stvar in postaja druga. To je poročilo izpod steklenega zvona, iz notranjosti travme, iz Tamarinega puščavskega sveta, kamor zaidejo le redke barve, redke nianse, od koder glasovi do nas prihajajo popačeni in nejasni kot skozi zračni jašek. Od tod vsi ti ekscesi in pretiravanja, to mitologiziranje, ta divji bes, ta nepoužita bolečina.«
Gre za terapevtsko, a tudi literarno močno in ambiciozno knjigo. Knjigo, ki je morala biti napisana, zato da je Erica lahko preživela, zato da je lahko razumela, kaj se ji je zgodilo, zato da je lahko akumulirala Aleša v sebi, zato da je lahko začela živeti novo življenje. Erica, preživelka, je s to knjigo pokazala, da je tudi ona »neustavljiva sila narave«, kar pravi za Aleša.
Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica, Mladinska knjiga, Ljubljana 2020.
