AirBeletrina - Povračilo (odlomek)
Panorama 12. 10. 2020

Povračilo (odlomek)

Ameriško bombandiranje Nemčije med drugo svetovno vojno. Fotografija: Wikipedia

Posvečeno mrtvi ženski,
ki je nikoli nisem videl žive.
 
13.01 po srednjeevropskem času
 
Pustite otroke in ne branite jim priti k meni. –
Ko je padla prva bomba, je zračni pritisk vrgel mrtve otroke ob zid. Predvčerajšnjim so se zadušili v neki kleti. Na pokopališču so jih samo odložili, saj so se njihovi očetje borili na fronti, njihove matere pa so morali poiskati. Našli so le eno, a je zmečkana ležala pod ruševinami. Tako je bilo videti povračilo.
Z zemljo, ki jo je bomba vrgla v zrak kot vodo v fontani, je poletel tudi otroški čeveljček. Vendar je bilo čisto vseeno. Že pred tem je bil raztrgan. Ko se je zemlja znova razsula po tleh, se je zaslišalo tuljenje siren. Zavijalo je, kot bi se razbesnel orkan. Sto tisoč ljudi je začutilo, kako jim razbija srce. Mesto je gorelo že tri dni, sirene pa so se praviloma oglasile prepozno. Videti je bilo, da nalašč, saj so ljudje potrebovali čas, da bi lahko živeli, preden so jih zbombardirali.
Takšen je bil začetek.
Dve ženski na drugi strani ceste, nasproti pokopališkega zidu, sta ustavili voziček in stekli preko. Prepričani sta bili, da je ob pokopališkem zidu varno. Zmotili sta se.
Naenkrat so na nebu zagrmeli motorji. Ostre magnezijeve puščice zažigalnih izstrelkov so se usule kot dež in se sikajoče zapikovale v asfalt. Sekundo kasneje se je cestna prevleka razpočila. Kjer je bil trenutek prej asfalt, so sikali plameni. Zračni udar je prevrnil voziček. Ojnica je poletela v nebo, izpod odeje se je skotalil otrok. Mati ob zidu ni zakričala. Ni imela časa. To ni bilo otroško igrišče.
Ob materi je stala neka ženska in gorela kot bakla. Kričala je. Mati se je nemočno ozrla proti njej, nato je tudi sama zagorela. Plameni so ji švignili od spodaj navzgor po nogah, čez bedra, do trupa. Toliko je še videla, preden se je sesedla vase. Eksplozivni val se je razpočil ob pokopališkem zidu, v istem trenutku je zagorela tudi cesta. Asfalt, kamenje, zrak.
Tako se je godilo zunaj pokopališča.
Znotraj je bilo drugače. Predvčerajšnjim so bombe izkopavale. Včeraj zopet zakopavale. Kako bo danes, ne vemo. Tudi razpadajoča trupla v vojaških grobovih tega ne vedo. Pa bi morala. Na njihovih križih je pisalo: Vaša žrtev ni bila zaman.
Morda jih bo danes sežgalo.
 
Poročniku so amputirali levo roko. Ležala je dva tisoč štiristo kilometrov stran od tega mesta, v apneni jami zasilne vojaške bolnice v El Alameinu. Tam je zgnila. Poročnik je imel zdaj na položaju za pokopališčem na razpolago protezo, osem protiletalskih flakov,[1] deset odsluženih vojakov in maturante humanistične gimnazije.
Zažigalne bombe so padale tri milje navzdol skozi zrak. Razpočile so se na njegovem betonskem bunkerju. Odvrgel jih je narednik Strenehen, ki so ga kasneje opisali kot:
človeka.
Teh je bilo veliko, ljudi. Ko je Strenehen zagledal plamene nad pokopališčem, je bil za kakšno sekundo zadovoljen. Cilj je izbral, ker je menil, da bo tamkaj zadel le mrtve. Ni pa vedel, da bodo zaradi tega šestdeset minut kasneje enega izmed njegovih z lopato pobili do smrti.
V tej uri, ali po njej, jih je umrlo še več. Na nerojenega otroka v materinem telesu se je zrušil zid stanovanjske hiše. Francoskega vojnega ujetnika z imenom Jean Pierre je pokončalo puškino kopito. Šest šolarjev humanistične gimnazije je odnesel izstrelek, ki je obtičal v cevi protiletalskega orožja. In šlo je še sedemsto brezimnih drugih.
Nima jih smisla omenjati. V teh šestdesetih minutah jih je raztrgalo, zmečkalo, zadušilo. Preostali so čakali, kaj bo jutri.
Kasneje je nekdo rekel: »Saj ni bilo tako hudo. Nekaj jih je vendar ostalo.«
 
V letalu ameriških zračnih sil ni bilo stranišča, narednik Strenehen pa je vseeno bruhal. Letel je že skozi mnoge viharje, a mu nikoli ni bilo slabo. Ko so se odprle lopute ležišča za bombe, je bruhal vedno znova.
Lopute so se odpirale avtomatsko. Sprostile so jih optične merilne naprave. Ti instrumenti so natančno izračunali elevacijski kot, pot izstrelka, oddaljenost cilja in balistični popravek. Sprožili so vžigalnike, razvrstili nabojnike. V primerjavi s tem je bila giljotina primitiven izum.
Enota narednika Strenehena je letela spredaj in markirala cilje. Sedemdeset milj za njo je sledil prvi val. Štiristo bombnikov je skozi zrak nosilo toliko eksplozivnega tovora, da bi ga lahko naložili na dve veliki vlakovni kompoziciji.
Sonce se je bleščalo na njihovih krilih. Nad horizontom so viseli oblaki. Motorji so brneli, trideset milj za prvim je sledil drugi val.
 
I
Jaz, Maria Erika Weinert, sem se rodila 4. julija 1925 v Marburgu ob Lahni. Po osnovni in obrtni šoli sem se zaposlila pri koncernu Gerling kot pisarniška delavka. Zaradi tega sem se odselila od staršev in živela v precej velikem mestu med Renom in Elbo.
Moja najljubša barva je bila modra. Imela sem dolge lase, ki sem jih zvila v figo na tilniku. Če bi bilo mogoče, bi me veselilo, da bi se naučila plesati. Ampak dekletom med petnajstim in devetnajstim letom ples ni bil dovoljen. Eno leto sem pisala pisma vojaku, ki ga nisem nikoli videla. Moje največje doživetje je bilo poletno potovanje na morje. Naša soba je bila tik ob morju.
Takrat sem bila še otrok. Na vrtu mojih staršev so rasle vrtnice. Nekoč sem v šoli smela igrati Sneguljčico, čeprav sem imela svetle lase. Nikoli nisem mogla pozabiti občutka, ko sem pred vsemi tistimi ljudmi stala na odru naše šolske avle.
Imela sem dve poletni obleki. Ena je bila bela in potiskana z veliki cvetovi plavice. Večerne obleke nisem imela. Dvakrat v življenju sem pila penino. Prvič je bilo na moji birmi. Drugič pa, ko mi je vojak, ki sem mu pisala, poslal paket iz Francije.
 
Igla na višinomeru je trepetala kot kazalka tehtnice. Oblak eksplozije je zadel v steklo kabine in se razblinil. Leteli so skozi baražno zaveso flaka. Kosmi dima so viseli v zraku. Edini hrup je prihajal iz motorjev. Eksplozij niso mogli slišati.
Ohm je preko pilotove rame strmel v armaturno ploščo. Če bi strmoglavili, je imel do najbližje odprtine šest korakov. Razen v primeru, da bi granata zadela posodo za gorivo in bi zgorel. Pomislil je: »Moj ded je obiral bombaž. Moj oče je skupaj z belci odšel na vojno. V Harlemu so mu postavili spominsko obeležje, na katerem je pisalo: Jaz sem svoboden človek.«
Noge so se mu tresle. Gumijasta obloga na tleh je vse skupaj utišala. Tresavica ni bila zaradi motorjev.
Medtem ko sta moja žena in moj sin Abraham spala, se je zgodilo. Med mano in mojo ženo leži morje, tuja ženska pa sploh ne pripada moji rasi. Gospod pravi: »Greh obiskuje očetov krivico nad sinovi in vnuki do šestega in sedmega pokolenja.« Vedel je, kaj to pomeni. Njegove velike dlani so se sklenile na zaboju streliva, da bi molile: »Odpusti mi, saj ne morem drugače. Jaz sem šibek in v Tvojih rokah.« Ko se je ozrl preko kazalke števila vrtljajev, je videl horizont.
Pod njimi na tleh se je razcvetela fontana. Sestavljali so jo svetleči izstrelki, ki so ugašali pod njimi. Za lahki flak so bila letala previsoko. Granate jih niso mogle doseči.
»Jezus,« je molil. »Moja žena za tuje ljudi lika perilo. Pravijo, da je pridna. Abraham bo kmalu star sedem let. Mojemu očetu so postavili spomenik. Moral bi biti iz brona. Zbrani denar je zadoščal le za mavec. Morali bi ga pobarvati. Po enem letu sem to storil sam.«
Molil je: »Odpusti mi. Če je to moja zadnja ura, bom umrl kot grešnik.«
Sedaj so morali markirati cilje. Vseeno mu je bilo. Upal je, da se ne bodo prikazala lovska letala. Misli ga niso več ubogale. V tistem trenutku ni bilo nič tako pomembno kot molitev. S sklenjenimi rokami je mrmral predse.
Slišal je glas: »Ohm, prevzemi Strenehenovo mesto. Rad bi govoril z njim!«
Kapitan Lester je govoril po interkomu, njegov glas je odmeval v slušalkah. Molitve je bilo konec.
»Razumem, Sir!«
Obrnil se je. Preko kril je videl nos naslednjega letala. Mimogrede se je dotaknil ramena drugega pilota, nato je zapustil kabino.
 
Bolnica je ležala v postelji.
Zaradi vodenice je bila tako zabuhla, da je komaj dihala. Žimnica je bila zverižena. Sive lase je imela spuščene. Na njenem čelu so bile potne srage. Kristus je gledal dol na njo. Blag obraz moža v dolgem ogrinjalu. Stal je na oblaku. Ta uokvirjena grafika je visela na steni. Sirene so umolknile. Božji sin se ni mogel premakniti.
Odprla so se vrata. Vstopili sta žena v žalni obleki in dekle, ki je prineslo stol. Skupaj sta bolnico dvignili s postelje.
Brez besed sta jo podržali v rokah. Svetel koder je padel dekletu na čelo, skozi odprto okno je zapihal veter, v daljavi je bilo slišati zamolklo bobnenje. Bolnico sta namestili na stol in ga odvlekli ven. Razmetana postelja in grafika sta ostali tam.
Dekle in žena sta tovor odnesli po stopnicah. Stol z bolnico sta s težavo, stopnico za stopnico, nosili navzdol. Nadstropje niže sta morali počivati. Iz hiš zadaj so odmevale salve strelnega orožja. Žena in dekle sta na podestu odložili stol. Vsakokrat ko so se zaslišali streli, se je zatresel.
Do kletnih vrat je bilo še sto stopnic.
Dekle se je prijelo za čelo. Znoj ji je lil po hrbtu. Bolnica je zastokala. Iztegnila je oteklo roko, pomahala je skozi zrak in pokazala na železni križ.
»Moj sin,« je zaječala.
»Ne zdaj!«
Dekle se je nagnilo naprej. Naramnica obleke ji je zdrsnila prek ramena. Zadrgnila se ji je prek ključnice. Na mestu, kjer se je dotaknila roke bolnice, je ostal madež.
Dekle ji je na silo odtegnilo roko.
»Pustiva jo,« je nenadoma rekla žena.
»Tukaj?«
Dekle se je obrnilo stran. Iz okenskega okvirja se je odlomila steklena črepinja. Padla je na tla.
»Ja, tukaj.«
Noge bolnice je pokrivala odeja. Dekle jo je pogledalo.
»Naj bo, torej!«
»Ali bo jokala?«
Dekle je odgovorilo: »Seveda bo.«
Izpod odeje je zdrsnil križ. Padel je na tla. Bolničina napihnjena roka je tipala po zraku. Dekle je pobralo križ in ji ga podalo.
»Spravi ga!«
Žena je rekla: »Preveč tvegava takole.«
»Ampak kar sva se namenili, je kruto!«
Sunek vetra je zažvižgal skozi okno. Po strehah so zažvenketali šrapneli. Dekle in žena sta se istočasno sklonili. Dvignili sta stol, ki se je zamajal.
Iz prsi bolnice se je izvil vzdih, nato je padla naprej. Po stopnišču, s podesta na podest, z glavo naprej. Njeno telo je udarjalo ob stopnice. Ustavila se je šele ob naslednjem oknu in z razkrečenimi nogami obležala.
 
Poročnik je v temi udaril ob beton. Zeblo ga je. Kadarkoli je sedel v temi, ga je zeblo. Mrazilo ga je od tal navzgor v podplate in više skozi trebuh do hrbta. Čutil je, kako mu znoj moči srajco.
Odprl je usta, kar tako, da bi nekaj počel, ko je neki glas rekel:
»Sovražne formacije so se umaknile z radijske zveze!«
Kapljice vode so se spustile s stropa in padle na njegovo dlan. Dvignil je nogo in se dotaknil mize.
»Ali naj odprem vrata?« je nekdo vprašal.
»Ne,« je hitro odgovoril, »ni še mimo.«
Stena je bila na otip vlažna. Tam, kjer je sedel radio­telegrafist, je bilo nekaj svetlobe. Čakal je, da se mu bodo oči privadile. A ni mogel razbrati ničesar. Vsenaokoli je bila tema. Nekje je tiktakala ura. Pomislil je: »Mrtvi ne potrebujejo ure.« Uro je vzel, čeprav je truplo že razpadalo. Prasketanje zunaj je postalo tišje. Nekdo je s prsti pobobnal po mizi. V radiotelegrafistovi slušalki je glasno spregovorilo v amerikanščini: »I’ll report you!«
»Zdaj je konec,« je šepnil radiotelegrafist in bobnanje s prsti je prenehalo.
Poročnik se je nehote nagnil naprej. Ura je tiktakala. Štela je sekunde.
»To,« je pojasnjeval glas za mizo, »to ne pomeni nič. Formacija lahko še vedno spremeni smer leta.«
»Lokacija?« je vprašal poročnik.
»Šestdeset kilometrov zahodno,« je javil operater.
»Koliko je ura?«
Uprasnila se je vžigalica. In zaslepila poročnika. Za delček sekunde je opazil golo žarnico, ki je visela s stropa.
Glas za mizo je rekel: »Dve minuti čez eno. Vlak bi moral odpeljati.«
Vžigalica je ugasnila. Znova je bila popolna tema.
»Kakšen vlak?« je vprašal operater.
»Z mojo ženo in otrokom!«
Radiotelegrafist je