Vesna V. Godina, profesorica socialne in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, je ena najbolj branih in pronicljivih družbenih kritičark in kolumnistk pri nas. Medtem ko je njena zadnja izdaja Zablode postsocializma (2014) odgovarjala na vprašanje, zakaj je Slovenija zašla v krizo, njena najnovejša knjiga Zablode feminizma analizira temeljne značilnosti in slepe pege sodobnega belega zahodnega feminizma. Gibanje, kot pravi avtorica, ne deluje kot teoretično, ampak kot ideološko polje, ki zanemarja in celo spodnaša cilj izboljšanja življenja vseh žensk.
Nelagodja ob feminističnih debatah so z vami že dolgo, kot pravite v uvodu, razmisleki, iz katerih je nastala knjiga Zablode feminizma, pa že vsaj od izida Zablod postsocializma. Ali si tematiki obeh knjig le nista tako oddaljeni, saj ju povezujeta procesa kolonializma in globalizacije, nepremišljeno uvažanje kapitalističnih logik kot tudi mišljenjsko življenje v preteklosti?
Paralel je več, a lahko bi rekla, da obstajata recimo dve temeljni paraleli. Prva je, da je treba razumeti gospostvena razmerja v sodobnem globalnem kapitalizmu, zato da lahko razumeš položaj postsocialističnih družb. In enako tudi položaj žensk v sodobnih družbah, ne samo zahodnih, določajo ta gospostvena razmerja. Naš položaj določajo objektivni procesi in zakonitosti. Če jih ignoriramo, bomo proizvedli neko iluzijo o tem, kaj postsocializem je, na primer napredek, pretvorba v razviti kapitalizem, čeprav je to pretvorba nekdanjih socialističnih družb v neo-neokolonije, nov tip kolonij Zahoda. In enako je s položajem žensk. Če ne upoštevamo delovanja logike gospostvenih razmerij v sodobnih zahodnih družbah in globalnem svetovnem ustroju, lahko razvijamo ideje o tem, kaj je ženska, žensko vprašanje in problemi, ampak to nima zveze s stvarnostjo. Iz tega sledi druga podobnost. Če razvijamo ideje, ne da bi jih utemeljili v poznavanju gospostvenih razmerij, potem je sistem teh razmišljanj ideologija. In postsocializem je ideologija in prav tako sodobni beli zahodni feminizem.
Za to, da lahko razumemo, kako smo ženske in kako so postsocialistične družbe eksploatirane, pa moramo razumeti trenutne načine, skozi katere sodobne kapitalistične družbe obstajajo. Mimogrede, ti niso isti kot takrat, ko je Simone de Beauvoir pisala Drugi spol. Upoštevati moramo konkretni kontekst. Ne moremo reči, da osvoboditev ženske pomeni isto, kar je pomenila po drugi svetovni vojni, če pa se je globalni kapitalizem popolnoma spremenil, kot seveda tudi razmere eksploatacije. Mogoče je bilo sto let nazaj res osvoboditev, da je ženska šla ven od doma v javno sfero, danes je to vključevanje v reprodukcijo sistema. Skoznjo ženske svoj čas, energijo, telesa, zdravje, privatnost, praktično vse, vlagamo v sistem. S tem reproduciramo sistem, ki povratno eksploatira ženske, se pravi eksploatiramo same sebe. Sodobni beli zahodni feminizem se prereka o tem, kaj komu pomeni emancipacija, ampak tu ne gre za vprašanje všečnosti. Razumeti moramo družbo, njene procese in kako ti določajo položaj posameznika. Če svojega položaja ne razumete, ga ne morete spremeniti tako, da bi to vam koristilo, kar se točno vidi v postsocialističnih družbah. Tri desetletja kasneje ne morejo pokazati nobenega resnega razvoja. Postsocializem je pretvorba nekdanjih socialističnih držav v to, kar zahodni kapitalski centri potrebujejo. Delamo, kar koristi globalnemu sistemu kapitalizma, ne pa nam, in enako je z zahodnim feminizmom. Kako boste produktivno spremenili položaj žensk, če ne razumete, kateri dejavniki ga določajo?
Dotaknili ste se že veliko problemov, o katerih bi rada govorila, ampak vrnila bi se še k eni stvari, ki jo zapišete v uvodu. Knjiga je samocenzurirana. Si lahko dovolim in vprašam, zakaj?
Če bi dejansko napisala, kaj mislim o sodobnem belem zahodnem feminizmu, bi knjiga proizvedla histerično reakcijo na strani feministk katoliške Cerkve in vseh ostalih. Treba se je bilo odločiti, ali povedati resnico do konca ali pa jo povedati na takšen način, da bo sploh kdo to prebral. Zdi se mi bolj pomembno, da nekdo to prebere in o tem premisli. Nekatere stvari, recimo to, da so zahodne kozmologije zavezani biologiki, so zelo ključne za vse humaniste in družboslovce. Če bi odkrito povedala, kaj mislim o belem zahodnem feminizmu, poleg napisanega, bi se knjiga vrgla v smeti, ne da bi jo kdo prebral, in bila bi tarča napadov. Tudi zdaj bom, a vseeno malo težje, ker so vse subjektivne ocene sistematično cenzurirane.
Ključni problem sodobnega belega zahodnega feminizma je, kot poudarjate, evropocentrizem ali zahodnocentrizem. Zahod se tako s svojim mišljenjem kot z delovanjem in načinom bivanja vseskozi postavlja za cilj in neovrgljivo referenco, po kateri drug(ačn)i v kakršnikoli primerjavi nujno izgubijo. Vendar v resnici, kot zapišete, te »metapozicije ni«. Od kod ta vztrajnost občutka večvrednosti in posledični kompleks rešitelja?
To je mogoče razložiti samo zgodovinsko. Ko so Evropejci začeli odkrivati neevropske dele sveta, je nastopilo nekaj podobnega temu, kar se dogaja danes – sistemska globalna (za takratno Evropo) splošna kozmološka kriza. Evropa je svoj sistem razumevanja sveta, delovanja naravnih zakonov itd. utemeljila na Svetem pismu. Kozmologija je bila teološka: človek biva v skladu z božjimi zakoni, ki so takšni, kot piše v Svetem pismu. Ko so Evropejci odkrivali neevropske ljudi, so dobili evidentni dokaz, da obstajajo ljudje, ki ne upoštevajo Svetega pisma. Ne poznajo teh zakonov, ampak še vedno živijo, nekateri živijo celo boljše. Kitajci so imeli na primer porcelan, tisk, Indijanci ogromno zlata, stvari, ki jih Evropejci niso poznali ali pa so bile zanje prestižne dobrine. Ta ugotovitev ni bila nevtralna. Ko so se popotniki vračali, jih je v pristanišču pričakala inkvizicija, da so ji poročali, kaj so ugotovili, in poskušala to ideološko nevtralizirati. Prvi način je bil, da to niso ljudje, ampak živali in torej ne moremo pričakovati, da bodo ravnali v skladu z božjimi zakoni, saj živali nimajo duše. Že popotniki, na primer Vasco da Gama, so sprožali spore, da to ni res. To je povzročalo vprašanje, da mogoče tudi mi ne bi rabili živeti po božjih zakonih, posebej pri tistih, ki niso bili zadovoljni s takratno teokratsko ureditvijo. Dobili so dokaz, da so družbe lahko drugačne, kar je točno tisto, kar tudi danes težko razumemo. Evropske kozmologije so, gledano z antropološkega zornega kota, izredno rigidne. Tako bi to pomenilo sesutje enega in uvedbo drugega tipa družbe, kar pa se je vseeno zgodilo.
Postavilo se je vprašanje, kako misliti nas in njih, različne vrste ljudi, skupaj, kar se tudi danes ponavlja: kako misliti nas in migrante skupaj. Razsvetljenstvo je rešilo to vprašanje tako, da je izumilo idejo, ki jo imamo danes za objektivno resnico, ampak je samo izmislek: da zgodovina poteka od nižje do višje razvitih faz, te faze pa veljajo za vse družbe. Razlika med nami in njimi se je potem začela pojasnjevati kot razlika v stopnji razvitosti, kjer smo bili mi bolj in oni manj razviti. To je opravičevalo evropski kolonializem, uvedbo našega načina bivanja, ekonomije, politike, zakonov, v neevropske družbe. Kar se zdaj dogaja v postsocialističnih družbah: uvajamo zahodne oblike družbenega ustroja in to enačimo z razvojem. Ko so razsvetljenci izumili evolucijo (ki ni bila izumljena v biologiji z Darwinom, izumili so jo filozofi sto let prej), je bila izumljena na tak način, da je zagotavljala oblast in večvrednost Evropejcev. Od takrat so lahko vse svoje posege v nativne kulture nevtralizirali s to idejo prinašanja razvoja. Če sprejmemo (kar antropologi vemo), da je šlo za zgodovinsko vzpostavljen izmislek, ki je omogočil Evropejcem, da so dobili v znanosti ozadje za svoje kolonialne in imperialne posege, če to idejo opustimo, bi morala tudi trenutna svetovna politika začeti potekati popolnoma drugače, moč bi se prerazporedila in odprlo bi se vprašanje krivde Zahoda.
Sprejetje znanstvenih dejstev torej ni politično nevtralno. Celi korpusi znanja so popolnoma neznani, zato da se lahko reproducirajo neka razumevanja, ki so znanstveno že zdavnaj netočna, so pa politično uporabna. Katero vedenje so bo razširilo, je stvar politične moči. Teorija koevolucije, o kateri pišem v knjigi, je tako bistveno bolj točna od teorije evolucije, mi se pa še vedno učimo evolucijo. Zakaj? Ker evolucija to, kar počne Zahod nezahodnim družbam, postavlja v okvir naravnih potekov dogodkov. In pri teh se ni mogoče spraševati, kateri družbeni subjekt je kriv za kaj. Med ljudmi se širi tisto znanje, ki koristi tistim, ki vladajo. Znanje je vprašanje politične moči in ideološkega polja, ne pa resnice.
S tem občutkom superiornosti pa je povezana tudi eksotizacija drugega, o kateri prav tako govorite v knjigi in ki se je tudi feminizem še danes poslužuje …
Seveda, to so ugotovili tudi že drugi. V knjigi sem se skušala držati dveh načel. Se ne ukvarjati s posamičnimi feminističnimi avtoricami, ker me v resnici ne zanima stanje feministične teorije, ampak ideologije. In napisati znanstveno monografijo, ki bo čitljiva tudi za tiste, ki niso antropologi. V zahodnih kozmologijah smo zapleteni v kompleksna ideološka polja. Imamo celo serijo samoumevnih predpostavk, ki so druga za drugo napačne, na primer razvoj. Kar sem hotela pokazati, je, da v resnici obstajajo znanja, ki so že stara. V knjigi imamo tudi vire, stare več kot sto, tudi dvesto let. Znanje je. Zakaj smo mi vse to pozabili? Zakaj imamo to butasto idejo silno prisotno na univerzi, da je vse, kar je starejše od dvajset let, zastarelo in je treba zamenjati z nečim novim. Zato, da ne razumemo, kako in zakaj so se neka naša razumevanja zgodovinsko formirala. Naša razumevanja so namreč zgodovinsko formirane predstave o svetu. Nastale so v nekih zgodovinskih in družbenih razmerah, ki so določile, zakaj so se te ideje tako oblikovale. In potem so se do danes ohranile tiste, ki koristijo kapitalskim centrom in reprodukciji gospostvenih razmerij. Hkrati pa so se pozabile tiste, ki bi jih lahko preizpraševale ali jih postavljale v problematično luč. Zato ta princip »ne brati nazaj«, zato da se ne bi slučajno razkrilo, zakaj mi tako narobe mislimo.
Kako na primer mi danes mislimo žensko vprašanje, ni od danes, niti postsocializem ali ekonomski determinizem. To so vse ideje, ki so nastale v zgodovini. Treba je pogledati nazaj, na podlagi katerih interesov so nastale. Skozi to načelo zastarelosti sistematično izločamo razloge, s katerimi bi mi dejansko lahko bolje razumeli današnji položaj. Zato sem se striktno držala tega, da je treba pokazati zgodovinski lok. Predstaviti to zgodovino, ki dejansko določa človeške svetove. V kulturah živimo v svetovih izmislekov. Zgodovina teh izmislekov nam veliko pove o družbi, moči, gospostvenih razmerjih in seveda eksploataciji. Treba je iti toliko nazaj, kolikor nazaj je temeljna logika reprodukcije sveta in družb ista, to pomeni na začetek kapitalizma. Razsvetljenstvu smo dolžni marsikaj, razvoj znanosti in tehnologije, ampak moramo razumeti, da je razsvetljenstvo z idejo napredka tudi ideološki temelj kapitalizma. Če vzamemo samo zadnjih dvajset let, kaj pa lahko iz tega za postsocializem ali feminizem razložite? Vzpostavljanje svetovnih periferij, razvoj kolonializma in imperializma, to so stvari, stare stoletja.
Zgodovinsko gledano je bilo v svojem prvem valu feministično gibanje precej odprto rasistično, govor o intersekcionalnosti šele v tretjem valu pa ignorira delo nebelih feministk s konca 19. stoletja. Ali bi torej lahko rekli, da se feminizem na svoji poti niti ni izgubil? Kot zapišete, od rasizma in kolonializma se je kot gibanje medtem distanciral in ju torej na površju obsoja, vendar še danes ponavlja njune mehanizme razmišljanja in delovanja …
Mislim, da je feminizem prešel v ideologijo. Ne mislim reči, da znanstvena teorija proizvaja objektivne resnice, ampak proizvaja pa napredek v znanju, v razumevanju. Teorija preverja svoje predpostavke, če so napačne, jih opusti, in razvija nove hipoteze, ki jih spet preverja. Feminizem ničesar ne preverja, gre v resnici za vedenje, podobno verski sekti. Ali verjameš ali ne, če preverjaš, si že krivoverec. Takšen način razumevanja sveta pa je popolnoma različen od začetkov feminizma, ki so bili povezani z levo družboslovno teorijo, v veliki meri tudi z marksizmom. Ženske so bile vzete kot primer, zaradi katerega je treba kritizirati kapitalistično družbo in jo odpraviti, da se bo odpravil sistem te eksploatacije. To je šlo popolnoma v izgubo, kar pravi tudi Crispinova. Bog ne daj, da bi danes feminizem govoril o izboljšanju položaja vseh, čeprav je to jedro feminizma. Feministične teorije na svojem začetku so bile, tako kot marksistične, teorije, ki so zahtevale spremembo kapitalističnega družbenega ustroja. Še vedno sicer obstajajo marksistične feministke. Ampak večinski del feminizma, še posebej tisti, ki ga ne štejem v teorijo, ampak verovanje, je zdravorazumski. Če boste katerokoli Slovenko, Angležinjo ali Američanko vprašali, zakaj se ona za to bori, na podlagi katerih dokazov in teorij lahko pokaže, da ima prav, boste ugotovili, da zahodne feministke praviloma nimajo nobenega znanja, samo verjamejo. Zato me je na tem mestu zanimal feminizem kot ideologija, ne teorija. Na osnovi česa na vsakih volitvah v Sloveniji govorijo, da je narobe, ker nimamo polovice ženskih teles z ženskimi genitalijami v parlamentu. Kot da bi to določalo moralnost, znanje, odgovornost, resnost, profesionalnost …
Pretvorba pa je nastala, ker so kapitalistična razmerja reprodukcije vsrkala levo teorijo. Te ideje so mehanizmi vgradili v svoj lastni ustroj in od njih ljudem ponudili tisto, kar sistemu ne škodi. Če pogledate, kdaj se je začelo izobraževanje žensk na Zahodu, boste videli, da se to zgodovinsko pokriva z nastankom feminizma. Najprej jih je kapitalizem potreboval kot delovno silo, potem pa kot kupno moč, kot trg, v šestdesetih, sedemdesetih letih. Zato naj imajo iste dohodke kot moški, iste položaje, napredovanje … Do tega ni prišlo zaradi dobrobiti, ampak večanja kupne moči žensk. Dokler tega ne razumemo, se nam to lahko zdi čisto moralno. Ženska pred nastopom feminizma je bila zaprta v privatno sfero, kuhinjo, cerkev in otroke. Izstop v javno sfero se je začel, ko je to kapitalu koristilo. Ne mislim reči, da nam to ni izboljšalo položaja, ampak moramo biti poštene. To, da je nam nekaj ugodno, še ne pomeni, da je to osvoboditev. Tudi oblike eksploatacije so lahko ugodne. Kapital je dojel, da je treba oblike eksploatacije spremeniti v ugodje in ljudje se ne bodo upirali. Ženske so sprejele, kar jim je ponujal, ker jim je bilo boljše, a s tem jih ne osvobaja, ampak podreja. Danes kapital ne temelji na izločanju, ampak vključevanju žensk, in to v vseh sferah. Naša stara mama je bila eksploatirana s strani svojega moža, me pa smo eksploatirane tudi, če nismo poročene, in to bistveno bolj radikalno in brezsramno. Ali smo zdaj svobodne, ker z nasmeškom vstopamo v klavnico?
Gre za to, kdaj je feminizem nehal teoretizirati položaj žensk kot družbeno vprašanje in ga začel teoretizirati kot vprašanje ugodja. Pretvori se iz družbeno-kritične teorije v sredstvo vključevanja žensk v sistem po logiki ugodja. Začne se boriti za ugodje žensk, kar kapital z veseljem da, še posebej, če ugodje lahko pretvori v trg. Ta zgodovinski nateg se ni zgodil samo feminizmu, ampak celotni levici. Začela se je ukvarjati z izboljšanjem položaja posameznika v sistemu. Nehala je biti levica v trenutku, ko se je nehala ukvarjati, kako spremeniti sistem, da bo vsem boljše. Dokler se ukvarjamo z reformami znotraj sistema, to ni leva pozicija. Reforme znotraj sistema nekaj odstotkom žensk na planetu izboljšujejo življenje na račun vseh drugih žensk. Hillary Clinton, Ursula [von der Leyen], vse so feministke, in to bi nas moralo skrbeti. Žensko delo, čas, energija, razumevanje, znanje se vklopi v reprodukcijo sistema in vseh oblik neenakosti, vključno z neenakostjo žensk. Mislim, da je bil na začetku feminizem bližje razumevanju, ki bi ga danes potrebovali. Citirala sem Crispinovo: Imamo en problem, hočemo ugodno življenje. Koliko t. i. zahodnih feministk je pripravljeno narediti to, kar je naredila graška županja, dati eno tretjino svojih plač revnim? Postale smo grabežljive egoistke, ki uporabljamo feminizem, da izboljšujemo svoj položaj brez zadržka, kako to vpliva na druge ljudi in ženske.
Ta plitkost današnjega feminizma pa tako za družbo kot tudi za feministično gibanje ni samo nevarna, ampak tudi neproduktivna?
Seveda, nevarno je predvsem zaradi vsega tistega, kar počne vsem tistim ženskam, ki ne spadajo v teh nekaj odstotkov belih zahodnih privilegirank. Uničuje nativne oblike življenja in razumevanja sveta, ki so tem ženskam vseeno proizvajale neko obliko varnosti. Dostikrat so povečevale preživitvene možnosti njih in njihovih otrok. In jim namesto tega vsiljuje naše razumevanje sveta. Zopet lahko rečemo: priznati to, kar počnemo, bi pomenilo, da moramo nehati to početi. Današnji feminizem se mora nehati postavljati kot model reševanja ženskega vprašanja. Nehati mora nasilno zamenjevati nativne oblike bivanja s tem, kar se nam zdi prav. Nehati mora zahtevati od žensk v muslimanskem svetu, da se oblačijo tako, kot se me. Že pri tem nepomembnem primeru ne znamo stopiti en korak nazaj. Ali je res naša oblika oblačenja bolj emancipirana? Določena je z interesi tekstilne industrije in trgov na Zahodu.
Feminizem kot odgovorna družbena kategorija mora nehati povzročati zlo drugim ljudem po svetu, drugim ženskam po svetu mora nehati proizvajati revščino, bolezen, smrti. Kako jaz živim, ima posledice na to, kako živi neka ženska na drugem koncu sveta, tudi če jih ne vidim. Ne morete se iti teorije osvobajanja ženske, če uničujete in poslabšate življenjske pogoje večini žensk na tem planetu. Kakšno gibanje za pravice žensk je to? Da imam jaz eno obleko več, mora recimo nekdo delati v suženjskih pogojih v Bangladešu. Ženska teorija lahko napreduje samo, če prevzamemo krivdo za to, kar počnemo, in začnemo delovati odgovorno. Ne, kar je meni fajn, ampak kar je dobro za druge.
Torej ohranjate upanje, da se bo sodobni beli zahodni feminizem s tem spopadel, se prenovil?
Vedno ohranjam upanje. Ko je bila moja hčera rojena kot cerebralni paralitik in so mi rekli, da bo rastlina, sem ohranila upanje. Oblikovala sem tisti slavni rek: puško lahko vržeš v koruzo tudi še jutri. Človek nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo jutri. Dogajajo se spremembe, stvari, ki jih ne moremo načrtovati, in vsako stvar je mogoče obrniti v produktivnem smislu, tudi to, kar je do zdaj delal zahodni feminizem. Velik del žensk, ki zagovarja zgrešene ideje zahodnega belega feminizma, je poštenih. Preprosto ne razumejo, kaj delajo. Če bi, bi marsikatera bila zmožna korigirati svoja vedenja. Če razumeš dobre in slabe posledice svojih dejanj, deluješ drugače.
Če ni upanja v zahodnem belem feminizmu, ki je postal ideološko polje, vsekakor ostaja upanje pri večini žensk tega planeta, ki niso bele zahodne feministke, in one so nam vse to že vrgle v obraz. Treba je razmišljati širše. Še vedno se premalo zavedamo, da večino tega sveta ne tvorijo zahodne kapitalistične družbe belcev. Treba je poslušati ženske neevropskih družb, imajo svoje feministke, sociologinje, profesorice na univerzah. To so mogoče ženske, ki stvari razumejo bolje kot me. Treba jih je vprašati, razumeti in podpreti. Dobro prej izhaja iz njih kot iz nas.
Če se navežem ravno na neevropske avtorice, namreč na Oyěwùmí, nigerijsko raziskovalko spola, ki jo v knjigi pogosto citirate. Feminizem je, kot pokažete, brez vprašanj prevzel tudi biologičnost zahodnega mišljenja, centralnost telesa, primat spolne razlike, diado ženska in moški, kot tudi ostale, ki ji sledijo. Kljub dokazom iz antropologije, da vse to ni medkulturno univerzalno, jih še vedno jemljemo za samoumevnosti. Kako tako vzpostaviti dialog z nezahodnimi družbami?
Antropologi se v resnici ukvarjamo s tem vprašanjem že vsaj osemdeset let. V tem smislu smo korak naprej od drugih ved, ki se s tem sploh še ne ukvarjajo. Citiram Kuperja, da je bodoča antropologija v resnici antropologija zahodnih antropologov plus nativcev, kjer bodo vsi partnerji. Dala bom primer, ki ga dam že prvo uro študentom: imamo hišo. To hišo lahko gledamo spredaj in ima dve okni, od strani ima štiri okna, od zadaj nobenega, z desne pa sedem. In vprašanje: koliko oken ima ta hiša? Če stojite le na eni točki in jo gledate od spredaj, ima dve okni, ampak to je napačen odgovor. Treba je iti okoli in jo pogledati iz vseh strani. Enako je tudi pri razumevanju problemov, ne le za ženska vprašanja, ampak za vsa, povezana z družbo. Danes ni več možno vztrajati na poziciji, da je možno eno, privilegirano vedenje, in to je zahodno. Obstajajo nativna, lokalna vedenja, ki mogoče to, kar mi razumemo zelo natančno, razumejo manj natančno, hkrati pa razumejo neke stvari, ki jih mi sploh ne vidimo. Tudi za feminizem je recept isti: treba je razumeti, da se isti problem vidi iz različnih zornih kotov različno. Konstruktivne družbene spremembe, ki bodo v dobrobit ljudi, lahko vpeljemo samo, če bomo znanja združevali, ne pa po logiki moči ena znanja kar brisali. Zavedati se moramo, da je vsako znanje parcialno, naše prav tako. Za dialog je treba sprejeti pozicijo lastne nevednosti oziroma delne vednosti in poslušati, kaj ti imajo za povedati drugi. Globoko sem prepričana, da bi to pomagalo tudi Zahodu iz pat zgodovinske pozicije, v kateri smo in ki jo je virus korone popolnoma razgalil. Inkorporiranje drugih znanj bi razširilo tudi naše razumevanje, kar bi bilo v dobrobit ne le drugih, ampak tudi nas. Mislim, da smo danes zbrali dovolj znanja, da stereotipe presežemo, če hočemo.
Kar je Oyěwùmíjeva napisala za biologičnost, je bilo zame streznitvena klofuta. Rastemo v sistemu, kjer je vsaka biološka tudi družbena razlika ter kjer mora vsaka družbena razlika imeti biološko ozadje. To je za nas tako samoumevno isto, da ne razumemo, da za večino ljudi to sploh ni povezano. Dala mi je dar, razsvetlitev za celo življenje. Zamislite si, koliko znanja je, ki ga sploh ne poznamo. Koliko boljših rešitev bi lahko imeli. Lahko bi bili bogatejši, bolj človeški in bolj oboroženi za reševanje problemov. Eden od gospostvenih mehanizmom je tudi ta, da se onemogoča dostop do znanja, na primer že na univerzi. Eden od načinov nevtralizacije nakopičenega znanja je tudi, da se znanja ne povezujejo. Če bi se znanja sintetizirala, bi bilo zelo kmalu konec kapitalizma, ker bi bilo jasno, da je to samodestrukcija. Imeli bi vedenje, ki ga antropologi imamo, da ni res, da lahko človek biva samo na en način. Ko enkrat prebereš neko tako delo, razumeš drugo pozicijo, tudi če je ne sprejmeš, začne obstajati, zavedaš se, da je tam, to vpliva na tvoje vedenje. Zato verjamem v izobraževanje … In v knjige. Knjig nativnih znanstvenikov danes ne manjka, gre za to, da jih mi ne poznamo.
Kot zapišete, problem je v nas, ne v njih. Mi nismo odprti zanje.
Tako je, na koncu citiram Rapporta in Overingovo. Če priznamo, da so naše resnice in vedenja parcialne, da za večino sveta ne veljajo, potem se hipoma odpre vprašanje naše krivde. Kaj delamo svetu in kaj smo mu delali zadnjih petsto let. Hkrati pa vprašanje, ali bomo res podpirali sistem, ki to počne. Ne moremo reči, da se bomo to vprašali in potem ne bo nobenih posledic za globalni kapitalizem. Feminizem mora danes začeti postavljati ta vprašanja. Teh vprašanj pa ne moremo zastavljati le Zahodnjakinje. Nezahodnjakinje so na marsikatero že bolje odgovorile. Imamo veliko znanja, v resnici je naša naloga samo, da se s tem seznanimo in poslušamo. Naučiti se poslušati in biti tiho. Na osnovi tega, kar nam imajo povedati o svojih življenjih, vprašati, kaj mi počnemo njihovim življenjem. Ne moreš pričakovati, da bo človeško bitje, s katerim sistemsko ravnaš nasilno, odreagiralo nekonfliktno. Moramo razumeti svet tudi s pozicije drugače mislečih in živečih, tudi zahodne družbe bomo od tega profitirale. Treba se je ustaviti in razmisliti, kaj počnemo. Tudi me nismo nič na boljšem, če podpiramo sistem, ki nas izkorišča.
Knjigo Vesne V. Godina Zablode feminizma, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.