Britanski pisatelj, dramatik in scenarist Hanif Kureishi je eno najpomembnejših imen sodobne britanske proze. Časnik The Times ga je leta 2008 uvrstil med 50 najpomembnejših sodobnih britanskih pisateljev. Rojen očetu iz premožne družine v južnoindijskem Madrasu, ki se je pozneje preselila v Pakistan, in britanski materi kot kritični opazovalec družbenih sprememb v romanih, kratkih zgodbah, dramah in scenarijih najpogosteje obravnava tematike rasizma, nacionalizma, islamskega fanatizma, imigracije, socialne neenakosti, položaja žensk v družbi, spolne usmerjenosti in ljubezenskih odnosov v najbolj problematičnem pomenu besede. Najprivlačnejši dogajalni prostor njegove pisave je London s svojimi primestji, še posebej vzhodno londonsko predmestje Bromley, kjer je bil leta 1954 rojen in je v njem odraščal.
Romaneskni prvenec Buda iz predmestja (1990, slov. prev. 1999) mu je prinesel nagrado Whitbread, scenarij za film Moja čudovita pralnica (1996) pa nominacijo za oskarja. V slovenščini lahko beremo še romane Intimnost (prev. 1999), Črni album (1999), Nekaj ti moram povedati (2009) in Zadnja beseda (2016), zbirke kratkih zgodb Mavrično znamenje in drugi spisi (London me ubija, Moj sin fanatik; 2000), Telo (2002) in Polnoč ves dan (2012) ter dramo Primestje (2002). Slednjo je istega leta uprizorila SNG Drama Ljubljana.
Polna Linhartova dvorana tistega marčevskega večera leta 2012 je Kureishija kot gosta Fabule s takratno osrediščenostjo na družbeno angažirano literaturo potrdila kot kritičnega, zajedljivega in s črnim humorjem prežetega opazovalca družbe ter posameznika v njem. Prav slednji je v središču njegove literature, s katerim se ne poistovetijo zgolj marginalci, umetniki in priseljenci, temveč še posebej v zadnjem desetletju tudi pravoverni Britanci. In zahodnjaki nasploh. Četudi je vse življenje del britanske družbe, je avtorjeva prepoznavna nota pogled nanjo od zunaj. Da margina ne obstaja več na margini, ampak se je preselila v center, priča njegov trenutno zadnji, osmi roman Ničla (The Nothing, v izvirniku izšel l. 2017), ki ga je med drugim navdihnila izkušnja, ko je nekdo izpraznil njegov bančni račun. Prva oseba, ki jo je poklical in izrazil razburjenje, je bila oseba, ki je to storila. Ne tujec torej, temveč nekdo blizu njega, nekdo, ki mu je zaupal.
Prototip takšnega ožemalca večidel Ničle zastopa Eddie. Ta »nabrit kompanjon, lump, zastonjkar in prisklednik, zmeraj na voljo za nove prismodarije« se iz obskurne sobice iz Soha priseli k znancema Waldu in Zee. Waldo je nekdaj uspešni, karizmatični in s seksom obsedeni filmski režiser, zdaj zaradi starosti in pešajočega zdravja priklenjen na invalidski voziček in udobno stanovanje v Londonu, kjer je v oskrbi svoje lepe in precej mlajše žene Zeene, priseljenke iz Indije. Nemočen, besen in ljubosumen je od začetnih sumov vse bolj prepričan, da ga Zee vara z Eddijem. Waldova kalvarija se pričenja vsako noč, saj Eddie večerja, prenočuje in zajtrkuje pri njiju. »Ležim, pripravljen na poslušanje. Nocoj bi moralo biti na smrt zabavno. Neznosni plameni me utegnejo použiti, a domnevam, da je zaljubljeni par pozabil name. Postajam manj pomemben. Onadva sta pod žarometi, medtem ko jaz bledim v nevidnost. Sem statist v lastnem filmu.«
Da njegova sumničenja niso zgolj plod paranoje, podmazane s številnimi kemijskimi nadomestki za kolikor toliko znosno počutje ob številnih nepovratnih boleznih, ga nagovarja redno prisluškovanje dogajanju v sosednji sobi, ki ga je dal nadgraditi s skritimi kamerami, prisluškovalnimi napravicami in poizvedovanji. Četudi v montaži premeče in na novo sestavi slišane dialoge med Zee in Eddijem, in mu zvesti natakar Carlo iz bližnje restavracije poslika prijatelje za mizo, kjer se v sumljivi navezi z obema krvnikoma znajde tudi dotlej, vsaj tako mislita Waldo in bralec, njemu zvesta igralka Anita, je proti koncu romana dokaj jasno, da imajo njegovi bližnji ne le velike načrte za čas, ko bo Waldo za vselej odšel, ampak tudi, da je ta čas možno približati.
V stopnjevanem paranoično-ponižujočem trikotnem odnosu, v katerega se vpleta vse več oseb, ki si z njegovim odhodom obetajo koristi, umirajoči Waldo s še vedno ostrim, šahovsko naravnanim umom in nebrzdano domišljijo posname svoj zadnji film. V novem žanru, »sluzikalu«, kot zajedljivo naznani nesojenemu dokumentaristu njegovih zgodnjih filmskih del, naročilu Filmskega inštituta, ki ga Eddie uporabi kot vstopnico za prisesanje na svojo ženo, pri čemer je bralčev prvotni vtis, da manipulira z Zee, seveda varljiv. Nemočna priča ne le fizičnega propada, temveč propada lastnega dostojanstva, ki se dogaja pred njegovimi očmi, Waldo v obup(a)nem gnevu izdajstva in predsmrtne groze proces pretvori v umetniško delo. Njegova poslednja umetnina je njegov džihad. Njegov finale, ki bo razkril prave v središče pririnjene marginalce, pri tem pa odgovoril tudi na sicer nebistveno vprašanje, ki ga založba slovenske izdaje zapiše na zavihku knjige, ali je Waldo žrtev ali sadist.
Kljub namerni nedorečenosti, s katero avtor bralca ves čas pusti viseti med meglenim prividom in kriminalko, ki prerašča v grozljivko, Waldo zvablja tako na pogled naklonjene mu ljudi okrog sebe kot bralca v pasti užitka. Tu jih izstrada in mrcvari, in ko se že zdi, da je napetost na vrhuncu, jih preseneti s saltom mortale, ki njegovega konca sicer ne prepreči, premeša pa vloge prisotnih. In pokaže, da se v središče pririnjeni marginalci v sodobnem neoliberalnem svetu pajčevinasto razraščajo. Da so del nas in da je njihovo početje postalo legalno.
Napeta, neusmiljena ter dramaturško strmo rastoča in še bolj strmo padajoča pripoved, katere naslov je tako v izvirniku kot prevodu večpomenski, postreže z značilno Kureishijevo tematsko angažiranostjo, ki kljub prepoznavnim poudarkom vedno preseneti. Nabrušeni, zajedljivi, duhoviti in inteligentni dialogi, ki v žmohtnem prevodu Zdravka Duše ostajajo nabrito ostri in lascivni, predvsem pa vselej pred bralcem, ki se tudi tokrat zlahka pusti ujeti v past. Scela filmsko peljana pripoved, ki drsi pred bralcem na način filmskih kadrov in se na formalni ravni strne v dvajset natančno strukturiranih krajših poglavij v sto štirideset strani dolgem romanu, se odkrito spogleduje s scenaristično formo, ki se ob široki paleti prevodov utegne prevesti tudi v filmski jezik.
Hanif Kureishi: Ničla, Beletrina, prevedel Zdravko Duša. Ljubljana, 2020. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
