Jedci trupel je provokativni naslov domačega avtorja Tomaža Letnarja, scenarista, urednika in režiserja. Njegov romaneskni prvenec zaorje v polje nevidnega, vendar povsod prisotnega medijskega (magičnega) vohunstva, ko niso več skriti niti zajedavci na naših hišnih ljubljenčkih. Letnar tovrstni svet označuje s kulinaričnimi termini, četudi so jedci zgolj olepšava za kakšne mrhovinarje, požeruhe in krvi željne mesojedce. Novinarji so po Serge Halimi »novi psi čuvaji«, ki dnevno potrebujejo vnos še neprežvečenih pikantnih (človeških) grižljajev, da jih lahko pregnetene in neštetokrat premlete še tople izpljunejo krdelu sestradanih volkov. Nam, sestradanemu občinstvu, ki komaj čaka na pikantne novice in škodoželjno pričakuje nov škandal. Ko le-teh zmanjka in je celulit na podhranjeni smrklji iz naslovnice postan ter s tem nezanimiv in neužiten kot nedeljski denstan krompir na delovni dan, medijske hiše potrebujejo nekaj novega, svežega, nek lucidni izmislek 21. stoletja, četudi je vzvode le-tega moč iskati že pri Orwellu in njegovem kultnem romanu 1984 (slaven izrek »Big brother is watching you« danes uporablja marsikatera medijska hiša, ki predvaja »resnico«). Tako nastanejo razni resničnostni šovi, Veliki bratje, Kmetije in podobne, po vsem svetu predvajane domislice, ker je očitno božja avtoriteta šla po zlu, ljudje pa s(m)o tako radi vodeni »od zgoraj«, da se zlijemo v čredo povprečnosti in dolgočasne sivine, samo da nas pusté na miru … Dobro podmazano kolesje takšnih in drugačnih domnevnih prinašalcev denarja, ki od tekmovalcev zahtevajo nič več in nič manj kot 24-urno izpostavljanje kameram, je v slovenski literaturi zagotovo najbolj kritično podal dramatik in režiser Matjaž Zupančič z dramo Hodnik, obravnavani Jedci trupel pa z analitičnim postopkom odstiranja preteklosti sežejo v globino duše dveh na nasprotnih straneh delujočih si ljudi: žrtve (anti-junaka) in novinarja.
Stran za stranjo Trupla razkrivajo resnico o še enem, v katoliški Španiji odvijajočem se resničnostnem šovu, z nič hudega slutečim slovenskim umetnostnim zgodovinarjem v glavni vlogi, ki je svojevrstno ekscentričen in prav nič human poklon številnemu občinstvu. Za tovrstnim dogodkom stoji finančnik, ekonomist, poznavalec medijev in ljudi, morda psiholog ali pa le navaden nešolan voajer (ki pa dobro pozna človeško naravo), nekakšen Jahve skratka, utelešenje boga. Novinarji, ti uslužbenci resnice in »boga«, tako sami postanejo marionete v rokah velikih (kapitalističnih) korporacij, ki v celoti zrežirajo »vrhunske« spektakle, prave gigantske in v živo predvajane predstave. Novinarji sedaj zgolj obvladujejo čedalje zahtevnejši avditorij, ker je pač takšna programska shema, katere kreatorji so mu po večini neznani oz. zamolčani, hiter življenjski tempo pa je tako ali tako nekaj povsem rutinskega.
Arne je Letnarjev protagonist, Robinson današnjega časa, ki je na samotni otok – kar pa se razkrije čisto na koncu romana – izgnan neprostovoljno, po volji glavnih upravljavcev te »zabavne« mašinerije. Zanimivo in za začetno kaotičnost krivo dejstvo je, da ima Arne na otoku mrtvega Petka, čisto pravo truplo namreč, kar ga neizmerno veseli: odkar je na otoku mrlič, ima moje življenje spet smisel. Nekoliko bizarna misel, ki pa kaj kmalu dobi konotativen pomen. Mrlič je namreč Arnejev rabelj, novinar, ki ga je brezprizivno vrgel v naročje milijonom ljudi po vsej Zemlji in da bi bila zmeda še nekoliko večja, je temu negativnemu liku prav tako ime Arne. Živi Arne, kakopak, je pripovedovalec zgodbe, njegovi monološki pasusi so dolgi, gostobesedni in izčrpni, vendar se nit zgodbe prične odvijati z nastopom mrliča, ki kot zapuščinsko balo s sabo prinese pregovorno nepogrešljiv novinarski pripomoček – beležko. Tako se Arnejevi monologi izmenjujejo s posameznimi okruški iz novinarjevega dnevnika in skupaj tvorita ubran dialog, ki bralca počasi, a zanesljivo vodi h končnemu spoznanju o celotnem poteku. Analitična rekonstrukcija preteklih dogodkov gradi postopoma, sistematično in natančno, ne prehiteva in ne posplošuje. V fokusu obravnave sta tako oba Arneja, njuni družini, ljubezen, drobni prekrški in njune čisto človeške napake. Pogovarjata se, si nasprotujeta, mrtvi Arne je imel živega nekoč v trdem primežu, lepo podrejenega in povsem prilagojenega njihovemu big brother sistemu. Danes sta vlogi zamenjani; svetovno znan Arne, tako ponižan in gol, je živ in zdrav ter v dobri (tihi) družbi nekdanjega rablja, ki ga je iz čistega človeškega zadovoljstva in maščevanja pustil umreti, ko je le-ta stopil na otok. Zdaj sta si bot in živi Arne, ta učitelj umetnostne zgodovine, estet in romantik, z mrtvecem analizira polpretekle pripetljaje in se na tak način osvobaja ter duševno znova prebuja: »Dopolnil si svojo pot kot gnijoče truplo. Pustil bom mrtvo morsko zvezdo na tvojem čelu. Šele zdaj me je začelo zares zanimati, kdo si, Arne, in kdo sem jaz, Arne? Opraviva to in nadaljujva svojo zgodbo.« Njuna komunikacija je enostranska, vendar z analitičnim pripovednim postopkom, ko mu novinar odgovarja z izseki iz beležke, hitro postane enakovredna, in zlahka si domišljamo, da oba Arneja malodane prijateljsko klepetata nekje na peščeni plaži in z vrčem piva v roki. Močnejši je preživel in on vodi ta pogovor, ga nadzoruje, mestoma pretrga in znova požene v tek. Živi Arne samovoljno upravlja z novinarjem (oz. njegovimi ostanki) ter beležko, sam določi, kdaj bosta ponovno razkrila novo misel in občutja v času zabave, despotsko določa, kdaj bomo izvedeli o reakcijah njunih družin, ljubicah, otrocih, vseh ponižanjih in instant življenjskih zmagah. Zamenjani vlogi, drug kronotop, ista Arneja. Eden mrtev, drugi živ, kakor se rado pripeti, ko ugasnejo kamere in reflektorji: »Zavidal sem mu uspešno varanje, ki ni spremenilo njegovega življenja. Jaz sem mu ga nevede spremenil. Jaz sem bil njegova prevara v življenju, jaz sem bil njegova previsoka cena za uspeh. Jaz sem bil njegov stvarnik in rabelj. Zato se nikoli ne ve, kdo je pravzaprav v kotlu pretirane realnosti pes in kdo ovca.«
Arne, prvotna žrtev, je ukanil svojega od višje inštance postavljenega rablja in ga na otoku, svojem pribežališču, pustil umreti. Da bi imel družbo, kolega, predvsem pa, da bi spoznal življenje izkoriščenega novinarja, ki je podlegel kapitalistični manipulaciji. Arne, umetnostni zgodovinar, živi dalje na otoku, daleč stran od kamer, prenosov v živo in častihlepnih povzpetnikov. Živi in analizira svoje preteklo življenje; mrtvi Arne mu je pomenil možnost očiščenja, nekakšne katarze in sedaj, ko je predelal celotno bigbrothersko zgodbo, ga ne potrebuje več. Nekakšno maščevanje pač, igra v igri, mišelovka, ki pa prikazuje zgolj in samo realno stanje.
Tomaž Letnar: Jedci trupel. Maribor: Litera, 2011.
