Najljubši, najboljši, največji;
znanci, neznanci, prijatelji,
neprijatelji, ki se branijo postati sovražniki.
Preglasni in prelepi liki,
zgodbe posameznikov,
ki se trudijo postati naše vsakdanje.
Čeprav se na smrt, in včasih tudi do same smrti, trudimo verjeti v nasprotno, je resnica življenja trda in neizprosna: veliko bolj kot znanci in prijatelji nas določajo in nam usodo krojijo neznanci in neprijatelji. – Ja, nalašč neprijatelji – beseda, ob kateri v ušesih zaškrta še tako svobodomiselnemu uporabniku moje materinščine. SSKJ jo označuje kot zastarelo in nam namesto nje ponuja sovražnika in nasprotnika, ki nikakor ne moreta biti ustrezen nadomestek, saj si pri odvračanju od prijateljstva ni treba postati ravno sovražnik, dovolj je biti že čisto malo manj kot prijatelj. Ker prijateljstvo, kot vemo, je ali pa ga ni, je obojestransko ali pa ga ni, bilo naj bi skratka čustvo, ki ne prenese polovičarstva in še tako drobnih odklonov. Sovražnika si na lestvici od ena do pet, kjer enka označuje prijatelja, predstavljam najmanj na peti stopnji, neprijatelja pa komaj na drugi. Ampak kaj hočemo, v tej neprijateljski zaroti sodeluje celo Word, ki mi besedo tako vztrajno podčrtuje, da trenutno ne morem razmišljati prav o ničemer drugem. Pa sem hotel! In to še kako. Recimo o tem, da imamo veliko manj težav s prijateljstvu dodanimi pridevniki, kot sta najljubši in najboljši. A le na videz: SSKJ ju namreč v nobenem pogledu ne diskvalificira kot neprimerna, a ju naša intuicija zelo pogosto šlampasto (spet ta zoprni podčrtaj!) zamenjuje. Kaj sem hotel povedati?! Po dolgem času sem imel spet v rokah – bolj pošteno bi bilo reči na mizi, saj se moji bicepsi kljub redni vadbi vse prehitro vdajo pod težo vseh teh verzov – knjigo Orfejev spev. Nekakšno antologijo svetovne poezije po izboru slovenskih pesnikov, ki zagotovo sodi med pozitivne primere novorevijaške založniške megalomanije devetdesetih. Dobrih 760 strani pesmi, obrazložitev, pesmi, zagovorov, pesmi … pojasnil in dodatkov k 289 pesmim. Res od sile. Ampak bolj kot same pesmi in puhlice o tem, kako si sploh drznemo poezijo razvrščati v lestvice, ko pa je izbrati najboljšo pesem vendar še »težje kot izbrati miss sveta«, me je pritegnila implicitna razprava mnogih sodelujočih o pomembni razliki med izborom najboljših in najljubših. Seveda: prvi naj bi bil kar se le da objektiven, drugi pa subjektiven. Ko rečemo najboljši, in smo še vsaj za drobec na strani zdrave pameti, se nam misli hočeš nočeš zašibijo pod težo gromozanske odgovornosti spričo teže izrečenega. Veliko manj previdni in jecljavi smo, ko nam je dovoljeno nakvasiti nekaj vrstic o svojih najljubših rečeh. Takrat si brez strahu pred avtoritetami – ki ga v resnici poznajo samo tisti, ki kljub zdolgočasenosti ostajajo na strani zdrave pameti – upamo soditi tudi o stvareh, o katerih nimamo pojma. Najljubšo knjigo imajo na jeziku, in to povsem legitimno, tudi ljudje, ki niso ničesar prebrali že od srednje šole. Ali pa vsaj od Malega princa. Najljubšega košarkarja imajo lahko tudi tisti, ki košarko spremljajo samo v rumenih medijih – izberejo prvega med prvimi, ki ga na sliki vidijo objetega s Severino, medtem ko drugega, prav tako nastopajočega na sliki s Sevko, označijo za precej manj ljubega, saj ga kmalu po zabavi zalotijo pri ločitvi od žene. Tako ali tako nam je bil že dolgo sumljiv, porečejo, ker ni hotel za nas na olimpijske. Če je izdal državo, zakaj ne bi še žene?! Banalnost ljubega je skratka neznosna. Ampak kaj sem spet hotel povedati?! Recimo to, da najboljšim prijateljem nasproti stojijo največji sovražniki, najboljši so samo slab prevod. Zlahka pa si je mogoče predstavljati najljubšega sovražnika, saj nas ta v resnici določa precej bolj kot recimo najljubši sosed. Vendar smo spet v težavah: mar ni sovražnik vse prestroga oznaka za nekoga, ki nam je vseeno nekako ljub? Kot je bil recimo Wernerju Herzogu nadvse ljub Klaus Kinski – »rojena sva bila drug za drugega«, je celo nekje rekel. Pregovorno miroljubni Indijanci vse kompleksnosti belskih odnosov seveda nikakor niso mogli razumeti, zato so po koncu snemanja enega od njunih petih skupnih filmov režiserju hoteli ustreči z igralčevo likvidacijo. Preprosto jim je bilo nedoumljivo, kako lahko nekdo pri zdravi pameti, pri kateri režiser v tistem času na našo gledalsko srečo zanesljivo ni bil, prenaša tako psihično trpinčenje. In že samo zaradi njiju bi morali slovenski jezikoslovci soglasno podpreti rehabilitacijo besede neprijatelj. Ker Moj najljubši sovražnik se sliši tako zelo pretenciozno. In predvsem neprepričljivo. Prijatelja morda res nista bila, bila pa sta genialna sodelavca, ki sta se pač zelo pogosto zelo glasno sporekla. Če sta že kdaj bila odkrito sovražna drug do drugega, sta pridevnike svojega neprijateljstva izbirala kar skupaj – Herzog je Kinskemu, ko je ta pisal avtobiografijo, celo pomagal poiskati tiste najbolj žmohtne, do svoje režiserske veličine najbolj žaljive. Si je sploh mogoče predstavljati večjo ljubezen? Ljubezen, ki je prehitela prijateljstvo in postala mnogo več kot bi ji prijateljstvo lahko dovoljevalo? Žal nista bila in tudi nikoli ne bosta postala moja najljubša znanca. Besedo znanec namreč SSKJ definira kot »kdor se s kom pozna in ima z njim osebne stike«. Vsaj v enem primeru je za to postalo že močno prepozno – če bi z objavo te kolumne na uredništvu dolgo odlašali, bi jo lahko posvetil 20-letnici njegove smrti. Zagotovo pa sta ena mojih ljubših neznancev, med katere uvrščam tudi mnoge literarne like, na katere sem se v svoji bralski karieri tako močno navezal, da sem si že skoraj upal domišljati, kako smo postali vsaj dobri znanci, če že ne kar prijatelji. Žal so me v nasprotno prepričali filmski režiserji, ki so jih očitno spoznali v povsem drugačni podobi in luči. Včasih sem za hip ponižno upal vsaj v to, da poznam njihov glas, glas njihovih misli v monologih pisave, a so me v nasprotno prepričali gledališki režiserji, ki so stišano, skrajno negotovo govorico, kot sem jo sam zaznaval v tekstu, za potrebe spektakla izmaličili v odrsko rjovenje, vse tiste male vprašujoče črke, ki bi jih, zvestobi notranji negotovosti na ljubo, morali nadomestiti prazni oblački, pa v velike začetnice s kopicami krepkih klicajev. Ne, ne filmski kader ne odrske deske mi niso mogle zvesto prenesti tiste opotekave sile notranjega dogajanja, zaradi katerega nekateri ljubimo literaturo, se včasih z njo tudi ljubimo in smo zaradi nje sveže pridobljene najljubše neznance pripravljeni dvigniti celo nad svoje dolga leta najboljše prijatelje. Tega nisem zapisal po nemarnem, prav prijatelji so morda edini, ki so lahko hkrati najboljši in najljubši, saj objektivnost meritve določamo sami. Najboljši so navadno najljubši in obratno. Nekaj podobnega naj bi po vsej logiki torej veljalo tudi za (ne)znance. Najljubši ali najboljši, mar ni čisto vseeno? Zame ne! Najljubši neznanec je lahko recimo Raskolnikov, sicer ne ravno moj, medtem ko so najboljši neznanci tisti neizbrani drugi, vsekakor neknjiževni liki, s katerimi mi tako radodarno strežejo moji dobri prijatelji in ljubi sopotniki. Najboljši so, ker preprosto ne morejo biti slabi, saj imajo v življenjih mojih najdražjih tako pomembne vloge, da pripovedi o njih življenju preprosto ne morem ločiti od nikoli videnih obrazov njihovih sodelavcev, sošolcev, strank, prijateljev, prijateljev prijateljev, oddaljenejših sorodnikov in vseh drugih, ki po navadi kreirajo tovrstne zgodbe in spodbujajo posameznikovo pripovedno žilico. Tako zelo navezan sem na njihove dobre in slabe lastnosti, na pse, ki med njihovimi odsotnostmi v tišini doma potrpežljivo čakajo na sprehod, menstruacije, ki jim zamujajo, tipe, ki jih ne zadovoljujejo, otroke, ki jih ne ubogajo … Zaradi svoje človeškosti, prečloveškosti morda nikoli ne bodo postali moji najljubši, zagotovo pa so neomajno najboljši znanci. Njihovo visoko mesto med najboljšimi ne bo ostalo ogroženo vse do trenutka, ko jih bom tudi osebno spoznal in se bodo enkrat za zmeraj prelevili v znance. Sprva sicer še slabe, a čas bo pokazal svoje. V vsakem primeru se jim bo godilo veliko bolje kot mojim najmanj ljubim neznancem. Tistim – z evfemizmom jih imenujem za javne osebnosti – pri katerih si tako goreče prizadevam za ohranitev neznanskega (tukaj sem SSKJ uspel dobro prelisičiti) razmerja, da jih v nobenem besedilu ne omenjam, saj me je strah, da bi se z njimi spoznale moje besede, moje misli, in bi zame potem ne bili več popolni neznanci. Pomembno je, da si ostanejo podobni kot jajce jajcu, da se kar naprej vrtijo v krogu kot v igri gnilega jajca, da pri podajanju nevidne štafetne kepe stečejo dovolj hitro, da si ne utegnem zapomniti njihovih obrazov, da mi naposled od vse te velike briljantne predstave ne ostane drugega kot razmazana lisa na medlem zaslonu. Včasih ljudje zaradi tega niso gledali televizije. Danes niti to več ne pomaga. Vsak dan se obupno trudim, da bi svoje komunikacijske kanale očistil prav svojih najmanj ljubih neznancev. Ti bi se namreč, gnani od histerije tistih, ki – pri zdravi pameti ali ne – ne priznavajo razlike med najljubšimi in najboljšimi, tistih torej, ki mi svojo najljubšo izbiro ponujajo kot najboljšo za vse, se pravi tudi zame, kaj kmalu utegnili preleviti v moje največje sovražnike. Ali, kar je še huje: skupne sovražnike navideznega kolektiva, ki mu v resnici sploh ne pripadam. »Ker jaz nisem zajet v nikogaršnjem mi«, kot bi dejal eden največjih. V nasprotju s tistimi, ki jih ljubim, s katerimi se ljubim, se mi potencialni sovražniki ves čas ponujajo kar sami. V tej družabni igri, kjer se nemoč upira moči, gre torej le za to, da bi status najboljšega neznanstva odrekel tistim najmanj ljubim, ki so se mi zamerili predvsem zato, ker se predstavljajo kot najboljša izbira. Ali pa jih kot takšne promovirajo drugi. Stari dobri najboljši neznanci tega preprosto ne počno, ne spodobi se. Namesto obljube skupnih zmag mi ponujajo eno samo bolečino in dvom, spoznavam jih predvsem prek njihovih odkritih dilem in zdrsov. Preveč so človeški, da bi lahko postali nečloveški, preveč zaupam njihovim pričam, da bi lahko podvomil v njih resnični, človeški obstoj. Posebni so ravno zato, ker se ne ali pa komaj zavedajo mojega zanimanja zanje. Človek, ki se za moje zanimanje trudi, ki ga moje mnenje resnično prizadeva in bi ga rad uglasil s svojim, ima le redko dober namen. Ampak ravno takšna je ambicija tistih, ki bi mi radi po vsej sili priljubili svoje favorizirane javne neznance. Recimo da slednji s svojimi odkritimi strastmi kdaj pa kdaj res bežno spomnijo na literarne osebe, a kaj ko nastopajo v slabo napisanih, neprepričljivih in nedomišljenih zgodbah. Največja ironija je, da si delimo čas, ko nas z vseh strani prepričujejo, da živimo v tehnokrasni novi družbi, od katere ima menda največ farmacija. V resnici namreč doživljamo največji zgodovinski razcvet zgodbe. Te so namreč danes postale množično sredstvo kljubovanja znanstvenim argumentom, statistiki, podatkom o nesmotrni porabi javnega denarja, izčrpavanja gospodarstva. Trik je seveda v tem, da je kredibilnost zgodbe lahko zadovoljivo utemeljena že na nazornih opisih čustvenih stanj, ki so po svoji naravi – v nasprotju z znanstvenimi argumenti – odvezana koherentnosti izpeljave. Zato so vedno bila in bodo najučinkovitejše sredstvo za predelavo osebnih travm v obliki zamer, zapostavljenosti, neuresničenosti v posebne zgodbe. Narobe je le, če se nam te ne priljubijo zaradi visoke stopnje umetniške doživetosti, temveč zaradi svoje družbene učinkovitosti. Šele v času podivjanega razmaha naracij se zares dobro zavedam, kako malo ljudi je sposobno stati za dobro zgodbo. In kako redki izbranci so moji najljubši neznanci, seveda ne nujno Raskolnikov. Da o pravih, iskrenih neprijateljih sploh ne govorim. Tako zelo redki so, da sem se z njimi pripravljeni bratiti celo takrat, ko so do mene odkrito sovražni. V zahvalo jim še sam kdaj, vsaj v mislih, prišepnem kako lepo cvetko iz lastnega arzenala najhujših zmerljivk. Na svoj račun, čigav pa.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
