Če se sprašujete, kaj ali kakšen je bratov kožuh, si zastavljate napačno vprašanje. Pravilno je namreč – kdo je bratov kožuh. Tako namreč Briana imenuje njegov novi sosed Emile, ki iz dneva v dan opazuje, kako najstnik skrbi za svojega prizadetega brata Luciena. Brian je torej neke vrste kožuh, ki krhkega, neprilagojenega Luciena varuje pred poškodbami in ostalimi nevarnostmi okoliškega sveta.
Brian, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec, je star trinajst let in z očetom živi v prikolici, kjer sta pristala, ko jo ju zapustila mama. Predtem so bili štiričlanska družina, z njimi je namreč živel tudi tri leta starejši Lucien, ki pa so ga dali kasneje v ustanovo za ljudi s posebnimi potrebami. Ne mama ne oče se nista znala s sinovo prirojeno drugačnostjo (večino najbolj osnovnih opravil ni sposoben opraviti sam, ne more govoriti, včasih odreagira nasilno; kot preberemo v spremni besedi Majde Mramor, je na stopnji eno- do dvoletnega otroka) najbolje spopadati, kar je na svoji koži občutil tudi Brian, saj je bil s strani staršev deležen premalo pozornosti, ljubezni in potrditev. Mama se je na novo poročila, Brian pa je torej ostal z očetom, s katerim se prebijata iz dneva v dan. Lik očeta nikakor ni svetel zgled, saj se čez življenje prebija z lažmi, izsiljevanjem in celo krajami, rad tudi pregloboko pogleda v kozarec; lahko bi torej rekli, da mu je na celi črti spodletelo, o čemer nenazadnje priča tudi njegova učna popotnica sinu: »V šoli ti ne bo zrasla pamet. Če boš mene poslušal, se boš naučil pogajati. To je najbolj važno. Če človek nima dosti pod palcem, poskrbi za to, da stvari postanejo cenejše.« Tudi Luciena med poletno prenovo stavbe, v kateri je nameščen, k sebi vzame predvsem zaradi finančne pomoči, ki bi naj jo za to dobil, pri čemer tako rekoč vso skrb za prizadetega sina prepusti njegovemu bratu, ki ima – priročno – takrat ravno počitnice.
Lucien, ki ga Brian imenuje »nedeljski brat«, saj so ga ob nedeljah obiskovali v ustanovi, se »domov« vrne skupaj z navodili za uporabo. Brian jim deloma sledi, deloma pa se ravna po občutku in tako počasi vzpostavlja in krepi vez z bratom, do katerega (za)čuti pravo bratovsko ljubezen. Njun oče, ki si o Lucienu misli, da so ljudje kot on »/…/ že ob rojstvu kasirali dosmrtno, hujše ne morejo.«, ne opazi drobnih napredkov, ki jih prizadeti sin dosega ob bratu, pač pa jih opazi njihov sosed ozirom očetov podnajemnik Emile, ki je tudi edini, ki Brianu izreka pohvale in spodbudne besede. Emile je nekoliko skrivnosten lik, ki ne pripada svetu, v katerem se je začasno naselil; je učitelj angleščine, ki se je iz neznanega razloga razšel s partnerko in se začasno naselil v eni izmed prikolic, v kateri mu družbo delajo le akvarijske ribe. Njegova zgodba se skozi pogovore z Brianom počasi odstira, a nikoli zares odstre, saj prej, kot bi bilo to možno, nezavesten in krvav zapusti prizorišče. Proti koncu romana namreč dogodki eskalirajo, že prej skrhani odnosi se še dodatno pokvarijo in reči uidejo izpod nadzora …
Ob prizorih iz preteklosti se pred bralčevimi očmi počasi izrisuje odnos matere do sinov, tako ob dogodkih iz družinskega življenja kot ob dogodkih iz ustanove, v kateri je Lucien nastanjen; bralec spozna tudi nekaj drugih varovancev, med njimi tudi Selmo, ki pritegne Brianovo pozornost in v njem zbudi posebne občutke. »Zdi se mi že večja punca, a še ne odrasla. Odraslek s prsmi.« V teku zgodbe se izkaže, da je stara devetnajst let, Brianovo sanjarjenje o njej pa se zdi morda nekoliko presenetljivo, a po drugi strani je fant prikazan kot oseba z naravno sproščenim in naklonjenim odnosom do ljudi s posebnimi potrebami, ki se jim v resničnem življenju zaradi neznanja ali nerazumevanja marsikdo raje izogne. Brianov lik je sicer osvetljen predvsem skozi odnose z bratom, očetom, sosedom in Selmo, nekoliko pa zmanjka njegov zunajdružinski ali izvenlokalni okvir – kako se razume z vrstniki, kako je sprejet v šoli (ali v resnici sploh hodi v šolo?), ima kakšnega prijatelja? Takšen, kakršen je, pušča vtis, da je čakal le na skrb za brata in da siceršnjega življenja nima. Po drugi strani pa drži, da o njem največ gotovo pove prav odnos do prizadetega brata, ki je opisan natančno, skrb za Lucienove potrebe, sploh pa njegovo telo, so opisani celo v prav naturalistični maniri. Avtor, nizozemski pisatelj, pesnik in dramatik mlajše generacije Jaap Robben, ki je roman sicer napisal za odrasle bralce, a je doživel izjemen odziv tudi med mladostniki, se torej loti pomembne teme, ki sicer ni nova (ob njej sem se denimo nemudoma spomnila na roman Simpl Marie-Aude Murail), a jo obdela izvirno in nadvse prepričljivo pokaže na zapletenosti (odnosov, čustev, vlog itd.), ki zaznamujejo življenje članov družinske celice, v kateri ima svoje mesto posameznik s posebnimi potrebami.
Nekaj besed je ob romanu Bratov kožuh vsekakor treba nameniti tudi jeziku, ki je precej razgiban; uporabljeni so različni jezikovni registri, izražanje varovancev dosega različne spretnostne stopnje (Selmin govor je na primer poseben, a v osnovi razumljiv), avtor pa uporablja tudi nove skovanke, na primer »odzdrav», »odraslek«, »rjovž«, »razavtomobilčkati se« itd. Zanimivi so tudi njegovi opisi (povožen zajec je »pica zajec« …) in zelo izvirne primerjave, denimo: »Zunaj me vročina objame kot obilen, švicajoč možakar.« Vse našteto je bržkone predstavljalo izziv za prevajalko Stano Anželj, ki pa je že velikokrat dokazala, da, vsaj na videz z lahkoto, tre tudi največje prevajalske orehe. Bratov kožuh se torej dobro bere in je dinamična, na trenutke malce skrivnostna in proti koncu prav napeta, čustveno nabita knjiga, ki sporoča, da življenje ni vedno lepo, lahko ali pravično, a je od posameznika odvisno, ali se bo vdal ali iz njega vendarle poskusil kaj dobrega ali lepega iztisniti, pa četudi je slednje merljivo zgolj v drobnih korakih ali pogledu, v katerem se skriva vesolje.
Jaap Robben: Bratov kožuh, Mladinska knjiga (Zbirka Odisej), prevod Stana Anželj, spremna beseda Majda Mramor, Ljubljana 2021 .
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
