Mladi angleški dramatik Alistair McDowall (1987) odslej ne bo večneznanka za slovensko gledališko občinstvo. Na malem odru SNG Drame Ljubljana je doživela premiero prijetna popestritev klasičnega abonmajskega programa v institucionalnem gledališkem okolju –distopična drama Pomona. Režijsko palico je vihtel McDowallov vrstnik, Jaša Koceli. Podatek o starosti obeh, pisca in interpreta dramske predloge, ni nepomemben. Generacija, ki je aktivno vstopila v družbeno življenje po letu 2008, ko je nastopil veliki gospodarski zlom, kriza kapitalizma, je generacija, ki bo kot prva po drugi svetovni vojni živela slabše od predhodne. Zato je prav, da prav ta spregovori o obstoječih družbenih protislovjih in jih premisli. Tudi skozi gledališki medij.
Dogajalni prostor v drami je zapuščeno, postindustrijsko, povsem degradirano okolje, prepredeno s komunalno infrastrukturo. Zanimivo, obstaja tudi zunaj literarne in gledališke fikcije –nahaja se v Manchestru. Pomona je otok v samem urbanem središču, ki ga obkrožajo rečni kanali in kjer je bila nekočpomembna pristaniška dejavnost. Zdi se, da je McDowall našel idealno tipsko okolje za prikaz družbene dezinteracije v najsodobnejšem kapitalizmu. Kjer je bila nekočindustrija, je danes prevladujoča –še povsem kapitalistična, torej temelječa na zasebni lastnini –politična ekonomija kriminala, katere osrednji stebri so trgovina z belim blagom, prostitucija in nasilje.
V takšno Pomono se zaplete mlado dekle Ollie, ki želi tu poiskati svojo sestro, za katero pa se, ko se pojavi na odru, ne ve, ali je resnično sestra ali pa gre ves čas za zgolj eno osebo. O nobenem od sedmih protagonistov Pomone ne moremo trditi, da je osrednji; prav obratno, predstavljajo strukturo distopične družbe, okoli katere se organizirata družbena produkcija in reprodukcija. Morda je najzanimivejši element predstave, ki ga lahko razumemo tudi kot organizacijski princip drame, fantazijska igra vlog Dungeons and Dragons. Protagonisti si izberejo fiktivne karakterje in pod vodstvom vodje igre igrajo fantazijsko igro. Na trenutke ni jasno, kaj je fantazijska igra in kaj dejansko dogajanje v Pomoni in ali ni modra vse skupaj igra v igri. A nedvoumnega odgovora na to vprašanje niti ne potrebujemo. Resničnost je strašnejša od vsake fikcije.
Odrska pripoved s svojo strukturo presega klasično meščansko dramatiko. Zgodba je fragmentarna, se ukinja, pred gledalko in gledalcem se odvijajo posamični prizori oziroma sekvence, ki so po svoji formi bližje filmu kot gledališču. Kot pripoved ne teče enakomerno od začetka proti svoji končni točki, tako tudi čas, ki se konstruira v odrski reprezentaciji družbenega podzemlja, ne teče linearno.
Dramska predloga je doživela odrsko materializacijo v že tako precej klavstrofobičnem prostoru. Osrednji scenski gradnik je bila kovinska konstrukcija iz cevi (oblikoval jo je Vlado Glavan), ki s treh strani zamejuje oder in dopolnjuje ključni element scene, strop dvorane Male drame (scenograf predstave je Darjan MihajlovićCerar). Skopo odmerjeni svetlobni viri, na trenutke zgolj baterijske svetilke varnostnikov, ustvarjajo vzdušje podzemlja, napetosti in tesnobe. Menjavanje svetlobe ima pomembno funkcijo za celotno formo predstave. Omogoča namrečhitre in tekoče menjave prizorov, ki posnemajo filmsko kadriranje.
Ugotovimo lahko, da je osrednja gledališka hiša pri nas pogumno odmerila svoj prostor tako radikalnemu tekstu najsodobnejše angleške dramske produkcije in s tem smelo opravila tisto svojo nalogo javne kulturne institucije, ki ji nalaga seznanjanje javnosti kulturno produkcijo. Vendar se zdi, da je ostal ta izjemni nastavek v konkretni uprizoritvi neizkoriščen. Koceli je svoje delo opravil korektno, kar pa je hkrati lahko tudi kritika za neizkoriščen potencial, ki ga prinaša McDowallov tekst. Režijski koncept je bil dosleden prenos dramske predloge na oder. Če to pomeni premestitev zgodbe, ki se žanrsko najbolj približa trilerju, potem moramo gledališki ekipi čestitati za suvereno opravljeno obrtniško delo. Če pa smo morda ob napovedih o predstavi, ki da tematizira družbeno dno, morebiti pričakovali temeljitejši premislek prav tega v specifični gledališki govorici, potem smo ostali praznih rok. Težko se otresemo občutka, da doseže predstava ravno obraten učinek od želenega: namesto premisleka o tem, zakaj danes uprizarjati distopične drame o popolni družbeni dezintegraciji, je občinstvo deležno nekoliko temačne zabave na odru. To pa gledališko institucijo zadržuje v okvirih estetskih kategorij, ki ohranjajo obstoječa družbena razmerja – tudi tista, ki vodijo v Pomono.
Alistair McDowall: Pomona (r. Jaša Koceli). SNG Drama Ljubljana, Mala drama. Premiera: 11. november 2016